Jedro

Tožnik ugovarja okoliščinam prenosa sredstev z devizne knjižice na privatizacijski račun, kar je ena od okoliščin, ki izhajajo iz drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, na katerem izpodbijana odločba temelji. Navedeno pomeni, da v obravnavanem primeru niso bili podani pogoji za odločanje na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP, saj samo na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedel oziroma predložil zahtevi tožnik, ter podatkov, ki jih je pridobila tožena stranka, relevantnega dejanskega stanja za odločitev v predmetni zadevi ni bilo mogoče ugotoviti, tožnik pa se glede tega ni imel možnosti izjaviti, kar pa je vplivalo ali bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Sklada Republike Slovenije za nasledstvo št. 510-2381/2015/2 z dne 12. 1. 2017 odpravi in zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju toženka) zavrnil zahtevo za verifikacijo, ki jo je vložil tožnik glede neizplačanih starih deviznih vlog št. knjižice ali računa ..., odločeno pa je tudi bilo, da v postopku niso nastali posebni stroški. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je toženka navedla, da je tožnik zahtevi za verifikacijo, ki jo je upravni organ prejel dne 11. 12. 2015, priložil devizno knjižico št. ..., iz katere je razvidno, da je vsa sredstva na knjižici dne 19. 3. 1998 prenesel na svoj posebni privatizacijski račun in da je bila devizna vloga omenjena dne saldirana, saj je bilo stanje 0,00 DEM. Tudi na podlagi podatkov in dokumentov, ki jih je upravni organ pridobil skladno s četrtim odstavkom 9. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP), je bilo ugotovljeno, da je tožnik predmetno devizno vlogo prenesel na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo v Federaciji BIH, ki se glasi na ime tožnika in njegov EMŠO in kar potrjujejo tudi dokazila, ki so bila priložena zahtevku.

2. V skladu z drugim odstavkom 2. člena ZNISESČP neizplačana stara devizna vloga ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov države delovanja podružnice prenesena na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so po mnenju toženke med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

3. Toženka je v postopku odločila na podlagi prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se v postopku verifikacije v skladu s četrtim odstavkom 7. člena ZNISESČP, razen če ni v tem zakonu določeno drugače, uporabljajo določbe ZUP, po skrajšanem postopku. Ker je že iz zahteve tožnika razvidno, da so bila sredstva devizne vloge št. ... v celoti prenesena na posebni privatizacijski račun, kar potrjujejo tudi podatki Agencije za privatizacijo v Federaciji BIH, ki jih je toženka pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena ZNISESČP, toženka ugotavlja, da se predmetna zahteva za verifikacijo ob upoštevanju drugega odstavka 2. člena ZNISESČP ne nanaša na neizplačano staro devizno vlogo in jo je zato treba zavrniti.

4. Tožnik je v tožbi navedel, da ima (kot je ugotovila že toženka) terjatve do Ljubljanske banke po devizni knjižici, kar potrjuje tudi izpis Zavoda za plačilni promet Federacije Bosne in Hercegovine, ter da je bil znesek po tej devizni knjižici prenesen na poseben privatizacijski račun brez njegovega soglasja oziroma privolitve. Poudaril je, da je toženka ravnala napačno, ko je postopek izvedla po skrajšanem postopku, saj je to vplivalo na možnost pravilnega in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po mnenju tožnika namreč njegova terjatev izpolnjuje pogoje iz zakona. Pojasnil je, da je bil prenos terjatev na podlagi devizne vloge pri Ljubljanski banki na poseben račun v njegovi matični državi urejen v Zakonu o ugotavljanju in izvršitvi terjatev v postopku privatizacije (Uradni list Federacije BiH - FBiH, št. 27/97, 8/99, 45/00, 54/00, 32/01, 27/02, 57/03, 44/04, 79/07, 65/09, 48/11 in 111/12), pri čemer pa je bilo za 3., 7., 11. in 18. člen tega zakona, ki so med drugim urejali vprašanje deviznih vlog, s sklepom Ustavnega sodišča FBiH z dne 9. 3. 2001 (Uradni list št. 7/01) ugotovljeno, da nasprotujejo 1. členu Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in členu IIA.2 (1)(k) in amandmaju št. 5 Ustave FBiH. Po prej navedenem zakonu so BiH in njene entitete sprejemale zakone, ki so urejali izvajanje pravic, zagotovljenih v postopku privatizacije, ki jih tožnica tudi našteje. Ti jasno določajo, da so terjatve na podlagi stare devizne vloge pri sarajevski podružnici Ljubljanske banke izvzete. Varčevalci Ljubljanske banke zato na plačilo svojih terjatev niso mogli računati v BiH. Stanje 0,00 DEM v varčevalni knjižici ne ustreza dejanskemu stanju glede na to, da varčevalci Ljubljanske banke svoje terjatve po kasnejših zakonskih predpisih in sklepih Ustavnega sodišča niso mogli uporabiti za namene, predvidene v 5.a in 18. členu Zakona o načinu ugotavljanja in izvršitvi terjatev v postopku privatizacije. Hkrati pa je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) jasno potrdilo, da obstaja izključna odgovornost Republike Slovenije za dolg Ljubljanske banke do svojih varčevalcev. Tožnik je še dodal, da je glede na 2. in 3. člen ZNISESČP neizplačana devizna vloga sestavljena iz glavnice, pogodbenih obresti do 31. 12. 1991, obrestne mere po stopnji 6 % za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 1992, obrestne mere po stopnji 1,79 % za obdobje od 1. 1. 1993 do 31. 12. 2015 in obresti po stopnji, ki se plača za vloge gospodinjstev čez noč za obdobje po 1. 1. 2016. V postopku ni bil ugotovljen skupni znesek terjatev tožnice, ampak so bili podatki Zavoda za plačilni promet FBiH samovoljno izenačeni s skupnim zahtevkom terjatev tožnice. Predlagala je, da sodišče tožbi ugodi in spremeni sklep tako, da se tožniku v celoti prizna zahtevani znesek, podrejeno, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje, v obeh primerih pa toženki naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

