Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je sporazum veljaven in ustvarja učinke med strankama. Nepoznavanje vseh okoliščin pred podpisom sporazuma je po pravilnem razlogovanju sodišča prve stopnje lahko razlog za izpodbojnost sporazuma, vendar bi morala tožeča stranka v skladu z drugim in tretjim odstavkom 16. člena ZDR-1 napake volje uveljavljati v roku 30 dni od dneva, ko je izvedela za razlog izpodbojnosti (subjektivni rok), oziroma v roku do enega leta od dneva, ko je bila pogodba sklenjena (objektivni rok).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna tožencu plačati stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.116,30 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati znesek 115.508,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (točka I izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti stroške postopka v znesku 4.114,53 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka), svoje stroške postopka pa tožeča stranka krije sama (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki sklenili veljaven sporazum o prenehanju delovnega razmerja, v katerem se je tožeča stranka odpovedala vsem zahtevkom zoper toženca. Toženec je kot nekdanji direktor tožeče stranke neutemeljeno pripoznal svoj zahtevek do tožeče stranke in si izplačal 86.726,63 EUR, saj je plačo ves čas zaposlitve prejemal v skladu s pogodbo o zaposlitvi. Neutemeljeno je tudi odpisal terjatve, ki jih je imela tožeča stranka do njega v višini 14.819,25 EUR, saj je tožeča stranka dela opravila v skladu z njegovim naročilom, napak izvedenih del pa ni nikoli reklamiral niti plačal. V skladu s petim odstavkom 257. člena ZGD-1 ne bi smel sodelovati pri odločanju o zadevah, ki se nanašajo nanj in bi moral odločanje v tekem primeru prepustiti nadzornemu svetu. Po presoji sodišča prve stopnje nepravilnosti in nezakonitosti v ravnanju toženca za odločitev niso relevantne, temveč je odločilno le, da sta stranki sklenili sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, v katerem sta uredili vprašanje odškodninske odgovornosti toženca (oziroma vprašanje neupravičene obogatitve). Sodišče je zavrnilo zaslišanje prič, ki jih je predlagala tožeča stranka, in sicer A. A., B. B. in C. C., ki so bili člani nadzornega sveta tožeče stranke, poleg D. D. Posledično je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje o tem, da je nadzorni svet tožeče stranke vedel, da je toženec pripoznal svoj zahtevek in si odpisal terjatve. Materialnopravno je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da sta stranki sklenili veljaven sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Predlagane priče kot člani nadzornega sveta niso bili seznanjeni s sporazumom o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, niti z njegovo vsebino, niti s tem da je sporazum sploh sklenjen. Po sklenitvi sporazuma jih je o tem seznanil E. E., ko je bil imenovan za direktorja tožeče stranke. Toženec in D. D. nista hotela seznaniti nadzornega sveta, saj sta vedela, da ne bosta dobila odobritve nadzornega sveta oziroma njegovih ostalih članov. Ker tožeča stranka ob podpisu sporazuma za terjatvi ni vedela, se jim s podpisom sporazuma tudi ni mogla odpovedati. Nepravilno je stališče sodišča, da nepoznavanje vseh okoliščin pred podpisom sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ne more biti razlog za ničnost sporazuma. Predsednik nadzornega sveta D. D. je vedel za terjatve do toženca in je bil zato motiviran skleniti sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ker je ta v interesu toženca, ne pa tudi tožeče stranke. S podpisom sporazuma je D. D. izražal svojo voljo, ne pa voljo nadzornega sveta, ki ga je zastopal. Volja ostalih članov nadzornega sveta je bila drugačna, kar bi ti potrdili, če bi bili zaslišani. Zavestno in naklepno je zlorabil položaj predsednika nadzornega sveta, za kar je toženec kot druga stranka vedel. Predsednik nadzornega sveta ne sme sprejemati nobenih odločitev v imenu nadzornega sveta, ki jih predhodno ni obravnaval nadzorni svet in izdal svoje mnenje. D. D. pa je kot predsednik nadzornega sveta sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi sklenil brez vednosti in sklepa nadzornega sveta. Po prvem odstavku 73. člena OZ pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri. Enaka je posledica, če pooblaščenec oziroma zastopnik prekorači pooblastila. Nadzorni svet tožeče stranke ni nikoli odobril sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, zato tožeče stranke sporazum ne veže in je brez učinkov. Tožeča stranka se je pravilno sklicevala na ničnost sporazuma, pri čemer izpostavlja, da sporazum ni zgolj ničen, ampak je celo neobstoječ, glede na tretji odstavek 73. člena OZ. Posledica pri ničnih in neobstoječih pravnih poslih pa je povsem enaka, saj gre pri obojih za absolutno neveljavne pravne posle, ki ex tunc nimajo pravnih posledic. Zato je zmotno sklicevanje sodišča na 319. člen OZ oziroma stališče, da bi tožeča stranka morala izpodbijati sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaradi napak volje, kar je vezano na objektivne in subjektivne roke prekluzivne narave.

