Jedro

V predmetni zadevi teče postopek zavarovanja, v katerem se določbe ZIZ o izvršbi le smiselno uporabljajo (239. člen ZIZ). Smiselna uporaba narekuje razlago, ki izhaja iz okoliščine, da upnik še ne razpolaga s pravnomočno sodbo (na podlagi katere bi šele lahko po 57. členu ZIZ zahteval določitev deležev na skupnem premoženju v pravdi, ki bi jo moral sprožiti pred izvršbo),da v postopku zavarovanja zahteva, da so deleži na skupnem premoženju že določeni, sicer poseg v pravico skupnega lastnika do zasebne lastnine z zavarovanjem v sodnem postopku ni mogoč, ni na mestu.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje delno tako spremeni, da poslej glasi: „Zavarovanje odvzema premoženjske koristi družbe E. d.o.o. v znesku 94.127,04 EUR z zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve na nepremičnini z ID znakom 1,je nedopustno do deleža ene polovice navedene nepremičnine. Višji tožbeni zahtevek se zavrne. Stranki trpita vsaka svoje stroške postopka “ V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem obsegu se pritožba zavrne in sodba potrdi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 680,40 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je zavarovanje odvzema premoženjske koristi družbe E. d.o.o. v znesku 94.127,04 EUR, z zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve na nepremičnini z ID znakom 1, do celote, nedopustno. Toženi stranki je ob tem naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške, kot je vse določno opredeljeno v izreku.

Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila in uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Kljub opozorilom tožene stranke ves čas tega pravdnega postopka ni upoštevalo določb kazenske zakonodaje, saj je izpodbijani sklep zavarovanja odrejen na podlagi specialnih določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter za specialni namen morebitnega odvzema premoženjske koristi, ki je urejen v sedmem poglavju Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Določba četrtega odstavka 75. člena KZ-1 predstavlja lex specialis v primerjavi z določbami Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Zato lastninska pravica tretjega, torej konkretno tožnice, po mnenju pritožnice ni ovira za odreditev zavarovanja, saj lastninska pravica tožeče stranke trči ob interes kazenskega pregona. Dejstvo je, da je obdolženi P.L. vpisan kot zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine z ID znakom -4642-1. Za odvzem premoženjske koristi v primeru pravnomočne obsodbe so nujno potrebna zavarovanja kot to predpisuje ZKP. Opozarja na vsebino četrtega odstavka 75. člena KZ-1, če bo v kazenskem postopku izrečen ukrep odvzema premoženjske koristi, bo podana pravna podlaga za odvzem premoženjskih koristi tudi tožeči stranki, torej ženi kot bližnji sorodnici. Šele če bi ona dokazala, da je za svoj delež plačala, bi bil lahko izvzet. Sodišče je v izpodbijani sodbi uporabilo prenizke dokazne standarde. S tem je organom pregona že vnaprej onemogočilo odvzem premoženjske koristi. Po mnenju pritožnice je domnevo o skupnem premoženju sicer pravilno upoštevati v postopkih zavarovanj terjatev z začasno odredbo v civilnih sporih oz. v obligacijskih razmerjih, ne pa v tej fazi kazenskega postopka, saj se na ta način izrodi namen kazenskega postopka. Ne strinja se tudi z očitki tožnice, da ni bila ustrezno pritegnjena v kazenski postopek. Zaključuje, da bi sodišče moralo presojati nedopustnost odvzema na način iz četrtega odstavka 75. člena KZ-1 in ne „nedopustnost izvršbe“. Glede domneve iz 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) pa poudarja, da po njenem mnenju ne pride v poštev, saj četrti odstavek 75. člena KZ-1 zahteva dokaze o odplačni pridobitvi, kar iz listin, ki jih je tožeča stranka predložila, ni izkazano ter to določno pojasni. Kritično bi se moralo opredeliti tudi do verodostojnosti izjave zakonca P.L., ki tožnici priznava delež do ene polovice, saj ima do tega močan interes. Priglaša stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov ter pri tem tudi samo pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter morebiten obstoj tistih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo, tega pritožbenega razloga, tudi pritožba ne konkretizira.

Glede pravilne uporabe materialnega prava: Odvzem premoženjske koristi je ukrep, ki ima restitucijsko funkcijo ter se protipravna premoženjska korist odvzame storilcu oz. storilcem, kot tudi udeležencem, in tudi prejemnikom koristi, s tem, da gre lahko za fizične ali pravne osebe. V konkretnem primeru pritožnica trdi, naj bi bila tožeča stranka kot žena obdolženca lahko prejemnik koristi in iz tega izvede zaključek, da bi se lahko premoženjska korist odvzela tudi njej. Tem razlogom ni pritrditi, saj pritožnica spregleda tretji odstavek 75. člena KZ-1, po katerem se premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega odvzame tudi tistim (poleg storilca ali prejemnika koristi – prvi in drugi odstavek tega člena), na katere je bila prenesena brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti, če so vedeli, ali bi bili mogli vedeti, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, in tudi četrti odstavek, ki omogoča odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, tudi bližnjim sorodnikom, a le, če je bila nanje prenesena ali če je bilo zaradi onemogočanja odvzema premoženjske koristi po prvem odstavku tega člena na te osebe preneseno kakšno drugo premoženje storilca kaznivega dejanja. Česa takega pritožba ne trdi in to tudi ni ugotovljeno v sodbi prvi stopnje. Nasprotno, ugotovljeno je, da gre za premoženje, ki je nastalo v času trajanja zakonske zveze s skupnimi sredstvi in delom, in za katero se domneva (51. člen ZZZDR), da predstavlja skupno premoženje obeh zakoncev, v konkretnem primeru torej tožnice in obdolženca, pridobljeno na izviren način, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe. Odločitev ni v neskladju z materialnopravnimi določbami 75. člena KZ-1, glede na to, da ni ugotovljeno, da bi bilo premoženje, ki je formalno last obdolženca, prenešeno na tožnico. Sklicevanje tožene stranke na materialnopravne določbe KZ-1 je torej neutemeljeno.

