Jedro

Ob nespornem dejstvu, da je bila tožeča stranka podizvajalec, tožena stranka pa izvajalec na gradbiščih, na kateri se tožnica sklicuje, bi morala tožena stranka gradbeni dnevnik imeti pri sebi. Če pa je nasprotna stranka dolžna hraniti listino, se domneva, da ima listino, na njej pa je trditveno in dokazno breme glede razlogov, zakaj te listine nima. Stranka, ki postavi edicijski zahtevek, v takem primeru zadosti trditvenemu bremenu že s tem, ko trdi, da je listina pri nasprotni stranki.

Tožeči stranki torej očita, da ji ni uspelo izkazati, da je za toženo stranko opravljala dela, na drugi strani pa glavnega dokaza, ki ga je predlagala tožnica, ni izvedlo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 75605/2014 z dne 5. 6. 2014 razveljavi v 1. in 3. odstavku izreka in se tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka izpodbijane sodbe), tožeča stranka pa je dolžna v 8 dneh toženi stranki povrniti 417,56 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo tudi nadaljnje stroške tega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa glede pravnih ali dejanskih vprašanj ni zapletena. Sodba v gospodarskem sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) pa se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. V tej zadevi tožeča stranka vtožuje plačilo računa št. 7/14 z dne 22. 5. 2014 za delo, opravljeno za toženo stranko. Pravdni stranki sta poslovno sodelovali na gradbenih objektih, in sicer tožeča stranka kot podizvajalec, tožena stranka pa kot izvajalec (naročnik) in je sodišče prve stopnje pogodbeno razmerje med njima presojalo po določilih Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o podjemni pogodbi. V postopku je sporno, ali je tožeča stranka na zatrjevanih objektih opravila zatrjevano število ur, saj je tožena stranka to zanikala in trdila, da ima vse obveznosti do tožeče stranke poravnane. Ni pa bilo sporno, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali že v letu 2013, in sicer na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju, v letu 2014 pa je tožena stranka za tožečo stranko opravljala delo na objektu „X“

7. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke zavrnilo iz dveh razlogov: prvič zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, saj je bila po oceni sodišča prve stopnje trditvena podlaga tožeče stranke preveč pomanjkljiva, z dokazi pa je ni mogoče nadomeščati, drugič pa zato, ker tožeča stranka ni uspela dokazati, da je delo za toženo stranko opravila.

8. Tožeča stranka v zvezi s slednjim uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in trdi, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki odvzelo pravico do izjave v postopku, ki vključuje tudi pravico do dokazovanja, ker je zavrnilo izvedbo za odločitev v postopku relevantnih dokazov, poleg tega pa tudi tistih, ki jih je izvedlo in na katere se pritožnica v nadaljevanju pritožbe sklicuje, ni zavzelo stališča oziroma jih v sodbi ni niti omenilo. Gre za izvedbo dokazov z vpogledom v gradbeni dnevnik in zaslišanjem priče A. A. ter zaslišanjem še treh drugih prič.

9. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi glede postavk vtoževane terjatve zavzelo stališče, da je trditvena podlaga tožeče stranke preskromna, oz. nezadostna in da je listinski dokazi, ki jih je priložila, ne morejo nadomestiti. Kljub temu je hkrati izvajalo tudi dokazni postopek in še na tej podlagi zaključilo, da zahtevek ni utemeljen.

10. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da med strankama pravzaprav ni bilo nejasnosti, kaj tožeča stranka v postopku vtožuje. Po pozivu sodišča je tožeča stranka priložila račun (na podlagi katerega je najprej vložila predlog za izvršbo), na katerem so bile razčlenjene tri postavke, po katerih je prišla do vtoževanega zneska, spisek ur z obeh gradbišč (Y in X), za kateri je navedla, da je na njih kot podizvajalka opravljala delo za toženo stranko kot izvajalca, ter, da zahteva plačilo za opravljene ure na gradbišču. Natančnejši podatki glede višine vtoževane terjatve so razvidni iz predloženega računa in spiska opravljenih ur, višje sodišče pa ugotavlja, da so dovolj pregledni in maloštevilni ter kot taki povsem razumljivi. Tožena stranka se je konkretno opredelila do vseh postavk s strani tožeče stranke vtoževanega računa, zanikala pa je samo dolžnost plačila, ker je zatrjevala, da so bila vsa dela, ki jih je tožnica za toženo stranko opravila, tudi plačana. Za svoje navedbe je predložila potrdila o izvedenih plačilih za račune, ki niso predmet te pravde. Iz navedb in priloženih listin je bilo torej toženi stranki jasno, kaj tožeča stranka v postopku vtožuje.

