Jedro

Predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je mogoče ugoditi le, če predlagatelj iz opravičenih razlogov zamudi rok za vložitev pritožbe oziroma napovedi pritožbe, rok za vložitev pritožbe pa lahko začne teči šele, če je izkazana pravilna vročitev sodne odločbe.

V postopkih o prekrških sodišče ne odmerja sodne takse s plačilnim nalogom iz prvega odstavka 34. člena ZST-1, temveč se taksa odmeri z odločbo, s katero se odloči v postopku, za katerega se odmerja sodna taksa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilka je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo storilkin predlog za izdajo popravnega sklepa (I. točka izreka), zavrglo storilkin predlog za izdajo dopolnilnega sklepa (II. točka izreka), zavrnilo storilkin predlog za vrnitev v prejšnje stanje (III. točka izreka), zavrglo storilkin predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (IV. točka izreka) ter storilki naložilo plačilo sodne takse v skupnem znesku 120,00 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti tega sklepa (V. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje storilkin zagovornik, ki izpodbija I., II., III. in V. točko izreka ter uveljavlja bistvene kršitve določb postopka o prekršku, kršitve ustavnih pravic, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega prava (1. do 3. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1). Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugodi predlogom pritožnice za izdajo popravnega sklepa ter dopolnilnega sklepa, ter razveljavitev V. točke izreka izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 4. 11. 2020 storilki izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki naj bi, glede na podatke, s katerimi je sodišče razpolagalo, postal pravnomočen 10. 2. 2021. Na podlagi vloge storilkinega zagovornika z dne 21. 4. 2021 je sodišče prve stopnje po opravljenih poizvedbah ugotovilo, da vročitev sklepa z dne 4. 11. 2020 ni bila pravilno opravljena, zato je s sklepom z dne 20. 5. 2021 razveljavilo potrdilo o pravnomočnosti sklepa EPVD 1084/2020 z dne 4. 11. 2020. 5. Zagovornik je po prejemu sklepa z dne 20. 5. 2021 podal vlogo, s katero je zahteval, da sodišče izda sklep o popravi sklepa z dne 20. 5. 2021 tako, da se v izrek navedenega sklepa doda besedilo „Okrajnega sodišča v Celju“, hkrati pa je terjal izdajo dopolnilnega sklepa, s katerim bo sodišče odločilo o zahtevi za razveljavitev potrdila o izvršljivosti sklepa z dne 4. 11. 2020 ter o vseh pravnih sredstvih, ki jih je podal v vlogi z dne 21. 4. 2021. 6. V zvezi s predlogom za izdajo popravnega sklepa je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da pri izdaji sklepa z dne 20. 5. 2021 ni prišlo do pisne pomote, ki bi jo bilo potrebno odpraviti s sklepom o popravi. Čeprav drži, da v izreku sklepa z dne 20. 5. 2021 ni navedeno sodišče, ki je izdalo sklep EPVD 1084/2020 z dne 4. 11. 2020, katerega potrdilo o pravnomočnosti sklepa se razveljavlja, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne gre za očitno pisno pomoto, ki bi jo bilo potrebno odpraviti s sklepom o popravi. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, navedba sodišča v izreku sklepa na pravilnost in popolnost sklepa nima nobenega vpliva, saj je popolnoma jasno, da lahko potrdilo o pravnomočnosti izda in spremeni oz. razveljavi le tisti organ, ki ga je izdal, ostali organi pa so na tako potrdilo vezani. Tako je že na podlagi samega dejstva, da je sklep z dne 20. 5. 2021 izdalo Okrajno sodišče v Celju jasno izhaja, da se sklep nanaša na sklep Okrajnega sodišča v Celju EPVD 1084/2020 z dne 4. 11. 2020, saj o takem predlogu niti ne bi moglo odločati drugo sodišče. Pravilno pa je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo, da zaradi izostanka navedbe sodišča, ki je izdalo sklep z dne 4. 11. 