Jedro

Iz registra državljanstev ni razvidno, da bi tožnik kdaj zaprosil za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji je prvič vložil šele dne 23. 7. 2013 na podlagi ZUSDDD. Postopek je bil ustavljen s sklepom Upravne enote Celje z dne 9. 12. 2013. Ustavljen je bil po uveljavitvi ZUSDDD in dopolnitvah, to je po 24. 7. 2010, tako da se tožniku pravica do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva na podlagi četrtega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP ne prizna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. S prvostopenjsko odločbo je odločeno, da se zahteva za določitev denarne odškodnine za škodo povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki jo je dne 26. 1. 2015 na Upravni enoti Velenje vložil A.A. (tožnik v tem sporu), stanujoč na naslovu B., Srbija, zavrne. V obrazložitvi navaja, da je tožnik 26. 1. 2015 vložil zahtevo za določitev denarne odškodnine za škodo povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva na podlagi 8. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP). Upravni organ navaja določbo 2. člena tega zakona, ki navaja pogoje, ki jih morajo upravičenci do denarne odškodnine izpolniti (prva alinea prvega odstavka tega člena). V drugem odstavku tega člena so prav tako navedeni upravičenci do povračila škode ob izpolnitvi določenih pogojev, ki jih organ prve stopnje podrobno navaja.

2. Tekom postopka je bilo ugotovljeno, da A.A. ni državljan Republike Slovenije in nima urejenega statusa tujca v Republiki Sloveniji. Živi v Srbiji na naslovu B. Prijavljeno je imel stalno prebivališče pri Upravni enoti Velenje na naslovu C., v obdobju od 19. 5. 1976 do 21. 5. 1981. V obdobju od 21. 5. 1981 vse do 26. 2. 1992, ko je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, je imel stalno prebivališče prijavljeno na naslovu Velenje, Č. (preimenovanje ulice v D.). Dne 26. 2. 1992 mu je prenehalo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, saj so zanj, v skladu s prehodno določbo 81. člena Zakona o tujcih začele veljati določbe tega zakona. Za tiste državljane SFRJ, ki so bili državljani druge republike nekdanje SFRJ in niso zaprosili za sprejem v slovensko državljanstvo po 40. členu v roku 6 mesecev od uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, to je do 25. 12. 1991 so začele veljati določbe Zakona o tujcih, dva meseca po preteku roka v katerem bi lahko zaprosili za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, to je dne 26. 2. 1992. 3. Iz registra državljanstev ni razvidno, da bi tožnik kdaj zaprosil za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji je prvič vložil šele dne 23. 7. 2013 na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Postopek je bil ustavljen s sklepom Upravne enote Celje z dne 9. 12. 2013. Ustavljen je bil po uveljavitvi ZUSDDD in dopolnitvah, to je po 24. 7. 2010, tako da se prosilcu pravica do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva na podlagi četrtega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP ne prizna.

4. Prosilcu je bila v skladu z 9. in 146. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dana možnost, da se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so pomembne za odločitev v tem upravnem postopku. Tako je ugotovljeno, da tožnik ne spada med upravičence do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki so določeni v prvem in drugem odstavku 2 člena ZPŠOIRSP, saj ne izpolnjuje pogoja za priznanje statusa upravičenca do odškodnine.

5. S pritožbeno odločbo tožena stranka potrjuje odločitev prvostopenjskega upravnega organa in navaja enake dejanske in pravne razloge kot organ prve stopnje.

6. Tožnik v tožbi smiselno uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da ima lahko vsaka oseba samo eno prebivališče oziroma ne more imeti dveh stalnih prebivališč ali dveh bivališč, zato tudi ni imel namena, da ga išče v Sloveniji. Ker mu je popolnoma na nezakonit prenehalo prebivališče v Velenju, se zaradi svoje vesti ne more fiktivno prijaviti v Sloveniji, niti ne želi po nepotrebnem izpostaviti pregonu osebe, pri katerih bi se formalno prijavil. Nezakonitost bivanja bi organi za notranje zadeve lahko na rednih kontrolnih pregledih ugotovili. Nima razloga, da se odpove srbskemu državljanstvu, ki ga je pridobil z rojstvom. V obrazložitvi drugostopenjske odločbe so navedeni zakoni, ki jih je Slovenija sprejela zaradi izvajanja sodbe Evropskega sodišča v zadevi „Kurić proti Sloveniji“. Ti zakonu vsebujejo določbe, ki omejujejo pravice izbrisanih, ker se na ta način degradira sodba, zato se oškodovanim osebam, med katere spada sam, omejujejo pravice. Po Ustavi imajo mednarodne pogodbe prednost pred domačim pravom in se lahko neposredno uporabljajo, zato bi morali upravni organi neposredno uporabiti konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin z vsemi spremembami. Tako je bilo upravnim organom v prvi vrsti cilj, da se zaščiti proračun Slovenije, ne pa izvajanje in ravnanje po sodbi sodišča. Predlaga, da se tožbi ugodi in da se odločitev upravnega organa razveljavi.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe ter predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča sta oba upravna organa na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ki med strankami postopka ni sporno, uporabila pravilne materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

10. Nesporno med strankami postopka je, da je tožnik imel stalno prebivališče prijavljeno v Republiki Sloveniji vse do 26. 2. 1992, ko je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Takrat so zanj, v skladu s prehodno določbo 81. člena Zakona o tujcih, začele veljati določbe tega zakona. Za tiste državljane SFRJ, ki so bili državljani druge republike nekdanje SFRJ in niso zaprosili za sprejem v slovensko državljanstvo po 40. členu v roku 6 mesecev od uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, to je do 25. 2. 1991, so začele veljati določbe Zakona o tujcih, to je dva meseca po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosili za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, to je do dne 26. 2. 1992. Kot je sodišče že prej navedlo, sta oba upravna organa zelo določno navedla vse zakonske določbe 2. člena prvega in drugega odstavka ZPŠOIRSP, ki zelo natančno določajo vse pogoje, ki jih mora upravičenec do povračila škode izpolnjevati in se nanašajo na razne okoliščine pridobljenega dovoljenja za stalno prebivanje po Zakonu o tujcih, Zakonu o začasnem zatočišču in ZUSDDD.

11. Tožniku je bila v ugotovitvenem postopku tudi dana možnost sodelovanja v postopku po določbah 9. in 146. člena ZUP, tako da se je lahko izrekel o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so pomembna v tem postopku in je v odgovoru podal svoje pripombe. Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek izveden v skladu s postopkovnimi določbami ZUP in je odločitev obeh upravnih organov pravilna.

12. Glede na navedeno sodišče ne more upoštevati tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na to, da tožniku ni bilo v interesu, da bi prijavljal fiktivno bivališče v Republiki Sloveniji in s tem izpostavljal organom za notranje zadeve osebe, pri katerih bi se lažno prijavil in ugovorov, da Republika Slovenija ne upošteva sodbe Evropskega sodišča v zadevi „Kurić proti Sloveniji“, kot tudi ugovorov, da imajo mednarodni dogovori prednost nad domačim pravom, ker navedeni ugovori nimajo pravne podlage in na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati.

13. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.