Jedro

Hoja po stopnicah pomeni vsakodnevno aktivnost, zato ne pomeni nevarne dejavnosti, same stopnice pa tudi ne nevarne stvari. Naloga delodajalca je, da zagotovi varne pogoje dela, zato mora v tej smeri ravnati skrbno. Skrbnost pa ne pomeni le ravnanja v skladu z zakonom in podzakonskimi predpisi, pač pa tudi preventivno ravnanje in ukrepanje, da se na mestih, kjer je pričakovati večjo možnost nastanka poškodbe, ukrene vse potrebno za preprečitev te škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Druga tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke zoper drugo toženo stranko ter ji naložilo plačilo odškodnine za škodo, ki jo je tožnica utrpela v škodnem dogodku 25.10.2002 v višini 2.101,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2003 dalje do plačila. Zoper prvo toženo stranko je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da zatrjevana opustitev te stranke ni v vzročni zvezi s tožnici nastalo škodo. Drugi toženi stranki je še naložilo, da je tožnici dolžna plačati pravdne stroške v višini 1.089,91 EUR, tožnica pa je dolžna plačati prvi toženi stranki pravdne stroške v višini 158,57 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje druga tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. V zvezi s temeljem tožbenega zahtevka druga toženka navaja, da je tožnica že večkrat čistila poslovne prostore K. d.d. in je svoje delo poznala. Padla je po stopnicah, ki so zavite in je hoja po njih varna po sredini. Stopnice res nimajo protizdrsne zaščite, vendar pa ni bilo predlagano, naj se ta namesti, saj bi sicer delodajalec to storil. Tudi s strani zavarovanca prve tožene stranke ni bilo predlagano, da se namesti protizdrsna zaščita. Stopnice same po sebi ne predstavljajo nevarne stvari, za katero bi imetnik odgovarjal objektivno, tožnica sama pa je bila tista, ki je tla čistila, jih zmočila in se po mokri podlagi vračala. Tožnica je bila torej tista, ki je ustvarila nevarno situacijo, ko je stopnišče zmočila in je bila pri svojem delu kljub dolgoletnim izkušnjam malomarna. Če so stopnice suhe, niso zdrsne. Sodišče je pretiravalo pri dosoji odškodnine. Za bolečine in nevšečnosti bi bila utemeljena odškodnina v višini 1.500,00 EUR, ne pa 2.000,00 EUR. Tožnica je trpela zgolj srednje hude bolečine, ki so po treh tednih prešle v zmerne bolečine. Tožnica je močno pretiravala pri navajanju bolečin in neutemeljenem ponavljanju težav z ramo, saj so vse ultrazvočne preiskave pokazale, da ni znakov za raztrganino mišic ali tetiv na ramenskem obroču. Sodišče je napačno verjelo tožnici, da je kasneje opravila še en sklop fizioterapije, saj za to ni predložila dokaza. Previsoko je dosojena odškodnina tudi zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj tožnica išče zaposlitev v gostinstvu kot natakarica, jasno je tudi povedala, da je kot natakarica prenašala zaboje s steklenicami, morala pa je tudi čistiti gostinski lokal. Pretirane so trditve, da ima še vedno težave z glavoboli, saj o tem ni zabeležke v zdravstveni dokumentaciji. Utemeljena odškodnina po tej postavki bi bila zgolj 1.000,00 EUR. Druga tožena stranka meni, da tožnica ni upravičena do odškodnine za strah, saj primarni strah ni bil tako intenziven, da bi porušil oškodovankino duševno ravnovesje, prav tako pa tega ni porušil strah za izid zdravljenja.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje druge tožene stranke ni zavezalo k plačilu odškodnine zaradi njene objektivne odgovornosti kot lastnice stopnic, ki bi bile nevarna stvar, zato so pravno neodločilne pritožbene navedbe, da stopnice niso vir povečane nevarnosti. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica padla na lesenih, gladkih, lakiranih stopnicah različnih širin in dolžin, polkrožne oblike, brez protizdrsne zaščite in brez oprijemal oziroma varnostne ograje. Ker se vrata pisarne odpirajo navznoter v prostor, ni mogoč fiksen oprijem, saj je na eni strani pisalna miza, na drugi okno in radiator, pa tudi vrata se ne odpirajo povsem do stene, ker je zadaj obešalnik za obleko. Ob straneh so stopnice tako ozke, da je premalo prostora za varno hojo in je potrebno hoditi po sredini stopniščne ploskve. Tem ugotovitvam pritožnica ne nasprotuje, pritožbeno sodišče pa soglaša z argumenti sodišča prve stopnje, da je druga tožena stranka opustila ukrepe, ki bi zagotavljali varno hojo po teh stopnicah. V skladu z načelom domnevane krivde (131. člen OZ) mora tisti, ki povzroči škodo, izkazati, da je ta nastala brez njegove krivde. Druga tožena stranka ni navedla okoliščin, ki bi izkazovale, da je izpolnila vse standarde in varnostne pogoje za varno delo zaposlenih oziroma oseb, ki v stavbi opravljajo druga dela, med njimi tudi čiščenje. Skrbnost zagotoviti varne pogoje dela namreč ne pomeni le ravnanja v skladu z zakonom in podzakonskimi predpisi, pač pa pomeni preventivno ravnanje, da se na mestih, kjer je pričakovati večjo možnost nastanka škode, ukrene vse potrebno za njeno preprečitev (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 826/2006). Druga tožena stranka bi morala tako v danem primeru ob ustrezni skrbnosti poskrbeti za varnost na stopnicah, saj so bile te običajno čiščene z mokro krpo, takrat pa še posebej spolzke. Tudi sicer pritožbeno sodišče ugotavlja, da Pravilnik o zahtevah za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Ur. l. RS, 89/99) predvideva, da mora biti pohodna ploskev stopnic varna, iz nedrsečega materiala, sicer pa obložena s trakovi, ki preprečujejo drsenje. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile stopnice ob nanosu vlage spolzke, je tožena stranka opustila tudi dolžnost, ki jo določajo predpisi za zagotovitev varnosti na delovnem mestu. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je nevarno situacijo povzročila tožnica, saj je ta opravljala zgolj svoje delo čiščenja. Sodišče prve stopnje je njen soprispevek k nastali škodi ovrednotilo na 50 %, kar je nedvomno dovolj in so nasprotne trditve druge tožene stranke neutemeljene.