2020, ni možnosti, da bi se upravna enota postavila na stališče, da izrek sklepa ni izvršljiv, ker je nedoločen, kar se nenazadnje kaže tudi v tem, da je sodišče sklep že odstopilo upravni enoti, ki je na podlagi tega sklepa vzpostavila prejšnje stanje in vpisala veljavnost storilkinega vozniškega dovoljenja. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče s tem, ko je zavrnilo predlog za izdajo popravnega sklepa, kršilo postopkovna določila in da ima to za posledico nezakonito odločitev. Res je, da materialno in procesno pravo terjata določnost opredelitve predmeta, zaradi česar mora biti sodna odločba ustrezno in določno opredeljena, vendar kot je bilo pojasnjeno, je glede na naravo sklepa z dne 20. 5. 2021 in vsebino njegovega izreka, tak izrek popolnoma jasen, določen in izvršljiv. Tako se ni mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da gre za očitno samovoljno in arbitrarnost takšnega ravnanja sodišča. 7. Predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, s katerim bi sodišče odločilo tudi o predlogu za razveljavitev potrdila o izvršljivosti sklepa z dne 4. 11. 2020, je sodišče prve stopnje zavrglo s pojasnilom, da ZP-1 ter ostala zakonodaja, na katero napotuje ZP-1 in se uporablja v postopku o prekrških, ne daje pravne podlage za izdajo dopolnilnega sklepa, zaradi česar je tak predlog nedovoljen. Pri tem pa je dodatno pojasnilo, da razveljavitev potrdila o pravnomočnosti sama po sebi onemogoča, da bi sklep postal izvršljiv, saj morata biti za izvršitev odločbe v skladu s prvim odstavkom 200. člena ZP-1 praviloma izpolnjena dva pogoja, in sicer pravnomočnost odločbe izdane v postopku o prekršku in dejstvo, da za izvršitev ni zakonskih ovir. Res je sicer, da je sklep z dne 4. 11. 2020 opremljen tudi s potrdilom o izvršljivosti tega sklepa in da je potrdilo o izvršljivosti pomemben podatek, od katerega je odvisna izvršitev sodne odločbe, vendar če je nastop izvršljivosti odvisen od nastopa pravnomočnosti, že razveljavitev potrdila o pravnomočnosti pomeni, da sodna odločba tudi ne more postati izvršljiva. To pomeni, da upravna enota v takem primeru ne more izvršiti sklepa sodišča, četudi je na njemu odtisnjeno potrdilo o izvršljivosti, če sodišče s sklepom ugotovi, da pravnomočnost ni nastopila oziroma razveljavi potrdilo o pravnomočnosti sklepa. To se nenazadnje kaže v dejstvu, da je sodišče pri upravni enoti že poskrbelo za vpis veljavnosti vozniškega dovoljenja, o čemer je bila storilka izrecno obveščena v 5. točki obrazložitve sklepa z dne 20. 5. 2021. Četudi bi sicer lahko sodišče prve stopnje ob razveljavitvi potrdila o pravnomočnosti sklepa z dne 4. 11. 2021 v izreku zapisalo tudi, da se razveljavlja tudi potrdilo o izvršljivosti tega sklepa, to v konkretnih okoliščinah primera ni potrebno, saj je že z razveljavitvijo potrdila o pravnomočnosti dosežen namen, ki ga je storilka zasledovala s svojo vlogo za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da ima potrdilo o izvršljivosti sodne odločbe v prekrškovnem pravu nekoliko drugačne posledice kot v civilnem pravu, ko je potrdilo o izvršljivosti nujen pogoj za to, da lahko stranka zahteva prisilno izvršitev sodne odločbe oziroma dokazuje pred drugimi organi, da so nastopile pravne posledice sodne odločbe. V postopku o prekršku se te pravne posledice kažejo v izvršitvi sankcij, ki se praviloma izvršijo na zahtevo organa, ki je odločal o izreku sankcije. Tak organ pa zagotovo ne bo dal zahteve za izvrševanje svoje odločbe, za katero je predhodno odločil, da ni postala pravnomočna (če je izvršitev odvisna od nastopa pravnomočnosti), temveč bo poskrbel, da se posledice morebitne izvršitve odpravijo, kot je to storilo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi. Tako tudi v zvezi z odločitvijo o zavrženju predloga za izdajo dopolnilnega sklepa, s katerim bi sodišče odločilo o predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti, ne gre za nedopustno samovoljo in arbitrarnost sodišča prve stopnje, kot neutemeljeno navaja zagovornik v pritožbi.

