Jedro

V sodni poravnavi je izrecno zapisano, da gre za plačilo odškodninskega zahtevka za nepremoženjsko škodo. Odločitev tožnice, da je plačala davke in prispevke, ni temeljila na strokovni odločitvi druge toženke, saj je bil zapis v sodni poravnavi glede na zgoraj ugotovljeno pravilen (šlo je za neobdavčljivo nepremoženjsko škodo) ne glede na to, da ni v celoti sledil zapisu sodne poravnave, saj tudi v primeru, če bi bil dodan zapis iz 3. člena izvensodne poravnave, da vse davke in stroške ali prispevke v zvezi z omenjenim plačilom plača A. A., razen v primeru, če je take davke, stroške in prispevke po zakonu dolžna plačati B. d.o.o., tožnici ne bi bilo treba plačati teh davkov, saj kot rečeno ni zakonske podlage za njihovo plačilo.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti drugi toženki pritožbene stroške v višini 1.485,96 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku plačilnega roka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženki dolžni tožnici nerazdelno plačati znesek 207.844,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2015 dalje do plačila. Odločilo še je, da mora tožnica prvi toženki plačati 11.935,97 EUR in drugi toženki 9.881,79 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se je zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka pritožila tožeča stranka in sodišču druge stopnje predlagala, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in vrne v sojenju novemu sodniku. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Odgovor na pritožbo sta vložili obe toženki, ki sta predlagali, da jo sodišče druge stopnje zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasili sta pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

**Dosedanji potek postopka**

5. V tej zadevi višje sodišče odloča tretjič. Ob prvem sojenju je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek in je bila sodba pred Višjim sodiščem v Celju po pritožbi tožnice razveljavljena ter vrnjena v nov postopek, saj je Višje sodišče v Celju menilo, da so (dejanski in pravni) razlogi sodbe sodišča prve stopnje napačni zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek po tem, ko je izvedlo dodatni dokazni postopek z zaslišanjem priče S. in so stranke izmenjale dodatne pripravljalne vloge. Tokrat je Višje sodišče v Ljubljani po pritožbi tožeče stranke sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, vendar izključno iz razloga zastaranja tožbenega zahtevka.

Po vloženi reviziji tožeče stranke je Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in jo vrnilo v ponovno odločanje Višjemu sodišču v Ljubljani, saj je odločilo, da tožbeni zahtevek ni zastaral, višje sodišče pa se ni opredelilo do ostalih pritožbenih razlogov tožeče stranke.

**Dejansko stanje, ki je nesporno in kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje**

6. Prva toženka je zastopala tožečo stranko v delovnem sporu pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani (v nadaljevanju DSS) I Pd 665/2008 proti bivši delavki tožeče stranke A. A. zaradi nezakonite izredne odpovedi delovnega razmerja. V postopku pred DSS je bilo z delno sodbo z dne 6. 10. 2009 A. A. ugodeno in sicer je bila ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi in delovno sodišče je tožeči stranki naložilo plačilo zapadlih plač in prispevkov v zvezi s tem. Tožeča stranka je navedeno A. A. poravnala.

Pred delovnim sodiščem pa ni bilo odločeno o nadaljnjih tožbenih zahtevkih A. A. Sporno med strankama je, ali je celotni znesek, torej del, o katerem DSS ni odločilo, predstavljal (le) odškodnino za nepremoženjsko škodo in če da, za katero. Tožeča stranka je namreč s A. A. v tem istem postopku pred DSS I Pd 665/2008 dne 25. 1. 2011 sklenila sodno poravnavo, v kateri se je zavezala, da bo A. A. plačala 107.500,00 EUR (priloga sodnega spisa A3). V sodni poravnavi je zapisano, da _gre za vtoževani odškodninski zahtevek za nematerialno škodo._

7. Po sklenitvi sodne poravnave je tožeča stranka A. A. nakazala le okrog 49.000,00 EUR, preostanek do zneska 107.500,00 EUR pa je plačala Finančni upravi Republike Slovenije (FURS) kot davke in prispevke. Po intervenciji odvetnika F., ki je zastopal A. A., pri prvi toženki, je tožnica odvetniku K. pojasnila, da A. A. niso plačali celotnega zneska zaradi tega, ker naj bi šlo za bruto znesek. A. A. je sprožila izvršilni postopek za preostanek zneska in tudi po s strani tožnice sproženem postopku zaradi nedopustnosti izvršbe bila uspešna in je dosegla plačilo celotnega zneska.

