Jedro

Tožnik v predmetnem sporu uveljavlja vrnitev nazaj na delo in priznanje pravic iz delovnega razmerja (reintegracijo in reparacijo) za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje in s tem delovnega razmerja na podlagi pravnomočne ugotovitve v drugem individualnem delovnem sporu, da je bila odpoved nezakonita. Tožnikova pravica zahtevati vrnitev nazaj na delo ni prenehala, saj v sporu o nezakonitosti odpovedi ni bil dolžan postaviti reintegracijskega in reparacijskega zahtevka. Zahtevek, ki ga je postavil v predmetni tožbi, da ga tožena stranka pozove nazaj na delo, je uveljavljal pravočasno (202. člen ZDR-1), kot zahtevek, da ga tožena stranka pozove na delo ob upoštevanju novih pravic iz naslova invalidskega zavarovanja (po pravnomočni sodbi iz socialnega spora). Tožnik ima tako za čas od dneva nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje pa do poziva nazaj na delo pravice po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, saj se pravice iz naslova invalidnosti pridobijo z dejanskim nastopom dela, kot je to pravilno odločilo sodišče prve stopnje (159. člen ZPIZ-1). Za čas do nastopa dela z omejitvami se šteje, da bi bil tožnik na delu polni delovni čas in je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo zahtevku tožnika za plačilo nadomestila plače za polni delovni čas. Po dejanski realizaciji poziva na delo, pa je tožnik upravičen do plačila za polovični delovni čas na delovnem mestu učitelj športne vzgoje z omejitvami.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožniku plačati njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 690,03 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z iztekom odpovednega roka dne 27. 12. 2009 in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnika za čas od 28. 12. 2009 dalje prijaviti v matično evidenco zavarovancev pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ga pozvati nazaj na delo, vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, ga razporediti na delovno mesto učitelj športne vzgoje z omejitvami in s polovičnim delovnim časom, ter mu ob vrnitvi na delo ponovno obračunati mesečno bruto plačo v višini 885,66 EUR in mu po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto plačo, zmanjšano za prejeta izplačila oziroma zneske iz naslova delne invalidske pokojnine, za čas od 1. 5. 2010 pa do ponovnega nastopa dela pa obračunati nadomestila mesečnih bruto plač, zmanjšana za prejeta izplačila iz naslova delne invalidske pokojnine v višini in z zapadlostjo, razvidno iz izreka (I. točka izreka sodbe). Zavrnilo je zahtevek za izplačilo nadomestila mesečnih bruto plač, zmanjšanih za prejeta izplačila iz naslova delne invalidske pokojnine, za obdobje od 28. 12. 2009 do 30. 4. 2010; višji zahtevek za obračun in plačilo bruto plače po vrnitvi nazaj na delo v višini 885,66 EUR; zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku priznati pravice iz invalidskega zavarovanja za čas od 11. 9. 2008 in zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas pred 5. 6. 2012 (II. in III. točka izreka sodbe). Zavrglo je tožbo v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas do vrnitve nazaj na delo priznati vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 1. 1993 in izplačati vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja (I. točka izreka sklepa). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.730,08 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zapadlosti do plačila) in da tožena stranka in stranski intervenient sama krijeta vsak svoje stroške postopka (II. točka izreka sklepa).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo in sklep v ugodilnem delu zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče tožniku dvakrat dopustilo, da je spremenil oziroma razširil svoj tožbeni zahtevek, čemur je vsakič nasprotovala. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je dovolilo spremembo tožbe, ker je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Meni, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj je tožniku dopustilo, da je tudi brez trditvene podlage šele z vlogo z dne 5. 6. 2015 zahteval izplačilo bruto plače v višini 100 %, kljub temu, da je bil njegov tožbeni zahtevek v času vložitve tožbe, zahtevek s polovičnim delovnim časom ter izplačilom bruto plače, ki bi jo prejel, če bi delal. Opozarja, da je bila s sodbo opr. št. I Ps 563/2009 formalno obveščena šele z vložitvijo predmetne tožbe z dne 8. 4. 2014, ko je tožnik svoji tožbi priložil tudi pravnomočno sodbo z dne 7. 9. 2011 in postavil reparacijski in reintegracijski zahtevek. Iz navedene pravnomočne sodbe v 2. točki tudi izhaja, da je tožnik razvrščen s polovico delovnega časa in s pravico do delne invalidske pokojnine od 11. 9. 2008 dalje, kar pomeni, da je o pravici do delne invalidske pokojnine že pravnomočno odločeno od 11. 9. 2008 dalje. Navaja, da je tožnik s predmetno tožbo prvič zahteval, da ga tožena stranka pozove nazaj na delo in razporedi na delovno mesto učitelja športne vzgoje z omejitvami ter izplača bruto plačo, ki bi jo prejel, če bi delal pri toženi stranki in da tožnik ni postavil svojega tožbenega zahtevka po višini, sodišče pa je neutemeljeno v celoti naložilo toženi stranki, da za tožnika predloži izračun plač od 27. 12. 2009 do 31. 3. 2015 za polovični delovni čas in ne za polni delovni čas. Zato je tožnik z vsemi svojimi navedbami po prvem naroku prekludiran. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi v točki I in v sklepu v točki II in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in sklep v izpodbijanem delu v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi smiselno uveljavlja tožena stranka. Izrek sodbe je razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi oziroma razlogom sodbe. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti pa tudi niso nejasni ali med seboj v nasprotju.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je tožena stranka tožniku dne 28. 7. 2009 tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi in mu istočasno ponudila novo pogodbo o zaposlitvi, ki je tožnik ni sprejel, posledično pa mu je delovno razmerje prenehalo dne 27. 12. 2009; - da je bilo s pravnomočno sodbo v socialnem sporu opr. št. I Ps 563/2009 z dne 7. 9. 2011 odločeno, da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto, to je učitelj športne vzgoje z omejitvami; - da je bila s pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Celju, opr. št. 461/2002 z dne 2. 9. 2013 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1170/2013 z dne 13. 12. 2013, ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku dne 28. 7. 2009; - da tožnik v predmetnem sporu uveljavlja vrnitev nazaj na delo in priznanje pravic iz delovnega razmerja (reintegracijo in reparacijo) za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje in s tem delovnega razmerja na podlagi pravnomočne ugotovitve, da je bila odpoved nezakonita; - da je tožnik predmetno tožbo vložil dne 18. 4. 2014 in z njo zahteval, da ga tožena stranka pozove nazaj na delo ob upoštevanju novih pravic iz naslova invalidskega zavarovanja (po pravnomočni sodbi I Ps 563/2009) za čas od dneva nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi (od 28. 12. 2009 dalje) pa do poziva nazaj na delo in mu prizna pravice po odpovedani pogodbi o zaposlitvi.

