Jedro

Kdaj mora zavarovalnica izpolniti svojo obveznost - plačati odškodnino ali v pogodbi določeno vsoto, ureja 919. člen ZOR. V 1. odstavku določa, da mora izplačati odškodnino ali v pogodbi določeno vsoto v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši kot štirinajst dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal. V 2. odstavku pa to pravilo relativizira: Če je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, začne teči ta rok od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti. Za ugotovitev, kdaj pride zavarovalnica v zamudo (in kdaj začno teči zamudne obresti - 277. člen ZOR) je treba zato odgovoriti na naslednja vprašanja:

1. kdaj je zavarovalnica dobila obvestilo, da je nastal zavarovalni primer;

2. koliko znaša dogovorjen rok za izplačilo zavarovalnine;

3. ali je bil za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice (ali njenega zneska) potreben določen čas;

4. kdaj bi morala zavarovalnica, upoštevaje njeno profesionalno skrbnost (2. odstavek 18. člena ZOR), ugotoviti obstoj in znesek svoje obveznosti.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodbi pritožbenega sodišča in sodišča prve stopnje se razveljavita v delih, ki se nanašata na odločbo o zamudnih obrestih, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 1.131.896,48 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.10.1998 ter mu povrniti 289.189 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2002. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Stališče obeh sodišč je, da tožena stranka ni dokazala, da bi se tožnik izmaknil ugotavljanju svoje alkoholiziranosti.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka (ki pa je nato ni konkretizirala). Navaja, da tožnik ni počakal na prihod policistov, ampak je kraj prometne nesreče zapustil, tako da ni bilo mogoče ugotavljati njegovo alkoholiziranost. Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska določajo domnevo, da se v primeru, če se zavarovanec izmakne preiskavi oziroma možnosti ugotavljanja njegove alkoholiziranosti, šteje, da je bil pod vplivom alkohola (kar ima za posledico izgubo zavarovalnih pravic). Zavarovanec je torej tisti, ki mora dokazovati nasprotno (da ni vozil pod vplivom alkohola, ali da se ni izognil preiskavi svoje alkoholiziranosti). Pritožbeno sodišče je torej zmotno uporabilo materialno pravo, ko je sprejelo stališče, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da bi tožnik izgubil zavarovalne pravice.

Sporna je tudi dokazna ocena mnenja izvedenca medicinske stroke, saj je pojasnil, da ne more konkretno odgovoriti na vprašanje, kako so poškodbe, ki jih je tožnik utrpel v nesreči, vplivale na njegovo kasnejše vedenje in zavedanje. Pri pretresu možganov se sicer pojavljajo motnje kot so nezavest, spominska vrzel, kasnejši glavoboli, bruhanje, ipd., zelo redko pa tudi "poškodbena zamračenost". Pri dokazni oceni bi bilo zato treba upoštevati tudi dejstvo, da je tožnik zdravniško pomoč iskal šele naslednji dan, kar pomeni, da če je že utrpel pretres možganov, je bil ta vsekakor lažje oblike, in zato ni mogel povzročiti "poškodbene zamračenosti". Iz mnenja izvedenca tudi izhaja, da tožnik po nezgodi ni bil tako poškodovan, da ne bi mogel počakati policistov ter normalno oceniti dogodek. Tako mu ni uspelo dokazati, da bi kraj prometne nesreče zapustil zaradi poškodb.

Pritožbeno sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo glede teka zamudnih obresti. Zgolj pavšalno je navedlo, da je tožena stranka v skladu z določbami 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR) v zamudi od prejetja tožnikovega odškodninskega zahtevka. Zavarovalnica je sicer res dolžna plačati zavarovalnino v roku, ki ne sme biti daljši od štirinajstih dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo o zavarovalnem primeru. Vendar 2. odstavek 919. člena določa, da v primeru, če je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice potreben določen čas, začne teči štirinajstdnevni rok od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti. V konkretnem primeru je tožnik na toženo stranko naslovil zahtevek, vendar mu ni priložil dokumentacije. Pri preverjanju njegovega zahtevka pa je tožena stranka ugotovila, da je kraj prometne nesreče zapustil pred prihodom policistov ter s tem onemogočil ugotavljanje alkoholiziranosti. Tožnik je toženi stranki z dopisom dne 21.6.2000 prvič dostavil zdravniško potrdilo Splošne bolnice Celje, vendar iz tega potrdila niso razvidne njegove poškodbe. Tudi v pravdnem postopku nato ni uspel dokazati, da bi kraj nezgode zapustil zaradi poškodb.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija je delno utemeljena.