**Temelj zahtevka**

8. Tožeča stranka prvi toženki očita, da je sklenila napačno sodno poravnavo pred DSS in ji napačno svetovala v zvezi z izvršilnim postopkom A. A. Škoda, ki jo zahteva tožeča stranka, predstavlja plačilo glavnice v višini 57.840,70 EUR, ki jih je v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani prisilno izterjala A. A., izvršilne stroške in zakonske zamudne obresti v višini 8.227,29 EUR, davke in prispevke iz plač ter na plače od neto zneska 49.659,30 EUR v skupni višini 75.148,20 EUR, davke in prispevke iz plač ter na plače od neto zneska 57.840,70 EUR v skupni višini 87.430,91 EUR, kar je skupaj zneslo 278.306,40 EUR. Od tega je tožeča stranka odštela dogovorjeni znesek 107.500,00 EUR, tako da razlika med zneskoma znaša 107.806,40 EUR, kar predstavlja škodo, ki naj bi nastala tožeči stranki zaradi strokovne napake prve toženke pri sklepanju sodne poravnave.

Poleg tega pa uveljavlja še škodo v višini 15.549,15 EUR zaradi postopkov, ki so bili sproženi v neposredni posledici strokovne napake prve toženke, saj so bili začeti na podlagi nasveta prve toženke. Če bi toženka sklenila sodno poravnavo v skladu z omejitvami, kot jih je zahtevala tožnica, ti postopki ne bi bili sproženi.

Poleg teh zneskov pa zahteva še kapitalizirane zamudne obresti od zahtevanih odškodninskih terjatev od postavitve tožbenega zahtevka v skupni višini 38.696,71 EUR, kar znaša skupaj 207.844,00 EUR.

9. Tožeča stranka zatrjuje, da je bilo **protipravno ravnanje** odvetnika K., ki je zastopal tožečo stranko pred DSS, v tem, da ni sklenil sodne poravnave s takšno vsebino, kot naj bi bila navedena v izvensodni poravnavi (Settlement Agreement - Poravnalna pogodba, priloga sodnega spisa A2,v nadaljevanju izvensodna poravnava), sklenjeni med A. A. in B. d. o. o. V tej izvensodni poravnavi je namreč v 3. členu zapisano, da gre za bruto znesek in da vse morebitne davke in prispevke od tega zneska plačuje A. A. razen tistih, ki jih mora plačati tožeča stranka. V sodni poravnavi (priloga spisa C1) zapisa glede plačil davkov in prispevkov ni.

**Odločitev o pritožbi** **Glede očitkov o kršitvi pravil postopka**

10. Glede očitka, da sodišče prve stopnje ni opravilo materialno procesnega vodstva glede vprašanja plačila davkov in prispevkov ter je v prvi sodbi šlo za sodbo presenečenja, pritožbeno sodišče odgovarja, da je druga toženka v drugi pripravljalni vlogi z dne 12. 7. 2016 navedla, da tožnica ni pojasnila, kako je prišla do višine davkov in prispevkov, ki jih je plačala. Glede na navedeno ni bila podana kršitev iz 7. in 212. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj sodišču ni treba izvajati materialno procesnega vodstva, če na posamezna vprašanja opozori druga stranka.

11. Glede očitka kršitve postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo listine, pritožnica ne pojasni, konkretno katere listine in kako jih je napačno povzelo, zato pritožbeno sodišče nanj ne more odgovoriti.

12. Očitek, da sodišče prve stopnje že v prvem postopku ne bi smelo samo ugotavljati, ali je bila tožnica dolžna plačati davke in prispevke po sodni poravnavi brez trditev stranke, ne drži, saj kot rečeno, je že v drugi pripravljalni vlogi druga toženka opozorila na to (l. št. 146.a sodnega spisa).

13. Glede tega, da je sodišče prve stopnje kršilo njeno pravico do izjave, ko ni upoštevalo predložene sodne prakse, ki je nizka, glede na nesorazmerno višino odškodnine za trpinčenje na delovnem mestu po sodni poravnavi, pritožbeno sodišče odgovarja, da iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da je ugotovilo, da ni šlo za odškodnino za trpinčenje na delovnem mestu, pač pa za odškodnino za duševne bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki so bile posledice trpinčenja na delovnem mestu, kar bo podrobneje razvidno iz nadaljnje obrazložitve. Iz tega razloga trditve o sodni praksi o (nižji) višini odškodnine zaradi trpinčena na delovnem mestu niso bistvene in kot že navedeno nosilni razlogi sodišča ne temeljijo na odškodnini za trpinčenje na delovnem mestu, zato ji ni bila kršena pravica do izjave iz 8. točke.1