7. Po določbi 202. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR‑1) je za terjatve iz delovnega razmerja določen 5-letni zastaralni rok. Tožba z opisnim zahtevkom za izplačilo bruto plač od 28. 12. 2009, to je za čas od dneva nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje, je bila vložena 18. 4. 2014, torej pravočasno pred potekom 5-letnega zastaralnega roka. Opisni tožbeni zahtevek ni bil nejasen in ni bilo pogojev za zavrženje tožbe, kar neutemeljeno uveljavlja tožena stranka, saj je tožba obsegala določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih dejstev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. člen ZPP). Zato pritožba neutemeljeno navaja, da bi bilo potrebno tožbo zavreči v smislu 108. člena ZPP.

8. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 24. 3. 2015 toženi stranki odredilo izdelavo izračuna nadomestila plač za obdobje od 28. 12. 2009 dalje. Ko je strokovna služba tožene stranke izračunala nadomestila plač, do katerih bi bil tožnik upravičen, če bi delal, je tožnik s pripravljalno vlogo z dne 5. 6. 2015 oblikoval tožbeni zahtevek po višini za nadomestilo plač. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč 5-letni zastaralni rok kot odločilen štelo datum 5. 6. 2015, ko je tožnik specificiral tožbeni zahtevek po višini (upoštevajoč izračun, ki ga je izdelala tožena stranka) in materialno zmotno zaključilo, da je zahtevek za plačilo nadomestil plač za čas od decembra 2009 do vključno aprila 2010 zastaral. Zastaralni rok po določbi 202. člena ZDR-1 se je pretrgal z vložitvijo tožbe z dne 18. 4. 2014, ko je tožnik postavil opisni zahtevek za izplačilo bruto plač za čas od 28. 12. 2009 dalje in ne šele, ko je s pripravljalno vlogo z dne 5. 6. 2015 specificiral tožbeni zahtevek, skladno z izračunom tožene stranke. Glede na to, da se je pritožila le tožena stranka, sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona (359. člen ZPP).

