Jedro

Trditev, da so bile obveznosti pravočasno, tekoče in v celoti poravnane, ni trditev o konkretnih dejstvih (plačilih), ampak gre za pravni standard, konkluzijo, ki jo izvede sodišče na podlagi ugotovljenih dejanskih okoliščin. Ker trditev o dejanskih okoliščinah, s katerimi naj bi bila priča seznanjena, tožena stranka ni podala, priče ni potrebno zasliševati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Toženi stranki je naložena obveznost, da tožnici plača 5.981,38 EUR najemnine in stroškov stanovanja s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v višini 1.223,84 EUR.

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe in v primeru razveljavitve vrnitev zadeve v obravnavanje drugemu sodniku. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Opozarja na svoje trditve o poravnavi celotne obveznosti s plačili „na roko“ in da je bilo zaradi dokazovanja teh plačil predlagano zaslišanje priče S. I.. Svoje trditve označuje za zadostne in zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem priče za protizakonito. Priča bi potrdila, da so bili zneski, ki jih tožeča stranka uveljavlja, plačani „na roko“. Morebitne navedbe o tem, kdaj, kje in v kakšnih zneskih je dolžnik izpolnil obveznost, so lahko vsebovane v sklopu trditev o prenehanju obveznosti, niso pa nujen sestavni del navedb o ugasli pravici. Te okoliščine bi sodišče lahko upoštevalo pri presoji verodostojnosti izpovedbe priče. Izostanek teh navedb pa ne pomeni, da je trditvena podlaga nepopolna. Nič nenavadnega ni, da tožena stranka ne razpolaga s potrdili o plačanih zneskih, saj je tožeča stranka plačila „na roko“ potrdila. Sodišče je kljub jasnemu stališču, da je mogoče gotovinska pačila dokazovati tudi z nelistinskimi dokazi, dokazni predlog z zaslišanjem priče zavrnilo. S tem je bilo toženi stranki onemogočeno dokazovanje odločilnega dejstva in je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Listinske dokaze bi bilo potrebno preveriti z izpovedbo priče. Priča bi izpovedala o okoliščinah posameznih plačil, torej tudi glede tega kdaj, kje in v kakšnih zneskih so bila izvedena. Razpravljajoča sodnica je neutemeljeno zavrnila dokazni predlog in z vnaprejšnjo dokazano oceno izrazila stališče, da predlagana priča, ne glede na vsebino svoje izpovedbe, ne more spremeniti njene odločitve glede spornega predmeta. Že v predlogu za njeno izločitev je bilo opozorjeno, da se je na nesoglasje z izvedbo glavne obravnave po zaključku naroka za vrnitev v prejšnje stanje odzvala z navedbo, da to ne bo imelo drugega rezultata, razen tega, da bo odvetnica zaslužila oz. zaračunala še en narok. Ne gre za prizadevanje za manjše stroške, saj je z Zakonom o odvetniški tarifi predvidena ena nagrada za vse naroke. Toženec se za drugačno nagrajevanje odvetnice, ki je sicer možno, ni dogovoril. Tudi sodničina izjava, da toženec nje ne bo okrog prenašal, kot je prenesel tožečo stranko, ni bila dana v smislu opozorila, naj tožena stranka ne poskuša zavlačevati postopka. Ker v tej smeri odločitev ni obrazložena, je podana bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Sodnica je na ta način med samo obravnavo pokazala, da tožena stranka nima nobene možnosti, da bi v postopku uspela in da se je že odločila, kako bo razsodila. S tem je prekršila 23. čl. Ustave RS. Zahteva za njeno izločitev, podana na podlagi 6. točke 70. čl. ZPP, je bila utemeljena, saj sodnica s svojimi izjavami ni dajala videza nepristranskosti. Zaradi nezakonitosti sklepa o zavrnitvi predloga za izločitev razpravljajoče sodnice je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 2. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za zbiranje procesnega gradiva, ki tvori podlago sodne odločbe, sta zadolženi pravdni stranki. S 7. čl., 212. čl. in 284. čl. ZPP je uveljavljeno razpravno načelo, ki pravdni stranki obvezuje, da navedeta dejstva (in predlagata dokaze), s katerimi utemeljujeta zahtevek oz. zanikata njegovo utemeljenost. 6. Trditve, ki jih je podala tožeča stranka, so natančne in vseobsegajoče – tako glede nastanka, trajanja in prenehanja najemnega razmerja, kot glede plačil, načina plačevanja, načina dokumentiranja gotovinskih plačil, neplačanega dela najemnine in stroškov. Takó natančne trditve, ki so vse podkrepljene tudi z listinskimi dokazi, so od tožene stranke terjale, da svojo trditev – da je vse obveznosti pravočasno, tekoče, v celoti poravnala na roke v gotovini – tudi izkaže. Tožena stranka, na kateri je dokazno breme prenehanja obveznosti, je poleg zaslišanja strank predlagala zaslišanje priče (toženčeve soproge) S. I., ki naj bi bila pri pri vseh plačilih fizično prisotna. Sklicevala se je tudi na dokazila o plačilu obratovalnih stroškov, ki jih je predložila tožeča stranka.

7. Z zaslišanjem tožnice toženkine trditve niso dokazane. Tožnica je potrdila svoje trditve o neplačanem delu najemnine in stroškov ter svoje navedbe o okoliščinah glede sklenitve pogodbe in delnih plačil. Dokaza z zaslišanjem toženca ni bilo mogoče izvesti, ker se na vabilo na zaslišanje ni odzval. Listine, ki jih je glede obratovalnih stroškov predložila tožeča stranka, ne izkazujejo plačil tožene stranke. Dokaz z zaslišanjem priče S. I. ni bil izveden.