Tožnica je v škodnem dogodku utrpela zvin vratne hrbtenice in udarnino desne strani prsnega koša in zadnjice, kar predstavlja lažjo poškodbo po Fisherjevi klasifikaciji telesnih poškodb. Sodišče prve stopnje ji je za utrpelo škodo skupaj dosodilo štiri povprečne plače, kar je v okviru sodne prakse v podobnih primerih, ki znaša od tri do pet povprečnih plač (primerjaj odločbe II Cp 4341/2008, II Cp 1064/2009, III Cp 1028/2009, vse Višjega sodišča v Ljubljani). Neutemeljene so zato pritožbene navedbe o previsoko dosojeni odškodnini za posamezne postavke. Prestane telesne bolečine, ki so v srednje hudi obliki trajale tri tedne, v zmerni pa še več mesecev, ob ugotovljenih nevšečnostih (rentgenska slikanja, nošenje Schanzove ovratnice, 20 fizioterapij, več pregledov in ultrazvokov) upravičujejo dosojo odškodnine v višini 2.000,00 EUR oziroma dveh povprečnih plač. Ob tem je tudi neutemeljena pritožbena graja dokazne ocene sodišča prve stopnje o številu opravljenih fizioterapij, saj so po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) dokazi enakovredni. Tožnica je izpovedala, da je opravila skupaj 20 fizioterapij in čeprav za vse ni predložila listinske dokumentacije, ji je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Ustrezno je odmerjena tudi odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 1.500,00 EUR. Sodišče je pri odmeri te odškodnine upoštevalo zgolj posledice, ki jih je objektiviziral izvedenec in ne glavobolov ter težav z gibljivostjo desne rame, zato so pritožbene trditve o pretirani izpovedbi tožnice v tej smeri neodločilne. Ker pa je tožnica mlajša oseba, ki se preživlja s težjimi deli (čiščenje, dela natakarice), jo bo ugotovljena zmanjšana gibljivost vratne hrbtenice nedvomno ovirala tako pri delu v vsakdanjem življenju kot pri zaposlitvi. Odmerjena odškodnina v višini 1,5 povprečne plače zato nikakor ni previsoka. Glede na ustrezno celotno odmerjeno odškodnino pa sodišče druge stopnje tudi nima pomislekov v odmero odškodnine iz naslova strahu v višini 500,00 EUR. Čeprav primarni strah verjetno res ni bil posebej intenziven, pa je tožnica gotovo utrpela, kot je potrdil tudi izvedenec, strah za izid zdravljenja, ki je trajal dalj časa in opravičuje odmero denarne odškodnine. Ta v višini polovice plače ni pretirana in predstavlja ustrezno zadoščenje za to vrsto škode.

Glede na navedeno v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere bi pritožbeno sodišče moralo paziti v okviru uradnega preizkusa, zato je slednje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.