ZIZ v 64. členu določa, da izvršba na določenem predmetu ni dopustna, če ima tretji (tožeča stranka) na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje. Zmotno je razlogovanje pritožbe o dokaznem bremenu glede dejstva obstoja skupnega premoženja. ZZZDR v 51. členu postavlja zakonsko domnevo, da je premoženje, pridobljeno s skupnim delom in sredstvi v času zakonske zveze, skupno premoženje. Gre torej za pravno domnevo in je tožena stranka tista, ob ugotovitvi, da je bila nepremičnina pridobljena v času zakonske zveze, v kateri sta oba zakonca pridobivala sredstva, na kateri je bilo trditveno in tudi procesno breme, da dokaže nasprotno, a ga ni zmogla.

Zoper tožnico ni v teku izvršba ali postopek zavarovanja. Sodna praksa je v zadnjem obdobju oblikovala stališče, po katerem v takem primeru predmet izvršbe ne more biti nepremičnina, ki sodi v skupno premoženje dolžnika (v izvršbi), in tožnice, deleži na njem pa niso določeni z argumenti glede narave skupnega premoženja (nosilca pravice sta oba zakonca kot kolektiv in ne pa, da vsakemu pripada solastniški delež na tej nepremičnini - odločbi VS RS II Ips 428/2011 in II Ips 67/2010) ter z argumenti, da lahko (in mora) upnik (nosilec terjatve) najprej doseči (če skupno premoženje še ni razdeljeno), da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju na podlagi določbe 57. člena ZZZDR.

V predmetni zadevi teče postopek zavarovanja (Tretji del zakona), v katerem se določbe ZIZ o izvršbi (Drugi del zakona) le smiselno uporabljajo (239. člen ZIZ). Po presoji pritožbenega sodišča smiselna uporaba narekuje razlago, ki izhaja iz okoliščine, da upnik še ne razpolaga s pravnomočno sodbo (na podlagi katere bi šele lahko po 57. členu ZIZ zahteval določitev deležev na skupnem premoženju v pravdi, ki bi jo moral sprožiti pred izvršbo), da v postopku zavarovanja zahteva, da so deleži na skupnem premoženju že določeni, sicer poseg v pravico skupnega lastnika do zasebne lastnine z zavarovanjem v sodnem postopku ni mogoč, ni na mestu. Upnik, ki že razpolaga s pravnomočno odločbo o priznanju terjatve, kar je predpogoj za uspešnost faze dovolitve izvršbe, namreč v predhodni pravdi po 57. členu ZZZDR do začetka teka izvršbe (kjer izposluje prisilno hipoteko na premoženju dolžnika - zaznamba sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi s pridobitvijo zastavne pravice kot prvo izvršilno dejanje izvršbe na nepremičnine - 167. in 170. člen ZIZ) lahko terjatev zavaruje (npr. zaznamba spora, začasna odredba), medtem ko takega zavarovanja v tej fazi, ko sodni postopek glede upnikove zatrjevane terjatve še teče (kazenski postopek), nima. Pravilna uporaba materialnega prava (v okviru uradnega pritožbenega preizkusa) zato narekuje sklep, posebej, ker je ugotovljeno, da je tožnica sama trdila, da njen delež znaša eno polovico, da je utemeljen zahtevek za nedopustnost izvršbe le glede deleža ene polovice navedene nepremičnine, iz predhodno povzetih razlogov pa v večjem obsegu ni utemeljen ter je prvostopenjsko sodišče, ko je zahtevku v presežku, nad polovičnim deležem ugodilo, zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče je iz teh razlogov pritožbi delno ugodilo in sodbo ustrezno delno spremenilo, sicer pa neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. in peta alineja 358. člena ZPP). Glede na delni, polovični uspeh v pravdi stranki trpita vsaka svoje stroške postopka na prvi stopnji (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka je s pritožbo delno uspela ter ji je dolžna tožeča stranka povrniti stroške pritožbe, ki so odmerjeni glede na določbe Zakona o odvetniški tarifi (ta zakon se glede na določbo drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS 2/2015) še uporablja v tem postopku) v okviru zahteve in polovičnega uspeha na 680,40 EUR. Ta znesek je dolžna povrniti v 15-tih dneh od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (154., 155. in 165. člen ZPP).