9. Neutemeljene in protispisne so pritožbene navedbe, da je tožnik ves čas razpolagal s podatki o denarnih prejemkih, ki jih je prejemal iz naslova invalidske pokojnine in za čas brezposelnosti, zato je sprememba tožbe nedopustna že z vidika, da so podatki o javnih uslužbencih javni. Iz listin v spisu je razvidno, da se zahtevek tožnika ni nanašal na dohodke, ki jih je tožnik po nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi prejemal, temveč na dohodke, ki bi jih tožnik od tožene stranke moral prejemati, če bi delal in sicer za nadomestilo plače kot del reparacijskega zahtevka. Sodišče prve stopnje je s sklepom toženi stranki odredilo izdelavo izračuna nadomestila plač in po prejetem izračunu je tožnik svoj tožbeni zahtevek specificiral po višini. Modifikacija tožbenega zahtevka v tožnikovi pripravljalni vlogi z dne 5. 6. 2015, v kateri je tožnik opisno postavljen tožbeni zahtevek spremenil tako, da je zahteval v denarnih zneskih izplačilo bruto plače v višini 100 %, čeprav je bil njegov tožbeni zahtevek v času vložitve tožbe zahtevek s polovičnim delovnim časom in s pripravljalno vlogo z dne 22. 9. 2015 uskladil tožbeni zahtevek, je sodišče utemeljeno dopustilo, saj za takšno spremembo tožbe (184. člen ZPP) ne velja prekluzija iz 286. člena ZPP, kot zmotno uveljavlja pritožba. Sicer pa na podlagi 4. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) lahko delavec v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke. Glede na to je imelo sodišče zakonito podlago za odločanje o tožnikovem zahtevku kot je bil oblikovan do zaključka obravnave pred sodiščem prve stopnje. Zato v zvezi s tem tudi ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb postopka.

10. Tožnikova pravica zahtevati vrnitev nazaj na delo ni prenehala, saj v sporu o nezakonitosti odpovedi ni bil dolžan postaviti reintegracijskega in reparacijskega zahtevka. Zahtevek, ki ga je postavil v predmetni tožbi, da ga tožena stranka pozove nazaj na delo, je uveljavljal pravočasno (202. člen ZDR-1), kot zahtevek, da ga tožena stranka pozove na delo ob upoštevanju novih pravic iz naslova invalidskega zavarovanja (po pravnomočni sodbi I Ps 563/2009). Tožnik tako ima za čas od dneva nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje pa do poziva nazaj na delo pravice po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, saj se pravice iz naslova invalidnosti pridobijo z dejanskim nastopom dela, kot je to pravilno odločilo sodišče prve stopnje (159. člen ZPIZ-1). Za čas do nastopa dela z omejitvami se tako šteje, da bi bil tožnik na delu polni delovni čas in je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo zahtevku tožnika za plačilo nadomestila plače za polni delovni čas. Po dejanski realizaciji poziva na delo, pa je tožnik upravičen do plačila za polovični delovni čas na delovnem mestu učitelj športne vzgoje z omejitvami. Višina priznanega nadomestila med strankama ni sporna, saj je tožnik tožbeni zahtevek postavil skladno z izračunom tožene stranke.

11. Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere je pazilo po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožniku povrniti utemeljene stroške dogovora na pritožbo, ki so bili odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT), ki je veljal v času vložitve tožbe, po tarifni št. 3210, upoštevajoč pavšal za poštne storitve in DDV, to pa skupaj znaša 690,03 EUR.