14. Glede očitka, da ji je kršena pravica do izjave, ker iz obrazložitve sodišča prve stopnje ni jasno, ali je kot dokaz upoštevalo celoten sodni spis DSS I Pd 665/2008 ali le del, čeprav pritožnica trdi, da je nedvomno, da je sodišče prve stopnje že ob prvem sojenju pribavilo spis DSS in vanj pogledalo, pa pritožnica ni konkretizirala, česa s tem v zvezi ni mogla izjaviti, saj že iz same pritožbe izhaja, da se sklicuje na listine v spisu DSS in ji je bilo to omogočeno tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje ter se je sodišče prve stopnje na relevantne listine tudi sklicevalo v svoji obrazložitvi.

**Glede očitkov napačne uporabe materialnega prava in ugotovljenega dejanskega stanja**

15. V tej zadevi tožeča stranka uveljavlja odškodninsko odgovornost prve toženke zaradi napake pri odvetniškem zastopanju pred DSS in kasneje pri vodenju izvršilnega postopka. Prva toženka ima zavarovano odgovornost pri drugi toženki, ki je odgovornostna zavarovalnica.

16. Predpostavke odškodninske odgovornosti so protipravnost dejanja, odgovornost odgovorne osebe, nastanek škode in vzročna zveza med protipravnim ravnanjem odgovorne osebe in nastalo škodo. Šele če so vse predpostavke odškodninske odgovornosti kumulativno ugotovljene, je mogoče zaključiti, da je utemeljen zahtevek za plačilo odškodnine (131. člen Obligacijskega zakonika) .

17. Pritožbeno sodišče odgovarja na pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo vseh elementov odškodninske odgovornosti, da za zavrnitev odškodninskega zahtevka zadostuje, da ni izpolnjen le eden izmed zgoraj navedenih kumulativno zahtevanih elementov. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (čeprav ni uporabilo termina protipravnost), da ni podana protipravnost ravnanja druge toženke (20. točka obrazložitve) in da ni vzročne zveze med ravnanjem druge toženke in nastalo zatrjevano škodo - plačilom davkov in prispevkov in nadaljnjih stroškov v zvezi z izvršilnim postopkom (18., 19. in predvsem 20. točka obrazložitve).

18. Sodišče prve stopnje je v skladu z odločbo Višjega sodišča v Celju Cpg 111/2017 ugotavljalo pravno relevantne okoliščine v zvezi z obveznostjo tožnice, da plača davke in prispevke iz sklenjene sodne poravnave.

19. Po mnenju pritožbenega sodišča so v tej zadevi bistveni odgovori na vprašanja: - protipravnosti ravnanja odvetnika K. v povezavi z vprašanjem ali je pri zapisu dolžnega zneska po izven sodni poravnavi in po sodni poravnavi šlo za plačilo nepremoženjske škode ter - ali je bila tožnica zavezana plačati davke in prispevke po sklenjeni sodni poravnavi.

20. Pritožbeno sodišče se je ukvarjalo z vprašanjem narave zneska, za katerega je bila najprej sklenjena izvensodna poravnava in potem še sodna poravnava, saj je od odgovora odvisno ali je bila tožnica po sklenjeni sodni poravnavi dolžna plačati davke in prispevke, ki jih je nesporno plačala brez strokovnega sodelovanja druge toženke po nasvetu družbe za davčno svetovanje C. d. o. o. 21. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo ob sklepanju sodne poravnave odprto le še vprašanje plačila nepremoženjske škode, saj je delavka A. A. po delni sodbi DSS dobila plačilo plač in ostalih prejemkov, ki so že zapadli.