3. V odgovoru na pritožbo toženec prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Toženec je bil zaposlen pri tožeči stranki od 1. 6. 1999 do 27. 8. 2018. Stranki sta 18. 1. 2001 sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktor za čas mandata 5 let , ki sta jo z aneksi podaljševali za dobo petih let (aneksi k pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 4. 2006, z dne 20. 6. 2011 in z dne 18. 1. 2016). Pogodba o zaposlitvi je prenehala veljati s 30. 9. 2018 na podlagi sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 27. 8. 2018 (B8), ki so ga podpisali predsednik nadzornega sveta tožeče stranke D. D., predstavnik delničarjev E. E. in toženec. Sporazumu je priloženo tudi pooblastilo delničarjev družbe F. d. d. za E. E., da kot predstavnik delničarjev v njihovem imenu sopodpiše sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi toženca. V 4. členu sporazuma sta pravdni stranki soglašali, da so med njima urejene vse medsebojne pravice in obveznosti tako, da druga do druge nimata nobenih obveznosti in zahtevkov iz delovnega razmerja. V 5. členu pa je bilo dogovorjeno, da sta stranki in predstavnik delničarjev soglasni, da je v času trajanja mandata toženec pri izpolnjevanju svojih obveznosti po individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 18. 1. 2001 ter pripadajočimi aneksi ravnal s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika ter vodil poslovanje družbe v skladu s profesionalno skrbnostjo poslovno finančne stroke ali stroke upravljanja podjetij ter da družba ter delničarji ne bodo uveljavljali nobenih zahtevkov iz naslova vodenja poslov v času trajanja mandata direktorja družbe po individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 18. 1. 2001 in so med njimi urejene vse medsebojne pravice in obveznosti tako, da drug do drugega nimajo več nobenih obveznosti in zahtevkov, tudi iz naslova poslov, ki predstavniku delničarjev, ob podpisu sporazuma, niso znani.

7. Po podpisu sporazuma je novo poslovodstvo tožeče stranke ugotovilo, da je toženec kot nekdanji direktor družbe sebi odobril in izplačal zahtevek iz naslova premalo izplačanih plač v višini 86.726,63 EUR in neutemeljeno odpisal terjatev tožeče stranke do njega v višini 14.819,25 EUR. Ker za ti dve ravnanji toženca ob sklenitvi sporazuma ni vedela, je menila, da se sporazum na ti terjatvi ne nanaša in da lahko v sodnem postopku zoper toženca uveljavlja odškodninski zahtevek. Toženec je navajal, da niso podane predpostavke za utemeljenost zahtevka niti na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi niti na podlagi odškodninske odgovornosti. Toženec ni samovoljno pripoznal zahtevka in odobril izplačila nečesa, kar mu ne bi pripadalo, glede odpisa terjatve pa je menil, da je sklep o odpisu terjatev zgolj računovodska kategorija, ki sama po sebi nima nobenih pravnih posledic oziroma učinkov ter da je terjatev tožeče stranke do njega zastarala pred sprejemom tega sklepa. Zahtevek je neutemeljen tudi zato, ker se je tožeča stranka s sporazumom odpovedala vsem zahtevkom do njega iz naslova delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, saj je štelo, da se je tožeča stranka terjatvam do toženca odpovedala, zato se ni niti ni opredelilo do zahtevka po vsebini.

8. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je sporazum veljaven in ustvarja učinke med strankama. Nepoznavanje vseh okoliščin pred podpisom sporazuma je po pravilnem razlogovanju sodišča prve stopnje lahko razlog za izpodbojnost sporazuma, vendar bi morala tožeča stranka v skladu z drugim in tretjim odstavkom 16. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) napake volje uveljavljati v roku 30 dni od dneva, ko je izvedela za razlog izpodbojnosti (subjektivni rok) oziroma v roku do enega leta od dneva, ko je bila pogodba sklenjena (objektivni rok). Sedanji direktor tožeče stranke E. E. je izpovedal, da je za sporni zahtevek in izplačilo tožencu ter za sklep o odpisu terjatev izvedel v septembru 2018, sporazuma pa tožeča stranka ni izpodbijala.

9. Pritožba neutemlejeno navaja, da je nepoznavanje vseh okoliščin pred podpisom sporazuma lahko razlog za ničnost sporazuma. V skladu s prvim odstavkom 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.) je nična pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da se je tožeča stranka lahko odpovedala zapadli terjatvi do toženca v smislu določbe 319. člena OZ. Ker sporazum tudi ne nasprotuje ustavi in moralnim načelom, ni ničen. Tožeča stranka z uveljavljanjem ničnosti sporazuma dejansko želi obiti predpise o prekluzivnih rokih, v katerih bi morala uveljavljati izpodbojnost sporazuma.

10. Glede na navedeno ne more biti uspešno pritožbeno sklicevanje, da ostali člani nadzornega sveta tožeče stranke, A. A., B. B. in C. C. niso bili seznanjeni s sklenitvijo sporazuma o prenehanju delovnega razmerja in z njegovo vsebino, ter da s podpisom ne bi soglašali. Tudi če bi držalo, da je D. D. vedel za sporno izplačilo toženca in odpis terjatev, pa o tem ostalih nadzornikov zavestno in premišljeno ni seznanil, je to po stališču pritožbenega sodišča lahko razlog za izpodbojnost sporazuma zaradi napake volje, ki pa bi jo tožeča stranka prav tako morala uveljavljati v zgoraj navedenem roku. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje ostalih članov nadzornega sveta, saj njihovo pričanje o tem, da za domnevno neutemeljeno izplačilo plače in odpis terjatve niso vedeli in da tega ne bi odobrili, ne bi vplivalo na odločitev sodišča, ker tožeča stranka sporazuma ni izpodbijala. Glede na navedeno je nebistveno tudi stališče pritožbe, da je D. D. sin toženca ter da je pri podpisu sporazuma ravnal v nasprotju z določbo prvega odstavka 38.a člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1; Ur. l. RS, št. 42/06 in nasl.), ki med drugim določa, da se mora član organa delniške družbe izogibati kakršnemukoli nasprotju njegovih interesov ali dolžnosti z interesi ali dolžnostmi družbe, ki jo vodi ali nadzira. Dejstvo, da bi D. D. pri podpisu sporazuma ravnal v nasprotju z določbo prvega odstavka 38.a člena ZGD-1, je lahko razlog za odškodninsko odgovornost zoper njega.

11. Neutemeljeno je tudi stališče pritožbe, da je zaradi dejstva, ker nadzorni svet ni naknadno odobril sporazuma, ta neobstoječ v smislu določbe tretjega odstavka 73. člena OZ, ki določa, da če neupravičeno zastopani niti v danem roku ne odobri pogodbe, se šteje, da pogodba sploh ni bila sklenjena. Določba 73. člena OZ se namreč nanaša na pravne posledice, če sklene pogodbo nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila. Pri predsedniku nadzornega sveta ne gre za pooblastilno razmerje, zato določba 73. člena OZ ni relevantna za obravnavano zadevo. Pritožba zato neutemeljeno izpostavlja, da gre pri ničnih in neobstoječih pravnih poslih za absolutno neveljavne pravne posle, ki ex tunc nimajo pravnih posledic, ter da posledično ni mogoče šteti, da se je tožeča stranka odpovedala terjatvam zoper toženca.

12. Ker niso podani niti pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, tožencu pa je dolžna povrniti strošek odgovora na pritožbo - 1500 točk, materialne stroške v višini 25 točk (20 + 5 - 2 % do 1000 točk in 1 % nad 1000 točk), kar skupaj z DDV ob vrednosti točke 0,6 EUR znaša 1.116,30 EUR (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).