Jedro

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da 14 in 12 letnega fanta ni izpostavljalo dodatnemu zaslišanju na sodišču, ampak je njuno mnenje pridobilo s pomočjo izvedenca klinične psihologije. Izvedenka je to znala narediti tako, da nista bila še dodatno izpostavljena in travmatizirana v zvezi z neugodnostmi, ki sta jih trpela doma zaradi odvisnosti svojih staršev od iger na srečo.

Izrek

I. Pritožbe tožene stranke se zavrnejo.

II. Pritožbi tožeče stranke zoper izpodbijano III. točko izreka sodbe se ugodi in se v izpodbijanem delu sodba spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati za preživljanje mld. A. A. poleg zneskov preživnine, ki so določeni za čas od marec 2016 do vključno avgust 2017, za vsak mesec še znesek 13,50 EUR, od septembra 2017 dalje pa po 213,50 EUR mesečno. Za preživljanje mld. B. B. je tožena stranka za čas od marec 2016 do vključno avgust 2017 poleg zneskov, ki so navedeni v sodbi dolžna za vsak mesec plačati še po 13,50 EUR, od septembra 2017 dalje pa 218,50 EUR mesečno.

III. Tožena stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

IV. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 429,50 EUR za stroške pritožbenega postopka v 15 dneh, od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obresti dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. V izpodbijani sodbi je sodišče odločilo, da se mladoletna sinova pravdnih strank A. A. in B. B. zaupata v varstvo in vzgojo tožnici, materi C. C. (I. točka izreka). Toženi stranki, očetu D. D., je naložilo plačevanje preživnine za mladoletnega A. A. v višini 200 EUR mesečno, za B. B. pa 205 EUR. Kar je tožeča stranka zahtevala več iz naslova preživnine je sodišče prve stopnje zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je o stikih med očetom in sinovoma (II. točka izreka) in sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, razen stroškov za izvedenko, ki jih nosi vsaka stranka 1/2 (IV. točka izreka).

2. Odločitev sodišča v delu, ki se nanaša na višino preživnine (III. točka izreka) v zavrnilnem delu, za znesek 13,50 EUR izpodbija tožeča stranka. V obrazložitvi navaja, da sodišče pri izračunu stroškov za preživljanje otrok ni upoštevalo stroškov upravnika, ki znašajo 108 EUR mesečno, zato bi moralo priznane stroške preživljanja zvišati za 27,25 EUR (108 EUR : 4).