22. Iz določbe 27. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS št. 117/2006 in naslednji) izhaja, da se ne plačuje dohodnina od nepremoženjske škode. Iz istega zakona izhajata dve izjemi, smiselno je to 5. točka prvega odstavka 37. člena ZDoh-2 ki določa, da je obdavčljiv dohodek iz delovnega razmerja _nadomestilo, ki ga zagotovi delodajalec na podlagi dogovora z delojemalcem zaradi kateregakoli pogoja v zvezi z zaposlitvijo ali zaradi spremembe v pogojih v zvezi z zaposlitvijo, vsako izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, vsako izplačilo zaradi prenehanja zaposlitve in podobni prejemki,_ in 5. točka prvega odstavka 27. člena ZDoh-2, ki določa, da se ne plačuje dohodnina od _odškodnine na podlagi sodbe sodišča zaradi osebnih poškodb (telesnih poškodb, bolezni ali smrti) ali škode na osebnem premoženju, vključno z zamudnimi obrestmi, razen odškodnine, ki predstavlja nadomestilo za izgubljeni dohodek. Med navedene odškodnine je mogoče šteti tudi odškodnine zaradi osebnih poškodb ali poškodovanja osebnega premoženja, izplačane na podlagi sodne ali izvensodne poravnave, ki ni sklenjena zaradi prikritja pravega namena strank, in če odškodnina ne presega utemeljenega in razumnega zneska, ki je običajen za odškodnine, izplačane na podlagi sodb sodišča v podobnih primerih._

23. Določba 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/02 in 103/07)2 določa, da če sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna odškodnino po pravilih civilnega prava.

24. Iz odločbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 189/2012 izhaja, da je _odškodnina na podlagi 118. člena ZDR izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki se po 5. točki prvega odstavka 27. člena ZDoh-2 šteje za dohodek iz delovnega razmerja, saj je prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča eden od načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Ta odškodnina ni zajeta med prejemki, od katerih se dohodnina ne plača, saj ne gre za odškodnino zaradi osebnih poškodb ali škode na osebnem premoženju, pač pa za posebne vrste odškodnino namesto reintegracije, ki se šteje za izplačilo v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Zavezanec za plačilo davka je delavec sam (4. člen ZDoh-2). Odmera in poračun dohodnine se za posamezno davčno leto opravita po preteku leta, z odločbo davčnega organa, v rokih in na način, določen z ZDoh-2 in zakonom, ki ureja davčni postopek (prvi odstavek 123. člena ZDoh-2). Od dohodkov zavezanca se med letom plačuje akontacija dohodnine (prvi odstavek 124. člena ZDoh-2). Izračun akontacije dohodnine se opravi na podlagi davčnega obračuna z davčnim odtegljajem ali na podlagi obračuna, ki ga opravi zavezanec sam. Izračun akontacije dohodnine z davčnim odtegljajem je zavezan opraviti plačnik davka. Po tretjem odstavku 125. člena ZDoh-2 je plačnik davka oseba, ki izplačuje dohodke, obdavčljive po tem zakonu, v konkretnem primeru delodajalec. Ob izplačilu odškodnine se zato na navedeni zakonski podlagi lahko naloži plačniku izplačljivega dohodka, da od bruto zneska plača davek._

25. Tožnica je v ponovljenem postopku zatrjevala, da gre za odškodnino namesto reintegracije, česar izvedeni dokazni postopek ne potrjuje, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v 13. do 15. točki obrazložitve. Pritožbene trditve, da gre za previsok znesek za trpinčenje na delovnem mestu in da je zato vključena tudi odškodnina namesto reintegracije, ki je obdavčljiva, kar naj bi izhajalo tudi iz prvega odstavka 1. člena izvensodne poravnave (prevod na prilogi spisa A2), ne zdržijo presoje glede na to, da iz drugega odstavka istega člena izvensodne poravnave izhaja, da je _A. A. zahtevala v istem postopku pred DSS še odškodnino za očitano nadlegovanje v višini 1.000.00,00 EUR ter nadalje, da stranke, da bi prihranile čas in denar, da jim ne bi bilo treba priznati krivde in odgovornosti, želijo s poravnavo dokončno rešiti tudi vse bodoče spore._ Poleg tega so bile njene trditve o odškodnini namesto reintegracije izrazito pavšalne ne glede na to, da jo je druga toženka že v drugi pripravljalni vlogi pozvala, da pojasni način obračuna davkov in prispevkov.

