Jedro

Iz pritožbenih navedb obdolženčevega zagovornika namreč izhaja, da meni, da je priča D. K. ustvarila prometno situacijo, ki je pripeljala do prometne nesreče. Takšno stališče pritožnika pa ni pravilno. S stališča naravne vzročnosti je sicer res, da je tudi oškodovankina vožnja v določeni meri prispevala k nastanku prometne nesreče, vendar pa je za oceno pravno relevantne vzročnosti pomembno le, ali je iskati vzrok za nastalo prometno nesrečo v ravnanju obdolženca ali ne, ravnanje oškodovanke pa je pomembno le v toliko, kolikor predstavlja ravnanje, ki drugi vzrok (obdolženčevo ravnanje) povsem izključi oziroma razvrednoti zgolj na pogoj. Le v tem primeru bi šlo za tako hudo kršitev cestnoprometnih predpisov s strani oškodovanke, da bi bilo mogoče govoriti o pretrganju vzročne zveze med kršitvijo cestnoprometnih predpisov s strani obdolženca in nastalimi posledicami.

Izrek

Pritožba zagovornika obd. B. B. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obd. B. B. je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer povprečnino v znesku 90.000,00 (devetdeset tisoč 00/100) SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. B. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu izreklo 130.000,00 SIT denarne kazni, ki jo je obdolženec dolžan plačati v roku dveh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsakih 10.000,00 SIT denarne kazni, določilo en dan zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka in povprečnino v znesku 60.000,00 SIT.

Proti taki sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik "iz vseh pritožbenih razlogov". Pritožbenemu sodišču predlaga, da naj napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ne opredeljuje, v kateri smeri naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka (iz katere točke in odstavka 371. člena ZKP) kot tudi ne, v čem se kaže kršitev kazenskega zakona (iz katere točke 372. člena ZKP). Kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Sicer pa je iz vsebine pritožbe razvidno, da pritožnik ob uveljavljanju teh dveh pritožbenih razlogov uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je obdolženca spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja.

Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženčevega zagovornika pa le še dodaja: Bistvo pritožbenih navedb obdolženčevega zagovornika je v graji dokazne ocene sodišča prve stopnje, s katero se pritožnik ne strinja in v podaji svoje dokazne ocene obravnavane kazenske zadeve, ki pa nima nobene podlage v podatkih kazenskega spisa in izvedenem dokaznem postopku. Iz pritožbenih navedb obdolženčevega zagovornika namreč izhaja, da meni, da je priča D. K. ustvarila prometno situacijo, ki je pripeljala do prometne nesreče. Takšno stališče pritožnika pa ni pravilno. S stališča naravne vzročnosti je sicer res, da je tudi oškodovankina vožnja v določeni meri prispevala k nastanku prometne nesreče, vendar pa je za oceno pravno relevantne vzročnosti pomembno le, ali je iskati vzrok za nastalo prometno nesrečo v ravnanju obdolženca ali ne, ravnanje oškodovanke pa je pomembno le v toliko, kolikor predstavlja ravnanje, ki drugi vzrok (obdolženčevo ravnanje) povsem izključi oziroma razvrednoti zgolj na pogoj. Le v tem primeru bi šlo za tako hudo kršitev cestnoprometnih predpisov s strani oškodovanke, da bi bilo mogoče govoriti o pretrganju vzročne zveze med kršitvijo cestnoprometnih predpisov s strani obdolženca in nastalimi posledicami. Pritožbena navedba oziroma sklep pritožnika, da iz izpovedbe priče F. P. izhaja, "da so se vsa vozila razen vozila D. K. ustavila, torej so tudi drugi udeleženci morali slišati sireno", prav tako ni pravilen. F. P. zaslišan kot priča je namreč izpovedal, "da je speljal tudi tovornjak na drugem voznem pasu, vendar je ustavil, ko je zagledal policijsko vozilo, medtem ko voznica Fiata 126 P tega ni videla in je prišlo do nezgode". Iz navedenega pa tako izhaja, da tudi voznik tovornjaka, ki je speljal sirene policijskega vozila ni slišal, ampak je ustavil, ko je zagledal policijsko vozilo. Neutemeljen pa je tudi šele v pritožbi podan dokazni predlog obdolženčevega zagovornika za pritegnitev izvedenca cestnoprometne stroke, ker je po oceni pritožbenega sodišča nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

Po obrazloženem se pokaže, da zagovornikova pritožba ne more omajati pravilnosti prvostopnega krivdnega izreka.

Preizkus odločbe o kazenski sankciji, ki jo prav tako graja pritožba obdolženčevega zagovornika je pokazal, da ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo obdolžencu izrečene kazenske sankcije njemu v korist. Prvostopno sodišče je namreč pravilno ugotovilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in vse ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije in obdolžencu izreklo prej nizko, kot pa visoko denarno kazen.

Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 95. člena in prvega odstavka 98. člena ZKP, povprečnina pa je bila obdolžencu odmerjena v skladu s kriteriji iz tretjega odstavka 92. člena istega zakona.