8. O tem, kateri dokazi se izvedejo, odloča sodišče. (drugi odstavek 213. čl. ZPP). Dolžno je izvesti tiste dokaze, s katerimi tožeča stranka dokazuje zatrjevana, za odločitev pomembna dejstva in sicer v takšnem obsegu, da ne pride do nepotrebnega podaljševanja postopka. Ni dolžno izvajati npr. dokazov v primeru, ko je dejansko stanje že dovolj raziskano in izvedba dodatnih dokazov, tudi če bi potrdili zatrjevana dejstva, ne bi privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja oz. na to ugotovitev ne bi vplivala. Sodišče prve stopnje je dokaz z zaslišanjem priče zavrnilo z obrazložitvijo, da dejstva o plačilih, o katerih bi priča lahko izpovedovala, niso bila zatrjevana in da izvedeni dokazi nedvoumno dokazujejo obstoj nasprotnega dejstva od zatrjevanega pravočasnega in popolnega gotovinskega plačila.

9. Pritožbeno sodišče soglaša, da dokaza z zaslišanjem S. I. ni bilo potrebno izvajati. Tožena stranka trditev o posameznih zneskih, plačanih na račun najemnine in stroškov, ni postavila. Ni navedla koliko, kdaj, v kakšnih okoliščinah je plačala, zato o teh dejstvih priče ni treba oz. niti ni dovoljeno zasliševati. Zasliševanje priče o nezatrjevanih dejstvih bi pomenilo kršitev postopka (drugi odstavek 7. čl. ZPP). Z izpovedbo priče se dokazujejo zatrjevana dejstva in ne obratno – priča ne podaja dejstev. Izpoved priče manjkajočih trditev ne more nadomestiti. Nobenega dvoma ni, da je plačila mogoče dokazovati tudi s pričami, vendar morajo biti trditve o plačilih predhodno zatrjevane. Edina trditev, ki jo je tožena stranka v zvezi s plačili postavila je, da so bile obveznosti poravnane tekoče, pravočasno in v celoti. To ni trditev o konkretnih dejstvih (plačilih), ampak gre za pravni standard, konkluzijo, ki jo izvede sodišče na podlagi ugotovljenih dejanskih okoliščin (zgornjo premiso sodniškega silogizma). Ker trditev o dejanskih okoliščinah, s katerimi naj bi bila priča seznanjena, tožena stranka ni podala, priče ni potrebno zasliševati. Tudi v pritožbi tožena stranka vztraja, da so bila nekatera plačila izvedena „na roko“, pri čemer niti na tem mestu ne navede, katera plačila, v kakšni višini in kdaj.

10. Pritožbeno sodišče pa soglaša tudi s prvostopenjskim zaključkom, da so dokazi tožeče stranke o delnem plačilu prepričljivi. Tožeča stranka je bila pri podajanju trditev – o delnem plačilu in vseh ostalih trditev – verodostojna. Listine njene trditve v celoti potrjujejo. Tudi listine, ki izkazujejo korespondenco med strankama in njunimi pooblaščenci. Toženec in osebe, ki so komunicirale v njegovem imenu, potrjujejo zamudo pri plačilu najemnine (dopis z dne 30.9.2009 – dokaz A3), in stroškov (elektronska sporočila z dne 21.5.2012 – dokaz A 15, z dne 3.11.2009 – dokaz A 30, z dne 21.6.2012 – dokaz A 16, ). Te listine izvirajo iz obdobja tik pred prenehanjem najemnega razmerja in celo po njegovem prenehanju, kar zanika toženčevo trditev, da so bila plačila opravljena tekoče in redno. Nobenega dvoma ni, da so bili na račun iztoževane terjatve plačani zgolj zneski, ki jih tožeča stranka sama navaja.

11. Predlog za izločitev razpravljajoče sodnice je bil zavrnjen. Tudi pritožbeno sodišče v ravnanju razpravljajoče sodnice, ki je sledila načelu hitrosti in ekonomičnosti postopka, ne zazna kršitve procesnih pravil. Zgolj apelirala je, da se po naroku za vrnitev v prejšnje stanje (tožnik je s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje uspel) postopek nadaljuje z glavno obravnavo. Ker soglasja za to ni bilo, glavne obravnave ni izvedla. Pritožnik pri presoji ekonomičnosti upošteva zgolj stroške, ki jih strankama prizna sodišče, spregleda pa, da so stroški strank lahko večji in da nastajajo tudi stroški sodišča, ki bremenijo neposredno proračun. Iz pritožbenih trditev ne sledi, da bi razpravljajoča sodnica podala vnaprejšnjo dokazano oceno, je pa trditve tožene stranke lahko že v teku postopka ocenila za nezadostne, kar je odločilno za uspeh v postopku. Iz zapisnika naroka z dne 20.3.2014 (tretja stran) je razvidno korektno ravnanje tožeče stranke in sodišča. Tožena stranka je bila s strani tožeče stranke pozvana, da poda konkretne trditve o času, kraju in okoliščinah plačil, ki naj bi bila izvedena. Izrecno je bilo toženi stranki predočeno, da izpovedba priče ne more nadomestiti trditvene podlage. Vse to tožene stranke ni prepričalo, ampak je vztrajala pri navedbi, da je vse obveznosti poravnala, kar lahko potrdi priča. Zaradi takega pozivanja, ki ga je izvedla tožeča stranka, materialno procesno vodstvo ni bilo potrebno.

12. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).