3. Tožena stranka izpodbija sodbo v celoti iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da oba otroka dodeli v varstvo in vzgojo toženi stranki, določi primerno preživnino in stike ter podredno sodbo razveljavi in zadevo vrne pred drugega sodnika. V obrazložitvi navaja, da je sodišče oba otroka dodelilo odvisnici od iger na srečo, ki je zapravila družinsko premoženje in je v osebnem stečaju. Za pokrivanje njenih dolgov je toženčeva mama prodala stanovanje, toženčev oče pa je na banki odplačal dolg v višini 15.000 EUR. Tožencu je ukradla denar namenjen plačevanju družinskih stroškov in dolgov, pa tudi denar otrok, ki je bil namenjen za njihov študij. Zaradi manipulativnih razlogov je pobegnila v varno hišo v aprilu 2016 in začela z navideznim zdravljenjem odvisnosti ter s pritiski na otroka, ki sta želela živeti z očetom. V zvezi z manipulativnostjo tožnice sodišče ni zaslišalo niti ene od predlaganih prič, želela pa sta biti zaslišana tudi oba mladoletna otroka. Sodba se naslanja na mnenja izvedenk, čeprav je izvedenka psihologinja E. E. povedala, da ni strokovnjak, ki bi lahko ugotavljal odvisnost in da bi bila celotna situacija glede primernosti tožnice popolnoma drugačna, če bi prišlo do recediva njene odvisnosti. V sodbi je zapisano, da je od iger odvisen tudi tožena stranka, čeprav je psihologinja izpovedala, da ni odvisen, a je kriv, ker je podpiral odvisnost tožnice. Sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem, kako zelo je odvisna tožnica, ker ni zaslišalo nobene priče in ni uporabilo drugih postopkov za ugotavljanje odvisnosti. Poudarja, da je edina igra na srečo, ki jo igra toženi, igra Loto, za katero na teden zapravi 2,5 EUR. Razen hipotekarnega kredita, ki ga je porabil za konsolidacijo družinskih financ, drugih dolgov nima in je lastnik hiše na kateri je hipoteka. Sodba se opira izključno na ugotovitve psiholoških testov, ki niso zanesljivi. Sodišče je arbitrarno ugotovilo, da mati poskrbi za materialne potrebe otrok brez kakršnegakoli dokaza, da dejansko plačuje položnico in da ni v novi fazi zadolževanje. Abstinence od iger na srečo ni dokazala, ker sodišče od nje ni zahtevalo nobenega dokaza, kako porablja svoj denar. Toženi je porabo denarja natančno obrazložil in dokazal v prilogi pripravljalne vloge št. 11. Tožnica je priložila le potrdilo o abstinenci, ki ga je izdala ustanova, ki je tožnici omogočila zastavljanje premoženja med bolnišničnim zdravljenjem. Zaradi vsega navedenega sodba o odločilnih dejstvih nima nobenih razlogov, ker sodišče ni raziskovalo ekonomskega nasilja tožnice nad otrokom in plenjenja njunih hranilnikov. Ni mu jasno, kako je sodišče ugotovilo višino razpoložljivih sredstev toženca, saj ni upoštevalo vseh stroškov, ki jih ima s krediti. Zaradi višine dosojene preživnine bosta na škodi otroka, ker je mati ne bo koristno porabila, oče pa ne bo imel sredstev, da bi jima pomagal. Ni res, da toženi odklanja stike z otrokoma. Sodišče ni upoštevalo, da je CSD očeta spravil v popolni obup. Sodišče bi moralo zaslišati zdravnico dr. F. F. in ga. G. G., ki bi izpovedali, da je terapevtka ga. H. H., dobra znanka družine tožeče stranke, tolerirala tožničino početje, ki je bilo med bolnišničnim zdravljenjem prepovedano. Da je med bolnišničnim zdravljenjem zastavila premoženje je bilo očitno popolnoma prikrito tudi izvedencem, kar kaže na to, da je celotna zdravstvena dokumentacija prirejena za potrebe tega postopka. Sodišče je zmotno upoštevalo le 1/8 tistega, kar je toženi do sedaj dejansko prispeval k preživljanju otrok in ni izvedlo dokazov z zaslišanjem prič, čeprav imajo ti dokazi popolnoma enako vrednost kot listinski dokazi. Tudi zmožnost preživljanja je ugotovljena popolnoma napačno. V tem delu je sodba v celoti brez razlogov. Sodišče je le ugotavljalo, da tako visoki stroški za preživljanje obstajajo, ne pa ali jih je tožnica dejansko plačala.

4. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Tožena stranka izpodbija tudi sklepa z dne 4. 4. in 18. 4. 2018, ki se nanašata na plačilo sodne izvedenke klinične psihologije dr. E. E. V obeh primerih izpodbija odločitev v delu, da bodo nagrada in stroški izvedenke izplačani iz predujma strank in da mora tožena stranka založiti predujem v višini 483 EUR na podlagi sklepa z dne 4. 4. 2018 in znesek 144,25 EUR z dne 18. 4. 2018 na podlagi sklepa. Vse z obrazložitvijo, da mora za stroške postopka zalagati tisti, ki posamezen dokazni predlog predlaga. Sam dokaza z izvedenko nikoli ni predlagal, poleg tega je bil takšen dokaz nepotreben. Ker je sodišče postavilo izvedenca ne da bi pred tem pridobilo predujem, bi moralo stroške za njegovo izvedbo plačati iz sredstev sodišča. 6. Pritožbe toženca niso utemeljene. Pritožba tožnice je utemeljena.

O očitkih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka

7. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da 14 in 12 letnega fanta ni izpostavljalo dodatnemu zaslišanju na sodišču, ampak je njuno mnenje pridobilo s pomočjo izvedenca klinične psihologije. Izvedenka je to znala narediti tako, da nista bila še dodatno izpostavljena in travmatizirana v zvezi z neugodnostmi, ki sta jih trpela doma zaradi odvisnosti svojih staršev od iger na srečo. Do kršitve iz prvega odstavka 410. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pred sodiščem prve stopnje tako ni prišlo.