1. O neutemeljenosti revizije: Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP), je neupoštevno revizijsko oporekanje ugotovitvi sodišča prve stopnje (ki je prestala pritožbeni preizkus), da se tožnik "zaradi samega škodnega dogodka ob trčenju v ograjo mostu, ob prevračanju in padcu 2,4 m globoko in utrpelega udarca v glavo ter bolnišnično ugotovljenega pretresa, ni izmaknil preiskavi njegove vinjenosti, in to hotel storiti". Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo, da se tožnik "ni izmaknil preiskavi njegove vinjenosti". Pojem "izmakniti se" sicer uporablja tudi določba d) 2. točke 1. odstavka 10. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska (AK-92/XI), vendar se oba pojma (pojem izmakniti se, kot ga poznamo v vsakdanjem življenju in pojem izmakniti se, ki je uporabljen v pravni normi) povsem prilegata drug drugemu. V teh primerih na zunaj niti ni vidne ločitve med dejanskim in pravnim sklepanjem. S tem, ko sodišče ugotovi pravno relevantno dejstvo, opravi tudi že subsumpcijo tega dejstva pod pravno normo. Kljub temu je ugotavljanje konkretnega dejstva (ali se je zavarovanec izmaknil ugotavljanju alkoholiziranosti) tudi v takih primerih še vedno dejansko vprašanje, samo subsumpcija je tem enostavnejša, čim bolj konkretizirana je pravna norma.

Ugotovitev, da se tožnik ni izmaknil preiskavi alkoholiziranosti se navezuje tudi na ugotovitev njegove volje ("..., ni izmaknil preiskavi in to hotel storiti"), ki je subjektivno dejstvo, oziroma dejstvo notranjega življenja. Ugotovitve sodišča prve stopnje zato ni mogoče razumeti drugače, kot da je tožnik še pred prihodom policistov sicer odšel s kraja prometne nesreče, vendar tega ni storil z namenom, da bi preprečil ugotavljanje svoje alkoholiziranosti. Pojem izmakniti namreč vsebuje namen, torej tudi voljo doseči določen cilj (v konkretnem primeru preprečiti ugotavljanje alkoholiziranosti).

2. O utemeljenosti revizije: Kdaj mora zavarovalnica izpolniti svojo obveznost - plačati odškodnino ali v pogodbi določeno vsoto, ureja 919. člen ZOR. V 1. odstavku določa, da mora izplačati odškodnino ali v pogodbi določeno vsoto v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši kot štirinajst dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal. V 2. odstavku pa to pravilo relativizira: Če je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, začne teči ta rok od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti. Za ugotovitev, kdaj pride zavarovalnica v zamudo (in kdaj začno teči zamudne obresti - 277. člen ZOR) je treba zato odgovoriti na naslednja vprašanja:

1. Kdaj je zavarovalnica dobila obvestilo, da je nastal zavarovalni primer;

2. koliko znaša dogovorjen rok za izplačilo zavarovalnine;

3. ali je bil za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice (ali njenega zneska) potreben določen čas;

4. kdaj bi morala zavarovalnica, upoštevaje njeno profesionalno skrbnost (2. odstavek 18. člena ZOR), ugotoviti obstoj in znesek svoje obveznosti.

Na ta vprašanja sodišči prve in druge stopnje nista dali odgovorov. Vse, kar je v zvezi z začetkom teka zamudnih obresti ugotovilo sodišče prve stopnje, je datum, ko je tožena stranka "odklonila vložen zahtevek", kar pa ni pravno pomembno dejstvo (ne daje namreč odgovora na nobenega od omenjenih vprašanj, na katera je treba odgovoriti ob pravilni uporabi 919. člena ZOR). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (919. člena ZOR), je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Revizijsko sodišče je zato reviziji delno ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo v delih, ki se nanašata na odločbo o zamudnih obrestih ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (2. odstavek 380. člena ZPP), sicer pa je (glede odločbe o glavni stvari) revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Ob ponovnem obravnavanju bo torej treba ugotoviti, za kakšen rok izplačila sta se stranki dogovorili (v pogodbi, zavarovalni polici ali s splošnimi pogoji). Ker pa tožena stranka zatrjuje, da gre za situacijo iz 2. odstavka 919. člena ZOR (gl. njeno vlogo z dne 27.11.2001), bo treba (seveda le ob pogojih iz 2. odstavka 286. člena ZPP) ugotoviti, ali je bil potreben določen čas za ugotovitev same obveznosti zunaj izpolnitvenega roka in kako dolg čas je bil potreben. Pri tem bo treba presoditi vse relevantne okoliščine in upoštevati, da mora tožena stranka, ki se poklicno ukvarja z zavarovalništvom, ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (2. odstavek 18. člena ZOR). V primerih, kakršen je ta, je treba po teh merilih ugotoviti tudi, ali je bilo nujno posredovanje sodišča in, v pozitivnem primeru, v kateri fazi pravdnega postopka bi lahko tožena stranka ugotovila svojo obveznost. Šele na podlagi takih ugotovitev je mogoča presoja, kdaj je zavarovalnica zašla v dolžniško zamudo in od kdaj naprej tečejo zamudne obresti. Končno tudi ni odveč opozoriti na razporeditev dokaznega bremena. Dokazno breme glede obstoja okoliščin iz 2. odstavka 919. člena ZOR nosi zavarovalnica, okoliščine iz 1. odstavka 919. člena ZOR pa mora dokazati zavarovanec.

Ker tožena stranka z revizijo zoper odločbo o glavni stvari ni uspela, v zvezi z revizijo zoper stroškovno odločbo pa niso nastali posebni stroški, je revizijsko sodišče zavrnilo zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka (1. odstavek 165. člena in 3. odstavek 154. člena ZPP).