Ni sporno, da je tožnik v prošnji za dodelitev BPP navedel le, da želi vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani. Toženka je zato tožnika pozvala k dopolnitvi prošnje na način, da navede konkretne razloge za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, tožnik pa je po pozivu predložil izvod vložene zahteve za varstvo zakonitosti. Zgolj dejstvo, da je tožnik izredno pravno sredstvo vložil oziroma ga pripravil, še ne pomeni, da je s tem avtomatično upravičen do BPP, pač pa bi bil do nje upravičen, če bi bila njegova zahteva razumna, torej, če bi izpolnjeval pogoje iz 24. člena ZBPP.
I.Tožba se zavrne.
II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
1.Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za zastopanje na drugi in tretji stopnji v zadevi Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 49609/2023.
2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik zaprosil za dodelitev BPP za vložitev pritožbe zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 49069/23 z dne 14. 11. 2024 in vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, izdano v isti zadevi. Toženka je tožniku poslala poziv k dopolnitvi prošnje, vpogledala pa je tudi v kazenski spis in pridobila podatek, da pritožba zoper sklep z dne 14. 11. 2024 v zvezi s popravnim sklepom z dne 20. 11. 2024 še ni bila vložena in da sodba v zadevi VI Kp 49609/2023 tožniku še ni bila vročena. Kljub pozivu na dopolnitev tožnik ni navedel podatka, kdaj je prejel sklep z dne 14. 11. 2024 in popravni sklep z dne 20. 11. 2024, niti ni navedel razlogov za vložitev pritožbe, zato je pričakovanje tožnika, da bo z vložitvijo pritožbe zoper navedeni sklep brez dejanske utemeljitve uspel, očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. V zvezi z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti pa toženka pojasni, da tožnik kljub pozivu ni navedel, da omenjene sodbe še ni prejel, v dopolnitvi pa je le predložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Iz njene vsebine izhaja, da odvetnik ni upošteval dejanske kvalifikacije očitka kaznivega dejanja (tožniku se očita kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meja ali ozemlja po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katero mu je bila izrečena kazen dveh let in 5 mesecev zapora in stranska denarna kazen 600,00 EUR, tožnik pa v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti podaja očitke glede izrečene kazni na podlagi kaznivega dejanja po šestem in tretjem odstavku 308. člena KZ-1, 2 leti in 10 mesecev zapora in stranske denarne kazni v višini 800,00 EUR). Nadalje v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je v postopku sodeloval tolmač, ki je prevajal v turški jezik, čeprav je Gruzijec, iz spisa pa izhaja, da je tožnik državljan Iraka, ki že 21 let živi v Nemčiji in dobro razume nemški jezik, zato se je izrecno odpovedal prevajanju v materin jezik in je soglašal s tolmačenjem v nemški jezik. Zato je toženka odločila, da tožnik z zahtevo za varstvo zakonitosti glede na njeno vsebino nima verjetnih izgledov za uspeh.
3.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Pojasni, da je toženki posredoval izvod zahteve za varstvo zakonitosti, kjer so navedeni vsi razlogi, zato je izpolnjen vsebinski pogoj za dodelitev BPP. Opozarja, da je imel odobreno BPP za zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje, pogoji za dodelitev BPP pa se niso spremenili. Da ima tožnik možnost uspeha z zahtevo za varstvo zakonitosti, priča dejstvo, da se je glede neustavnosti 308. člena KZ-1 izjasnila ustavna sodnica dr. Šalamon in opozarja na odklonilno ločeno mnenje št. U-I-475/22, Up-1729/22 z dne 3. 5. 2023. Pri tem se sklicuje na določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v zvezi s finančnim kriterijem za dodelitev BPP. Navaja še, da je bil diskriminiran glede na druge upravičence do BPP, katerim v dohodek ne štejejo otroških dodatkov in kmetijskih subvencij, zaradi česar je kršena tudi pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Sodišču predlaga, da ga zasliši in da po opravljenem naroku odpravi izpodbijano odločbo ter samo odloči o zadevi tako, da njegovi prošnji za dodelitev BPP ugodi in mu za odvetnika določi izbranega pooblaščenca. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
4.Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravne spise zadeve.
5.Tožba ni utemeljena.
6.Sodišče uvodoma pojasnjuje, da tožnik sicer vlaga tožbo zoper izpodbijani akt v celoti, iz tožbenih navedb pa je razvidno, da ga izpodbija le v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahteve za dodelitev BPP za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 14. 11. 2024. Sodišče je zato presojalo le pravilnost izpodbijane odločbe le v navedenem delu.
7.Pogoje za odobritev BPP določa ZBPP, ki v tretjem odstavku 11. člena določa, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji določeni z zakonom. Organ za BPP torej ne ugotavlja samo materialnega položaja prosilca, ampak mu zakon nalaga, da ugotovi tudi obstoj drugih pogojev določenih z zakonom. Druge pogoje, to je okoliščine in dejstva o zadevi, ki se upoštevajo pri dodelitvi BPP, določa 24. člen ZBPP. Po tem členu se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v nasprotju z načeli pravičnosti in morale.