11. Sodišče prve stopnje tožeči stranki očita, da ni navedla za katera dela gre, kdaj naj bi jih opravila in v kakšnem obsegu (ker s tem v zvezi ni podala trditev, ampak je spisek opravljenih ur le priložila), in to ob dejstvu, da je bilo sporno le, ali so bile ure opravljene ali ne. Pri tem pa ni upoštevalo, kar pritožnica sedaj utemeljeno uveljavlja, da je namreč tožeča stranka že v prvi pripravljalni vlogi navedla, da ima tožena stranka pri sebi gradbeni dnevnik in s tem v zvezi s toženo stranko ni mogla priti v stik. Upoštevati gre, da je tožeča stranka v postopku najprej nastopala brez pooblaščenca in je prvi dve pripravljalni vlogi v pravdnem postopku vložila kot laik, tožena stranka pa je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla, da je upnik (torej tožeča stranka) dobil vse plačano, kar je delal za dolžnika (torej toženo stranko) in torej ni bilo sporno, da sta pravdi stranki bili v poslovnem odnosu. V zvezi s tem zato višje sodišče še pripominja, da je standard dolžnega ravnanja sodišča nižji pri prava neuki stranki kot pri stranki, ki ima kvalificiranega pooblaščenca, kot je bila to v tej zadevi nasprotna stranka, pri čemer ne gre spregledati niti, da se je tožeča stranka v svoji prvi pripravljalni vlogi sklicevala tudi na svoje trditve in dokaze, ki jih je še v okviru izvršilnega postopka podala v odgovoru na ugovor (ki ga sodišče prve stopnje v pravdnem postopku sicer ni upoštevalo).

12. Ob nespornem dejstvu torej, da je bila tožeča stranka podizvajalec, tožena stranka pa izvajalec na gradbiščih, na kateri se tožnica sklicuje, bi morala tožena stranka gradbeni dnevnik imeti pri sebi, kot to določa Pravilnik o gradbiščih.(1) Če pa je nasprotna stranka dolžna hraniti listino, se domneva, da ima listino, na njej pa je trditveno in dokazno breme glede razlogov, zakaj te listine nima. Stranka, ki postavi edicijski zahtevek, v takem primeru zadosti trditvenemu bremenu že s tem, ko trdi, da je listina pri nasprotni stranki.(2)

13. Višje sodišče tako ugotavlja, da je tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi zadostno substancirala svoj zahtevek, v postopku upoštevno trditveno podlago tožeče stranke pa predstavljajo tako njene navedbe v dopolnitvi tožbe kot tudi v prvi pripravljalni vlogi, laično podani dokazni predlog z vpogledom v gradbeni dnevnik pa bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati.

14. Kadar sodišče zavrne dokazni predlog, mora v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Če tega ne stori v samem sklepu, je dolžno razloge za zavrnitev predlaganega dokaza pojasniti v končni odločbi. Držijo pritožbene trditve, da se sodišče prve stopnje do predloga tožeče stranke po predložitvi gradbenega dnevnika, ki naj bi ga pri sebi imela tožena stranka, ni obrazloženo opredelilo ne v dokaznem sklepu, ne v obrazložitvi sodbe. Kot obrazložene namreč ni mogoče upoštevati splošne opredelitve, da je sodišče ostale dokaze zavrnilo kot nepotrebne, ker je dejansko stanje dovolj razjasnjeno (6. točka izpodbijane sodbe). Zavrnitev dokaznega predloga lahko predstavlja kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kadar razlogi za takšno odločitev niso ustavno sprejemljivi, zato mora biti ta obrazložena, saj je sicer stranki onemogočeno učinkovito uresničevanje pravice do pritožbe. To pomeni, da mora sodišče pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti (ali očitne neprimernosti) predlaganega dokaza.

15. Poudariti gre, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ne da bi izvedlo vse s strani tožeče stranke predlagane relevantne dokaze. Tožeči stranki torej očita, da ji ni uspelo izkazati, da je za toženo stranko opravljala dela na objektih Y in X, na drugi strani pa glavnega dokaza, ki ga je predlagala tožnica, ni izvedlo. Gradbeni dnevnik kot evidenca izvajanja del na gradbišču namreč predstavlja dokazno sredstvo, ki ima pomembno dokazno funkcijo o nastanku okoliščin glede dejstev, ki se vanjo vpisujejo, zato gotovo ne gre za nerelevanten ali neprimeren dokaz, vprašanje, ali so bile ure, katerih plačilo v tem postopku vtožuje tožeča stranka, na gradbiščih opravljene, pa predstavlja ključno vprašanje v tej zadevi. Pritožnica se zato utemeljeno sklicuje na to, da ji v postopku ni bilo omogočeno dokazovanje svojih trditev.