26. Pritožnica je trdila, da je priča S. povedala, da sicer ni vedel, da je bil del zahtevka po delni sodbi A. A. že plačan, da pa je šlo za generalno poravnavo vseh znanih in neznanih terjatev, ki jih je imela A. A. proti tožnici, kar kaže na to, da je šlo tudi škodo zaradi odpovedi pogodbe, ker je majhen trg dela, kar bi lahko predstavljalo odškodnino po 118. členu ZDR. Vendar je priča povedala tudi, da je bilo okrnjeno dobro ime A. A., in da gre tudi za vse terjatve, ker so z njo grdo ravnali. Iz zaslišanja priče torej sodišče ni moglo zaključiti, da je šlo za odškodnino po 118. členu ZDR. V primeru, da je (res) šlo za takšno odškodnino, pa tožnica ni podala trditev, kolikšen del odškodnine je znašala škoda zaradi izgube delovnega mesta, ki je obdavčljiva, in kolikšen del odškodnina zaradi duševnih bolečin, ki ni obdavčljiva zaradi v nadaljevanju opisanih izjem. Tožnica je namreč v nasprotju s sama seboj, ko enkrat v pritožbi trdi, da je pri znesku 107.500,00 EUR iz sodne poravnave šlo le za škodo po 118. členu ZDR (drugi odstavek na l.št. 528) in ko navede, na katere vse postavke, naj bi se nanašala medsebojna vprašanja med A. A. in tožnico in je med njimi tudi odškodnina za nadlegovanje na delovnem mestu _in ostala vprašanja in zahtevki_ A. A. (četrti odstavek, na l. št. 525). Kot že navedeno tega, da je šlo le za odškodnino po 118. členu ZDR, ne potrdi niti priča S., na katero se pritožnica sklicuje.

27. Pritožničine teze, da je šlo za obdavčljivo odškodnino namesto reintegracije na delovno mesto, ne držijo tudi zaradi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je A. A. utrpela nepremoženjsko škodo za pretrpljene dušene bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti oz. okvare zaradi duševne bolezni (priloga spisa A23). Glede pritožbene trditve, da iz sodnega spisa DSS izhaja, da je A. A. postavila zahtevek po 118. členu ZDR, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani (priloga A 23) izhaja podroben opis dejanj tožnice zoper A. A., iz katerih izhaja njena škoda zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti zaradi duševnih bolečin (huda depresivna motnja), katero je A. A. poleg zatrjevane materialne škode potrditvah pritožnice same (druga alineja prvi odstavek 5. stran pritožbe, l št. 526) že uveljavljala pred DSS.

28. Nadalje se je pritožbeno sodišče ukvarjalo z vprašanjem ali je bila podana izjema od pravila, da se od nepremoženjske škode ne plačujejo davki in prispevki iz 5. točke prvega odstavka 27. člena Zdoh-2, torej ali je _odškodnina izplačana na podlagi sodne ali izvensodne poravnave, ki ni sklenjena zaradi prikritja pravega namena strank, in če odškodnina ne presega utemeljenega in razumnega zneska, ki je običajen za odškodnine, izplačane na podlagi sodb sodišča v podobnih primerih._

29. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovijo sodišča prve stopnje, da je šlo za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi posledic na duševnem zdravju, ki so nastale zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Glede na s strani A. A. prvotno zahtevano odškodnino 1 mio EUR in glede na to, da se je z njo pogajala oseba, ki je bila zadolžena za posle v Sloveniji, to je priča S., ki je povedal, da sta znesek najprej znižala na 500.000,00 EUR in potem še do 100.000,00 zaradi že postavljenih zahtevkov in še bodočih, ki bi se lahko pojavili (20. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), ni mogoče slediti trditvam tožnice, da je šlo le za odškodnino za trpinčenje na delovnem mestu, za katero se plačuje bistveno nižja odškodnina in da je zato podana izjema iz 5. točke prvega odstavka 27. člena Zdoh-2. Mogoče je zaključiti, da sta se A. A. in tožnica pogajali o nepremožnejši škodi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti povezane s trpinčenjem na delovnem mestu in za katero sta potem tudi sklenili sodno poravnavo. Pritožbeno sodišče pripominja, da tudi v tej zvezi tožnica ne poda trditev, kakšen del dogovorjenega zneska od 107.500,00 EUR je primerna odškodnina in torej davčne obveznosti ni ter kakšen del pade pod režim obdavčitve. Zagotovo pa upoštevaje izjeme iz 27. člena Zdoh-2 ni obdavčljiv celoten znesek 107.500,00 EUR.

30. V sodni poravnavi je izrecno zapisano, da gre za plačilo odškodninskega zahtevka za nepremoženjsko škodo. Odločitev tožnice, da je plačala davke in prispevke, ni temeljila na strokovni odločitvi druge toženke, saj je bil zapis v sodni poravnavi glede na zgoraj ugotovljeno pravilen (šlo je za neobdavčljivo nepremoženjsko škodo) ne glede na to, da ni v celoti sledil zapisu sodne poravnave, saj tudi v primeru, če bi bil dodan zapis iz 3. člena izvensodne poravnave, _da vse davke in stroške ali prispevke v zvezi z omenjenim plačilom plača A. A., razen v primeru, če je take davke, stroške in prispevke po zakonu dolžna plačati B. d.o.o_., tožnici ne bi bilo treba plačati teh davkov, saj kot rečeno ni zakonske podlage za njihovo plačilo.