8.Po presoji sodišča je toženka zgoraj navedena določila pravilno uporabila in pravilno odločila, da tožnikova prošnja za dodelitev BPP ni utemeljena. Da bi tožnik v prošnji za BPP opredelil razloge in argumente, iz katerih bi izhajali verjetni izgledi za uspeh v skladu s 24. členom ZBPP, oziroma iz katerih bi izhajalo, da zadeva ni očitno nerazumna, tudi po presoji sodišča ni izkazano.
9.Zahteva za varstvo zakonitosti v kazenskem postopku je izredno ter praviloma devolutivno in nesuspenzivno pravno sredstvo. Namen tega pravnega sredstva, s katerim je mogoče po pravnomočno končanem kazenskem postopku izpodbijati sodno odločbo, je poleg odprave kršitev zakona, ki so bile storjene s pravnomočno sodno odločbo ali s sodnim postopkom, ki je tekel pred to pravnomočno odločbo, zagotoviti enotno uporabo zakona v državi. Te značilnosti zahteve za varstvo zakonitosti, še zlasti, ker se nanaša na že pravnomočno končan kazenski postopek in njen pomen za enotno uporabo zakona v državi, po presoji sodišča pri odločanju o dodelitvi BPP zahtevajo tudi upoštevanje tožnikove objektivne možnosti za uspeh in s tem razlago 24. člena ZBPP na temeljni, torej jezikovni ravni. Po tej razlagi zakonska ureditev organu za BPP nalaga, da v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve in v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo zavrne.
10.Med strankama ni sporno, da je tožnik v prošnji za dodelitev BPP navedel le, da želi vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani. Toženka je zato tožnika pozvala k dopolnitvi prošnje na način, da navede konkretne razloge za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, tožnik pa je po pozivu predložil izvod vložene zahteve za varstvo zakonitosti. Zgolj dejstvo, da je tožnik izredno pravno sredstvo vložil oziroma ga pripravil, še ne pomeni, da je s tem avtomatično upravičen do BPP, pač pa bi bil do nje upravičen, če bi bila njegova zahteva razumna, torej, če bi izpolnjeval pogoje iz 24. člena ZBPP. Tožnik sicer ugovarja, da poziva ni prejel, kar pa ne drži. Poziv na dopolnitev je bil tožnikovemu pooblaščencu vročen 5. 12. 2024, kar izhaja iz upravnega spisa, nanj pa je tožnik odgovoril tako, da je toženki posredoval izvod zahteve za varstvo zakonitosti, kar nenazadnje tožnik pojasni tudi v tožbi in v zvezi z navedenim priloži dokaz.
11.Glede na priloženo zahtevo za varstvo zakonitosti in navedbe v njej, je toženka v izpodbijani odločbi pojasnila, zakaj meni, da dodelitev BPP v konkretni zadevi ni razumna. Presojo razumnosti oziroma oceno verjetnih izgledov za uspeh z zahtevo za varstvo zakonitosti je opravila na podlagi obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Ljubljani in navedb nosilnih razlogov iz te sodbe ter njihove primerjave z razlogi, ki jih želi tožnik uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Toženka je obrazložila in pojasnila, zakaj šteje, da tožnik takšnih izgledov za uspeh nima, tožnik pa dejanskih ugotovitev toženke v zvezi z navedenim ne prereka. Tudi po presoji sodišča je očitno, da se zahteva po vsebini sploh ne nanaša na sodbo, zoper katero je bila vložena,
12.Ker je toženka ugotovila, da tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh, se v presojo njegovega finančnega položaja ni spuščala. Na pravilnost odločitve tako nimajo vpliva tožbene navedbe, ki se nanašajo na finančno nezmožnost tožnika za zagotovitev odvetnika. Tožbeni očitki o kršitvi določbe 14. člena Ustave RS pa so posplošeni, zato se sodišče do njih ne more opredeliti. Sodišče tako le še dodaja, da iz izpodbijane odločbe v ničemer ne izhaja, da bi toženko pri odločanju vodili motivi oziroma osebne okoliščine v zvezi s tožnikom, kot ta pavšalno namiguje.
13.Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče se strinja s presojo toženke, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj iz 24. člena ZBPP za dodelitev BPP. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.
14.Sodišče kljub razpisani glavni obravnavi te ni opravilo na podlagi tretjega odstavka 58. člena ZUS-1. Naroka za glavno obravnavo, razpisanega za 16. 4. 2025, se namreč tožnik, sicer pravilno vabljen, ni udeležil, niti ni opravičil svojega izostanka. Zato je sodišče štelo, da je tožnik umaknil dokazni predlog za svoje zaslišanje. Toženka pa je sodišču vnaprej sporočila, da se naroka ne bo udeležila.
15.Odločitev o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
16.Tožnik je hkrati s tožbo podal predlog za taksno oprostitev, zato sodišče še pojasnjuje, da se sodna taksa v tem upravnem sporu po določbi šestega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ne plača. Ker je torej tožnik plačila sodne takse v tem upravnem sporu oproščen že na podlagi zakona, sodišče o njegovem predlogu ne bo odločalo s posebnim sklepom.