16. Tudi v zvezi z dokaznim predlogom z zaslišanjem priče A. A., delavca, ki je na objektu Y vodil gradbeni dnevnik in je, kot izhaja iz trditev tožeče stranke v drugi pripravljalni vlogi, delal tudi na objektu X, tožeča stranka uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka, da se sodišče prve stopnje do ni opredelilo ne do priložene pisne izjave priče, ne do predloga z zaslišanjem te priče. Dokaz je sodišče prve stopnje izvedlo s pozivom k predložitvi izjave po 236.a členu ZPP, v zvezi s pisno izjavo pa je sodišče zgolj ugotovilo, da priča ne ve izpovedati nič konkretnega o odločilnih dejstvih, pri čemer pa iz druge pripravljalne vloge tožeče stranke izhaja, da je priča delala na istih objektih s tožečo stranko in vodila in urejala gradbeno knjigo opravljenih del, kjer so vpisani datumi in delavci. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 7. 9. 2015(3) izhaja, da je tožeča stranka pri zaslišanju priče vztrajala. Ime priče v zapisniku sicer ni navedeno, a višje sodišče sklepa, da je šlo za A. A. Šesti odstavek 236.a člena ZPP pa določa, da v primeru, ko sodišče odloči, da se namesto zaslišanja priče le prebere njena pisna izjava, ki je pridobljena v skladu s prejšnjimi odstavki, sodišče zaslišanje priče mora izvesti, če tako zahteva katera od strank. Tudi slednje procesne odločitve pa sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zato je tudi s tem v zvezi podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki v kontekstu z zgoraj obrazloženim terja razveljavitev izpodbijane sodbe. Presoja o (ne)relevantnosti dokazov je omejena tudi z načelom, ki vsakomur omogoča enako varstvo pravice v postopku, kajti enakopravni položaj strank je najpomembnejši izraz ustavne pravice do enakega varstva pred sodiščem (22. člen Ustave RS). Sodišče prve stopnje pa je tožeči stranki z nezakonito zavrnitvijo dokaznih predlogov onemogočilo enakopravno obravnavanje pred sodiščem.

17. Ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka višje sodišče ne more nadomestiti z obravnavanjem na pritožbeni stopnji. Opredeljevanje do nosilnih dejanskih argumentov in dokazov tožeče stranke, ki jih je sodišče prve stopnje spregledalo oziroma se do njih ni opredelilo, bi namreč pomenilo, da so bili ti argumenti in dokazi obravnavani in preizkušani le na eni stopnji sojenja (kršitev pravice do pritožbe). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člen ZPP), v katerem naj, zaradi omejenosti pri podajanju trditev pravdnih strank na dve pripravljalni vlogi, sodišče prve stopnje v zvezi z zgoraj ugotovljenim glede posedovanja gradbenega dnevnika oceni tudi dejstvo, da se tožena stranka do trditev tožeče stranke glede posedovanja gradbenega dnevnika sploh ni opredelila.

18. Glede na pravno kvalifikacijo pogodbenega odnosa med strankama in dejstvo, da tožeča stranka s pogodbo med pravdnima strankama za leto 2014 ne razpolaga, naj v primeru, da bi se izkazalo, da je tožeča stranka za toženo stranko na gradbiščih določeno število ur tudi dejansko opravila, tožena stranka pa jih tožeči stranki ni plačala, sodišče prve stopnje upošteva tudi 642. člen OZ.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo.

Op. št. (1): Skladno z drugim in četrtim odstavkom 13. člena Pravilnika o gradbiščih (Uradni list RS, št. 54-2700/2009 z dne 13.7.2009) en izvod gradbenega dnevnika (original) hrani investitor, drugi izvod (kopijo) pa hrani izvajalec, ki mora hraniti gradbeni dnevnik najmanj deset let, če ni za posamezne vrste objektov s posebnimi predpisi določeno drugače. Op. št. (2): Tako Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 327/2009 z dne 9. 9. 2010. Op. št. (3): Red. št. 30, list. št. 80 spisa.