Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ob ugotovljenem dejstvu, da je toženec podpisal kreditno pogodbo, ni mogoče upoštevati njegovega ugovora, da je kredit vzel za tretjo osebo.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožeči stranki plača znesek 1.411.080,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 30.12.1993 dalje do plačila ter ji povrne pravdne stroške v znesku 86.904,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do plačila. Proti sodbi se je toženec pravočasno pritožil. Formalno ne zatrjuje obstoja katerega od v zakonu predvidenih pritožbenih razlogov. Navaja, da je kredit vzel za J. Ž., ki ga je v to prepričal in mu zagotovil, da bo kredit redno odplačeval. To se ni zgodilo, čeprav mu imenovani ves čas zatrjuje, da je to njegova dolžnost. Po prejemu sodbe ga je Ž. tudi zaprosil, da napiše ugovor s prošnjo, da se ga pokliče na sodišče, kjer bo pojasnil, kako je pripravljen dolg poravnati. Sam ni zaposlen, nima denarja, od kredita pa zase ni imel niti tolarja. Prosi za razumevanje, naslov J. Ž. pa bo sporočil naknadno. Pritožba je bila poslana tožeči stranki, ki pa odgovorja nanjo ni podala. Pritožba ni utemeljena. Ob preizkusu izpodbijane sodbe na podlagi določbe 2. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje pa je tudi materialno pravo uporabilo pravilno. Toženec v pritožbi ne oporeka pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je s podpisom kreditne pogodbe prevzel obveznost odplačati v pogodbi določeni denarni znesek. Toženec je sklenil kreditno pogodbo v svojem imenu kot kreditojemalec, jo podpisal in s tem pridobil pravico do kredita, hkrati pa prevzel tudi v pogodbi navedene obveznosti. Sodišče prve stopnje je po navedenem, na podlagi določil kreditne pogodbe in ob upoštevanju določb 148., 262. in 939. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo. Pravilno je tudi poudarilo, da pravno ni pomembno zatrjevanje toženca, da je prejemnik kredita J. Ž., ne glede na vsebino njunega dogovora. Glede na ugotovljeno dejstvo, da je bil toženec tisti, ki je podpisal pogodbo in s tem prevzel v pogodbi določene obveznosti, je odločitev sodišča prve stopnje, da mora doslej neizpolnjeno obveznost izpolniti toženec, pravilna. Sprejeta odločitev pa gotovo ne predstavlja ovire, da toženčevo obveznost izpolni J. Ž., če držijo v pritožbi zatrjevana njegova zagotovila o takšni pripravljenosti. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da pritožba tožene stranke ni utemeljena in jo je zato, na podlagi določbe 368. čl. ZPP, zavrnilo. Ugotovilo je, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Glede na prehodno določbo 1. odst. 498. čl. novega ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99) je pritožbeno sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP (Ur. l. SFRJ, št. 4/77-27/90 in RS, št. 55/92.