8. Pravilna in zakonita pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Temu je mogoče ugoditi le, če predlagatelj iz opravičenih razlogov zamudi rok za vložitev pritožbe oziroma napovedi pritožbe, rok za vložitev pritožbe pa lahko začne teči šele, če je izkazana pravilna vročitev sodne odločbe. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi vloge z dne 21. 4. 2021 ugotovilo, da vročitev sklepa z dne 4. 11. 2020 ni bila pravilna, rok za vložitev pritožbe zoper sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja z dne 4. 11. 2020 ni začel teči in ni mogoče ugoditi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Odločitev o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje nima nikakršne zveze z vprašanjem razveljavitve potrdila o izvršljivosti in so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi odločitev sodišča v III. točki izreka izpodbijanega sklepa bila zakonita le v primeru, če bi sodišče ugodilo predlogu za razveljavitev klavzule o izvršljivosti sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja. Brez podlage so tudi pritožbene trditve, da bi sodišče zaradi dejstva, da ni ugodilo predlogu za razveljavitev klavzule o izvršljivosti, moralo ugoditi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Slednjemu namreč ni mogoče ugoditi, saj storilka ni zamudila nobenega roka.

9. Zagovornik pa pritožbeno izraža tudi nestrinjanje z odločitvijo pod V. točko izreka, s katero je sodišče storilki naložilo, da mora plačati sodno takso v skupnem znesku 120,00 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti tega sklepa. Pri tem zagovornik same odmere sodne takse, ki jo je sodišče obrazložilo v 20. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, pritožbeno ne izpodbija, temveč trdi, da je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku, ker sodišče v razlogih sklepa ugotavlja in navaja, da obveznost plačila sodne takse nastane šele ob pravnomočnosti sklepa in meni, da je zato ta točka izpodbijanega sklepa protislovna razlogom, ker sklep še ni pravnomočen. Zagovornik meni, da sodišče ni imelo nobene podlage, da je o taksni obveznosti odločalo še preden je izpodbijani sklep postal pravnomočen. Tako stališče pa je zmotno, saj tretji odstavek 34. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) določa, da se v postopkih o prekrških ne izda plačilni nalog iz prvega odstavka tega člena, temveč se taksa odmeri z odločbo, s katero se odloči v postopku, za katerega se odmerja sodna taksa. Prav tako pa prvi odstavek 145. člena ZP-1 sodišču nalaga, da že v sodbi o prekršku oziroma sklepu, določi, kdo plača stroške in kolikšni so, kar velja tudi za sodno takso. Dejstvo, da taksna obveznost sicer še ni nastala, saj nastane s pravnomočnostjo odločbe, za katero se odmerja sodna taksa, ne pomeni, da je naložitev taksne obveznosti preuranjena, glede na zavrnitev pritožbe zoper I., II. in III. točko izreka izpodbijanega sklepa pa tudi ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da taksna obveznost glede teh točk izpodbijanega sklepa sploh ne bo nastala.

10. V zvezi z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, da je že sedaj in bo tudi v času, ko bo pritožbeno sodišče odločilo o pritožbi zoper sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja dejansko stanje takšno, da pritožnica zaradi vmesnega izbrisa kazenskih točk nima oziroma ne bo več imela 20 kazenskih točk in tako izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne bo več utemeljen, potrebno razveljaviti sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, pritožbeno sodišče poudarja, da se te navedbe nanašajo na utemeljitev pritožbe zoper sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, o čemer pa bo pritožbeno sodišče odločalo, ko bo sodišče prve stopnje predložilo pritožbo zoper sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja v pristojno reševanje.

11. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere se v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

12. Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 ZST-1 storilki naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR, ki jo je dolžna plačati v 15-dneh od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.