5. Tožnik je za svojega pooblaščenca za sprejemanje sodnih pisanj v Republiki Sloveniji pooblastil odvetnico A.A., ..., ...

6. V odgovoru na tožbo je toženka uvodoma poudarila, da je bistvena pravna podlaga za predmetno zadevo drugi odstavek 2. člena ZNISESČP. V nadaljevanju je obširno povzela konkretne ugotovitve postopka v obravnavanem primeru. Poudarila je, da je tožnik sam že v svoji vlogi, t.j. na standardnem obrazcu zahteve za verifikacijo stare devizne vloge, v Prilogi III navedel, da so denarna sredstva prenesena na »jedinstveni račun«, a niso porabljena, kar naj bi bilo izkazano s potrdilom Zavoda za plačilni promet Federacije BiH. Toženka pa je v danem primeru tudi lahko postopala v skladu s prvim odstavkom 144. člena ZUP, saj je bilo možno dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla in predložila tožnica v svoji zahtevi (devizna knjižica in izpisek Zavoda za plačilni promet Federacije BiH), poleg tega pa je enako stanje zadeve izhajalo iz uradnih podatkov, ki jih je pridobila sama toženka. Predlagala je zavrnitev tožbe.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke o zavrnitvi tožnikove zahteve za verifikacijo glede neizplačane stare devizne vloge št. ...

9. Toženka je o zadevi odločila ob upoštevanju drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, po katerem neizplačana devizna vloga ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov države delovanja podružnice prenesena na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

10. Kot izhaja iz podatkov spisa, je toženka po prejemu tožnikove zahteve in k zahtevi predloženih listin ter po uradni dolžnosti pribavljenih podatkov (devizna knjižica št. ... in podatki Agencije za privatizacijo Federacije BiH) izdala izpodbijano odločbo, pri čemer se je oprla na prvi odstavek 144. člena ZUP, konkretno na 1. in 2. točko prvega odstavka tega člena.

11. Tožnik utemeljeno ugovarja, da je toženka z izdajo odločbe v skrajšanem ugotovitvenem postopku ravnala v nasprotju z določbami ZUP in je to vplivalo na zakonitost odločbe.

12. V upravnem postopku velja načelo varstva pravic strank in varstva javnih koristi, opredeljeno v 7. členu ZUP. Ta v prvem odstavku določa, da morajo upravni organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, pri čemer skrbijo za to, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali drugim predpisom. Kadar uradna oseba glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, jo na to opozori (drugi odstavek). Organ mora skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu (četrti odstavek). Organ v skladu z načelom zaslišanja stranke svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 9. člena ZUP). Pred izdajo odločbe mora ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP). Organ lahko po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana (1. točka) in če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi (2. točka). Navedene določbe torej uradni osebi nalagajo dolžnost, da pravno neuki in nevedni stranki zagotovi vsaj nujno pomoč pri uveljavljanju njenih pravic. Kdaj in na kakšen način mora to storiti, je odvisno od narave in pomena zahtevane pravice in okoliščin posameznega primera.