31. Po določbi 3. člena Zakon o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS. 5/96 in naslednji) _zavezanci plačujejo prispevke za socialno varnost iz_ _- bruto plače in iz bruto nadomestil plače za čas odsotnosti z dela v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, če ni z zakoni drugače določeno;_ _- ne glede na prvi in drugi odstavek 3. člena ZPSV in ne glede na to, če je z zakoni drugače določeno, plačujejo zavezanci prispevke za socialno varnost tudi od vseh drugih prejemkov iz delovnega razmerja, vključno s stimulacijami in bonitetami ter povračili stroškov v zvezi z delom, izplačanih v denarju, bonih ali v naravi, razen od odpravnin, izplačanih zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih in od premij prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, od katerih se po drugem odstavku 368. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ne plačujejo prispevki za socialno varnost._ _- pri jubilejnih nagradah, odpravninah in solidarnostnih pomočeh ter povračilih stroškov v delu, ki presegajo s predpisom vlade določen znesek teh prejemkov, ki se v skladu z zakonom o dohodnini ne vštevajo v osnovo za davek od osebnih prejemkov;_ _- od stimulacij in bonitet, od osnove, ugotovljene v skladu z zakonom o dohodnini;_ _- pri regresih za letni dopust, v delu, ki presega 70% poprečne plače predpreteklega meseca zaposlenih v Republiki Sloveniji; če se izplačilo regresa opravi v dveh ali več delih, se ob izplačilu naslednjega oziroma zadnjega dela regresa ugotovi celotna višina regresa in izvrši obračun prispevkov ter poračun plačanih prispevkov od posameznih delov regresa za letni dopust_

32. Glede na zgoraj ugotovljeno glede narave zneska 107.500,00 EUR iz sodne poravnave, da gre za nepremoženjsko škodo za zmanjšanje življenjskih aktivnosti in na določilo 3. člena ZSVP tožnica ni bila zavezana plačati niti prispevkov za socialno varnost. 33. Pri tem sodišče druge stopnje v celoti podpira stališče sodišča prve stopnje, da sodišča niso vezana na dopise davčnih ali drugih organov izvršne veje oblasti, saj je v skladu s 3. členom Zakona o o sodiščih sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. V skladu z ustavo je vezan tudi na splošna načela mednarodnega prava in na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe.

34. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).3 V kolikor pritožnica morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.4

35. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki tožeče stranke izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi tožeče stranke odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te odločbe (353. člen ZPP).

36. Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbenega in revizijskega postopka. Ker s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške in stroške pred revizijskim sodiščem. Toženki sta upravičeni do povrnitve pritožbenih stroškov in stroškov pred revizijskim sodiščem (drugi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

37. Prva toženka je v odgovorih na pritožbo in revizijo prijavila le stroške sodnih taks, za katere ni razvidno, da bi jih plačala (niti jih ni dolžna plačati).

38. Pritožbeni stroški druge toženke (stroški sestave odgovora na pritožbo 2.000 odvetniških točk, administrativni stroški 30 točk in 22 % DDV) znašajo skupaj 1.485,96 EUR,5 ki jih je tožeča stranka dolžna drugi toženki povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Glej tudi Pravdni postopek, Komentar ZPP, 3, knjiga, str. 290 in 300. 2 ki se je uporabljal do 12. 4. 2013. 3 Tako se ni izrecno izrekalo o tem, kako je potekal postopek pred DSS glede zniževanja zahtevka A. A., glede tega, zakaj bi moralo sodišče slediti menjuje DURS, kakšno je bilo stališče njenih davčnih svetovalcev, glede upoštevanje sodbe sodišča P 1732/2012 z dne 1. 12. 2014, in glede sanacije napake, da bi moral odvetnik K. svetovati tožbo na razveljavite sodne poravnave. 4 Prim sklep Ustavnega sodišča Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 in sklepa VSRS III Ips 3/2014 z dne 11. 11. 2014 in III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018. 5 Odgovor na tožbo je bil vložen po 6. 4. 2019 in se zato upošteva odvetniška tarifa 0,60 EUR upoštevaje tar. št. 21 (1) v povezavi s tar. št. 18(1) Odv. T.