8. Toženec smiselno očita tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero višje sodišče skladno z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato jo mora stranka vselej določno vsebinsko uveljaviti. Sodišče je res zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič, vendar takšno odločitev pritožnik izpodbija zgolj posplošeno. Ne navede katere priče bi moralo sodišče zaslišati v zvezi s posamezno relevantno okoliščino in kaj bi posamezna priča o določeni relevantni okoliščini lahko izpovedala. Takšna pritožba zato ne more doseči natančnejšega pritožbenega preizkusa.

O dodelitvi sinov v varstvo in vzgojo materi

9. A. A. je star 14 let, B. B. pa 12 let. Otroka tudi dobro poznata okolje, v katerem prebivata skupaj z matero. Toženec v pritožbi ne ponuja nobenih tehtnih argumentov, s katerimi bi lahko vzbudil pomisleke v pravilnost izpodbijane odločitve o dodelitvi mladoletnih sinov v varstvo in vzgojo otrok materi. Sklicevanje na tožničin prejšnji način življenja (odvisnost od iger na srečo) ni odločilnega pomena, ker se mati zdravi od odvisnosti, pritožnik pa do lastne zasvojenosti z igrami ni kritičen.

10. Sodišče je v zvezi z odvisnostjo staršev od iger na srečo uvodoma angažiralo sodno izvedenko psihiatrične stroke prof. dr. I. I., ki je obe pravdni stranki osebno pregledala, z njima opravila psihološko testiranje ter ugotovila, da nobeden od staršev ne boleha za takšno duševno boleznijo, ki bi vplivala na njuno presojo realnosti, da nimata psihoze niti globljih čustvenih motenj. Za oba pa je ugotovila, da sta nedvomno odvisnika od iger na srečo. Mati je do odvisnosti kritična, kar sledi tudi iz zdravstvene dokumentacije ... Oče v nasprotju z materjo svojo odvisnost v celoti zanika. Ocena sodne izvedenke, ki temelji tudi na materini zdravstveni dokumentaciji je, da pri njej ne gre le za zdravljenje pod krinko in da je zato trenutno na boljši pot za razrešitev svoje težave kot oče, ki se svojega problema ne zaveda. Stopnje in globine odvisnosti pri njem izvedenka ni mogla oceniti, ker se je ves čas prikazoval kot ekonomska žrtev svoje žene. Zaslišana na naroku je materino stanje ocenila kot fazo abstinence in zdravljenja odvisnosti, očetovo pa kot fazo kontrolirane odvisnosti. Ugotovila je, da ima oče zelo malo posluha za potrebe drugih in zaključila, da sta se starša sposobna ustrezno odzvati na potrebe otrok, kar še posebej velja za mamo, če bo uspela vzdrževati abstinenco. Tudi oče se je sposoben odzivati na potrebe otrok, a so njegovi odzivi trenutno močno prežeti z zamerami do partnerke in so kot taki tudi neprimerni.

11. Klinična psihologinja E. E. je ugotovila, da sta oba starša dokaj enakovredna z vidika primernosti in sposobnosti zadovoljevanja potreb otrok ter z vidika vzgoje otrok. Da pa sta si različna v smeri dojemanja psihodinamskih razvojnih potreb otrok, kjer je pomemben odnos spoštovanja, varnosti in navezanosti v smeri zaupanja ter tudi brezpogojnega sprejemanja. Ugotovila je, da mati kaže več kapacitet, zlasti zaradi procesa zdravljenja odvisnosti in psihoterapevtskega procesa. Ne gre prezreti, da je oče odklonil razgovor s sinovoma pri psihologinji, in to argumentiral s slabim finančnim stanjem. Da oče ne zaupa v sistem in proces zdravljenja odvisnosti in je boleče senzibilen, posledica tega je, da se je v določenem trenutku odpovedal stikom z otroci. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja Centra za socialno delo ter mnenje izvedenca psihologa in psihiatrinje ugotovilo, da so starševske zmožnosti oziroma vzgojne sposobnosti staršev primerljive in ustrezne. Nekaj prednosti je na strani matere, ki je sodelujoča, vključena v proces zdravljenja od odvisnosti in ne izraža negativnih čustev ter jeze do toženca.

