Jedro

Zgolj dejstvo, da je glavni izvajalec del dobil od naročnika plačano odškodnino in obresti zaradi zamud s plačili, še ni upravičenje podizvajalca, da pri tem participira. Zmotno je stališče pritožnika, da bi moral imeti izvajalec posebno pogodbo s podizvajalci zato, da zadrži prejeti znesek zase. Po oceni pritožbenega sodišča bi tožeča stranka kot podizvajalec uspela z zahtevkom proti toženi stranki le, če bi dokazala, da si je tožena stranka izgovorila terjatev do naročnika v določeni višini v korist tožeče stranke. Tega pa tožeča stranka po oceni sodišča prve stopnje ni uspela dokazati. Tej oceni pritrjuje tudi pritožbeno sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke in jo obsodilo na plačilo stroškov postopka v višini

1.256.800,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, da se pritožbi ugodi, sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Priglasila je stroške za pritožbo.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške za odgovor na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka s pritožbo ni uspela omajati dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, da iz listin v spisu ne izhaja, da naj bi tožena stranka prejela kakršenkoli del v okviru zneska iz sodne poravnave z Republiko Slovenijo, Ministrstvo A. (Priloga A2 spisa - v nadaljevanju Sodna poravnava), ki bi odpadel na tožečo stranko. Ravno z zatrjevanjem tega dejstva pa je tožeča stranka utemeljevala svoj zahtevek za plačilo zneska 285.056.018,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1995 do plačila. Zato je bilo za odločitev o zahtevku odločilno vprašanje, ali je obstajala obveznost tožene stranke, ki je z Republiko Slovenijo dne 8.8.1994 sklenila Sodno poravnavo in na podlagi te tudi izplačan dogovorjeni znesek v višini tolarske protivrednosti 14.060.000,00 DEM, da del prejetega denarja plača tudi tožeči stranki. Tožeča stranka je svojo pravico do deleža utemeljevala na dejstvu, da je v poravnavi zajeta škoda zaradi upočasnitve, ustavitve gradbenih del in prepozno plačanih del na odsekih AC Hrušica - Vrba v letih 1991,1992 in 1993 in na delih AC Malence - Šmarje Sap. Ravno na teh odsekih pa je dela izvajala tudi tožeča stranka in ravno zaradi ustavitve gradbenih del zaradi vojne za osamosvojitev Slovenije in zaradi zamud s plačili, so se povečali stroški izvajalcev del. Navedene zneske je tožena stranka uveljavljala od države in jih tudi dobila plačane kot glavni izvajalec. Zato bi jih morala obračunati s podizvajalci in jim ustrezen delež izplačati, česar pa ni storila ampak si je celoten znesek zadržala.

Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da Sodna poravnava, na katero se sklicuje tožeča stranka, ne potrjuje trditev tožeče stranke, da je bila Sodna poravnava sklenjena v korist tretjega, torej v korist tožeče stranke. Tožeča stranka tudi ni predložila dokazov, da je toženo stranko pooblastila, da uveljavlja škodo in obresti od naročnika. Zapisniki sestankov neformalne skupine, v kateri je sodeloval tudi predstavnik tožeče stranke, takega dogovora ne potrjujejo. Tega sicer tožeča stranka niti ni navajala niti se na dogovor ne sklicuje v pritožbi. Smiselno pa meni, da je po avtomatizmu, ker je bila podizvajalec, upravičena do deleža iz poravnave. V tem pa je njeno pravno naziranje napačno. Zgolj dejstvo, da je glavni izvajalec del dobil od naročnika plačano odškodnino in obresti zaradi zamud s plačili, še ne upravičuje podizvajalca, da pri tem participira. Zmotno je stališče pritožnika, da bi moral imeti izvajalec posebno pogodbo s podizvajalci zato, da zadrži prejeti znesek zase (pritožnik trdi, da tožena stranka ni imela nobene pogodbene osnove proti tožeči stranki, da bi prejeta izplačila zadržala in na tem temelji zahtevek iz neupravičene pridobitve po 210. členu ZOR). Tožeča stranka je imela z glavnim izvajalcem sklenjeni dve gradbeni pogodbi. Predloženi gradbeni pogodbi pa ne urejata situacije upočasnitve oziroma ustavitve del in za ta primer ne predvidevata odgovornosti katerekoli strank. Zato je sklicevanje pritožnika na obveznost glavnega izvajalca, ki izhaja iz

30. člena Pogodbe, neupoštevno. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka s pritožbo ni uspela izpodbiti ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni bila v pogodbenem razmerju s toženo stranko glede izvedbe del na cestnem odseku Malence - Šmarje Sap. Predložene listine dokazujejo le prenos gradbene pogodbe št. 1487/90, ki se nanaša na cestni odsek Vrba - Hrušica, pri čemer pa izpolnitev obveznosti tožene stranke do tožeče stranke po tej pogodbi in treh aneksih, ni bila predmet tega spora.

Tožeča stranka namreč ni zatrjevala, da ji tožena stranka dogovorjenih obveznosti ni izpolnila.

Po oceni pritožbenega sodišča bi tožeča stranka kot podizvajalec uspela z zahtevkom proti toženi stranki le, če bi dokazala, da si je tožena stranka izgovorila terjatev do Republike Slovenije v določeni višini tudi v korist tožeče stranke (tretji odstavek 148. člena ZOR).

Tega pa tožeča stranka po oceni sodišča prve stopnje s predloženimi listinami ni uspela dokazati. Tej oceni pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Predloženi izračun škode (priloga A3) je enostranska listina tožeče stranke, ki ne potrjuje, da v poravnavi zajeti znesek vsebuje tudi znesek iz računa tožeče stranke (priloga A4). Iz same Sodne poravnave pa navedeni znesek ni razviden. Tako Sodna poravnava ne vsebuje niti določila, da je pravica tožene stranke ustanovljena v korist tožeče stranke niti določila o njenem deležu v škodi oziroma v pravici do plačila zamudnih obresti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP) in tožbeni zahtevek zavrnilo. Pri tem mu ni mogoče očitati niti nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja niti nepravilne uporabe materialnega prava. Ob preizkusu sodbe pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih postopkovnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Zahtevo tožene stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo je pritožbeno sodišče zavrnilo, ker tožena stranka z njim ni v ničemer pripomogla k rešitvi pritožbe in so bili zato stroški nepotrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).