13. Načelo zaslišanja stranke ima v upravnem postopku poseben pomen, saj se posamezniku kot stranki zagotavlja položaj subjekta in ne zgolj objekta odločanja v upravnem postopku. Zaradi tega je pravica do zaslišanja tudi ustavna pravica, ki temelji na načelu enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in na ustavnem varstvu človekovega dostojanstva iz 21. člena Ustave RS. To načelo organu nalaga dolžnost, da stranki pred izdajo odločbe omogoči, da se seznani z rezultatom ugotovitvenega postopka, se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, s čimer ima stranka možnost braniti, zavarovati in uveljaviti svoje pravice in z zakonom varovane koristi. Zato mora uradna oseba stranki posredovati svoje videnje dejanskih in pravnih okoliščin zadeve, med njimi tudi uspeh dokazovanja in predvideno vsebino odločitve, kar je še posebej pomembno v primeru, če je rezultat postopka za stranko neugoden.

14. Kot navedeno, zakon sicer predvideva, da organ lahko odloči po skrajšanem ugotovitvenem postopku, ki predstavlja izjemo od splošnega načela zaslišanja strank. To lahko stori tudi, kadar se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi ali na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ. Vendar pa zakon tudi v tem primeru določa še nadaljnji pogoj, če „samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi.“ (2. točka prvega odstavka 144. člena ZUP). Za odločanje po skrajšanem ugotovitvenem postopku tako ni dovolj zgolj to, da je mogoče dejansko stanje in materialno resnico ugotoviti brez izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in v njem vključenega načela zaslišanja strank, pač pa mora biti tako dejanje nepotrebno tudi za uveljavitev ter za zavarovanje strankine pravice in pravne koristi.

15. V konkretnem primeru tožnik v tožbi smiselno ugovarja okoliščinam prenosa sredstev iz devizne knjižice na privatizacijski račun, kar je ena od okoliščin, ki izhajajo iz zgoraj citiranega drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, na katerem izpodbijana odločba temelji.

16. Navedeno pomeni, da v obravnavanem primeru niso podani pogoji za odločanje na podlagi citirane 1. in 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP, saj samo na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedel oziroma predložil zahtevi tožnik, ter podatkov, ki jih je pridobil organ, relevantnega dejanskega stanja za odločitev v predmetni zadevi ni bilo mogoče ugotoviti, tožnik pa se glede tega ni imel možnosti izjaviti, kar pa je vplivalo ali bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Odločitev toženke je tako obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka in jo je zato že iz tega razloga treba odpraviti.

17. Poleg tega iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka svojo odločitev oprla tudi na podatke in dokumente, ki jih je pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena ZNISESČP. Navedeno pomeni, da je toženka v zvezi s tožnikovo zahtevo opravila določena procesna dejanja, torej pridobila določene podatke, kar pomeni, da ne gre več za odločanje po skrajšanem ugotovitvenem postopku, pač pa v rednem postopku, v katerem je bila toženka dolžna dati tožniku možnost izjave ne samo o pridobljenih podatkih, ampak tudi o njegovih pravnih stališčih. To še posebej velja v primeru, kot je obravnavani, ko se je postopek začel na podlagi tožnikove zahteve, ki po mnenju organa ni utemeljena. Iz upravnih spisov ni razvidno, da bi toženka tožnika pred izdajo izpodbijane odločbe seznanila s pridobljenimi podatki, še manj pa s pravnimi stališči, na katera je oprla svojo odločitev.

18. Po presoji sodišča so razlogi odločitve pomanjkljivi. Listine namreč izkazujejo le (med strankama nesporen) prenos tožnikove stare devizne vloge na poseben privatizacijski račun, ne izkazujejo pa okoliščin opravljenega prenosa. Ugotovitev, da je sredstva na privatizacijski račun prenesel tožnik, je v izpodbijani odločbi neobrazložena. Dejstvo, da tožena stranka ugotovitve tudi ne oceni kot pravno nepomembne, pa bi narekovalo postopanje skladno z 9. členom ZUP, po katerem je treba pred odločitvijo o zadevi stranki omogočiti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Zato po presoji sodišča tožnik utemeljeno ugovarja, da toženka za izdajo odločbe v skrajšanem ugotovitvenem postopku ni imela podlage (glej tudi sodbo v zadevi B.B., opr. št. I U 805/2017).

19. Toženka bi tako morala tožnika pred izdajo odločbe seznaniti z dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za odločitev v zadevi, že iz razloga, ker gre za pomembno pravico tožnika - odločanje o pravici do vračila denarnih sredstev iz naslova verificiranih deviznih vlog ter tako dati možnost tožniku, da se vsaj pisno izreče o pravno pomembnih dejstvih.

20. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem bo morala toženka, upoštevaje stališča, ki jih je zavzelo sodišče glede postopka, odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti postopka in o zadevi ponovno odločiti.

21. Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo že iz razloga bistvene kršitve določb postopka, se do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo, se bo pa morala do njih opredeliti toženka, ko bo ponovno odločala o zadevi.

22. Odločitev o ugoditvi stroškovnemu zahtevku tožnika je sodišče sprejelo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnici v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). To pomeni, da se mu na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 15,00 EUR.