12. Psihologinja je opravila razgovor z materjo in obema sinovoma in v pogovoru ugotovila, da sta ob njej dokaj sproščena in komunikativna, da se ob njej počutita varno. Dejstvo, da živita ob njej, sta sprejela, ker jima veliko pomeni, da sta v starem okolju s svojimi sošolci in prijatelji iz športnih aktivnosti. Po vpogledu v pismi dečkov je zaključila, da oče nanju izvaja pritisk in ju travmatizira. Zato je kasneje, ko je bil oče pripravljen na razgovor pri psihologinji skupaj z otrokoma, le-tega odsvetovala in njegovo ravnanje označila kot manipulacijo pri dodelitvi otrok.

O višini preživnine

13. Toženi ugotovitev o višini potreb sinov ne izpodbija. Tožnica pa v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje iz neznanega razloga iz stroškov v zvezi z bivanjem v stanovanju izpustilo stroške za upravnika, ki znašajo na enega otroka 27 EUR.

14. Oba starša sta zaposlena v državni upravi z nadpovprečnimi mesečnimi dohodki. Tožnica je v osebnem stečaju, zato dobi iz naslova izplačila plače mesečno okoli 1.032 EUR, ostalo ostane v stečajni masi za poplačilo dolgov. Živi z otrokoma in novim partnerjem, ki zasluži 1.000 EUR mesečno v najemniškem stanovanju. Pri preživljanju otrok ji pomagajo Zveza prijateljev mladine, njena mama in sestra. Oče od neto plače 1.900 EUR plačuje mesečno 850 EUR kredita, tako, da ima na razpolago nekaj več kot 1.000 EUR. Živi pri svoji materi v ... Je lastnik hiše. 15. Glede na zgoraj opisano premoženjsko stanje staršev se tudi pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da je primerno, da vsak od staršev prispeva enak delež k preživljanju skupnih otrok, in k temu dodaja, da sta dečka v vzgojo in varstvo zaupana materi, da bosta večji del časa verjetno preživela z njo, ker oče do sedaj stikov prav pogosto ni izvajal. Ob neprerekani višini stroškov za sinova ob približno enakih prejemkih obeh staršev se odločitev sodišča, da nosita vsak pol stroškov preživljanja za otroka, pokaže prej v korist očeta kot v njegovo škodo.

16. Pritožbi pravdnih strank razen tožničine v delu preživnine za znesek 13,50 EUR mesečno za vsakega od sinov niso utemeljene. Ker višje sodišče tudi ne najde razloge, na katere v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi tožnice v celoti ugodilo, pritožbe toženca pa v celoti zavrnilo (353. člen ZPP). Podlaga za ugoditev pritožbi tožnice glede zavrnilnega dela preživnine je v 5. alineji 358. člena ZPP.

O stroških za delo sodnega izvedenca

17. Tožena stranka se neutemeljeno pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Ta temelji na določilu 413. člena ZPP, ki določa, da v postopkih v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki odloči sodišče o stroških postopka po prostem preudarku. V postopkih iz razmerij med starši in otroci je izhodišče pri stroškovni odločitvi načelo izenačitve stroškovnega bremena, saj gre postopek, ki se vodi v korist otroka in naj zato odločitev prvostopenjskega sodišča, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka vsaka 1/2 stroškov za delo sodnega izvedenca. Kdo založi predujem za delo sodnega izvedenca, na končno odločitev o stroških končnega postopka nima nikakršnega vpliva, zato je sodišče pritožbi zoper sklep o stroških za delo sodnega izvedenca na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo.

18. Tožnica je v pritožbenem postopku uspela, toženi pa propadel (164. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP), zato je toženec dolžan povrniti tožnici stroške za pritožbo in odgovor na pritožbo. Stroške je sodišče odmerilo skladno z odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, njihova natančna specifikacija je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu.