Jedro

Pritožba pravilno opozarja, da pri odmeri višine denarnega povračila sodišče prve stopnje ne bi smelo kot kriterijev za njegovo zvišanje upoštevati naslednjih dejstev: da je tožena stranka predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, da tožena stranka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga ter da je tožnica delala na vodilnem delovnem mestu.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da ker tožnica ni bila poslovodna oseba, z njeno pogodbo o zaposlitvi ni bilo mogoče vključiti plačila za nadurno delo v dogovorjeno plačo. Določba 157. člena ZDR-1 v povezavi s 74. členom ZDR-1 velja tudi za vodilne delavce.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica pri toženi stranki opravljala delo vodilne delavke v smislu 74. člena ZDR-1, ter da so bile glede na 157. člen ZDR-1 opravljene nadure vključene v njeno osnovno plačo, zaradi česar je pravilno zavrnilo njen tožbeni zahtevek za plačilo nadurnega dela.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v I. točki izreka tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni obračunati denarno povračilo v znesku 13.069,86 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in pripadajoče prispevke za socialno varnost ter tožnici izplačati ustrezni neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Kar je tožnica zahtevala iz tega naslova več (obračun zneska 4.356,62 EUR bruto, odvod akontacije dohodnine in prispevkov za socialno varnost ter izplačilo ustreznega neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi), se zavrne."

II. V preostanku se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnice zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 v znesku 17.426,48 EUR bruto, od tega zneska obračunati akontacijo dohodnine in pripadajoče prispevke za socialno varnost ter nato tožnici izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za obračun nadur v navedenih bruto zneskih za obdobje od januarja 2011 do oktobra 2014 ter izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (II. točka izreka). Tožnici je naložilo, naj toženi stranki povrne potrebne stroške tega postopka v znesku 226,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del (I. točka izreka) vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo tega dela sodbe tako, da se tožnici prizna denarno povračilo največ v višini 2.178,31 EUR bruto, v preostalem pa se tožbeni zahtevek tožnice zavrne, oziroma da se v tem delu sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v zadevi odločalo drugič, a ni upoštevalo navodil pritožbenega sodišča iz sklepa opr. št. Pdp 966/2015, da naj pri novi odločitvi o višini denarnega povračila upošteva tudi pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi s tem. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 brez upoštevanja kriterijev, ki so za njegovo odmero določeni v tem členu oziroma celo v nasprotju z njimi, upoštevalo pa je okoliščine, ki za odmero povračila niso relevantne. Trdi, da je bilo odmerjeno v previsokem znesku, čeprav bi bilo ustrezno minimalno denarno povračilo. Poudarja, da je bila tožnica v delovnem razmerju s toženo stranko le pet let, da so njene zmožnosti za pridobitev nove zaposlitve očitno visoke, saj je sedaj tožnica samozaposlena in kot samostojna podjetnica opravlja dejavnost, v okviru katere ustvarja visoke prihodke, kar utemeljuje s priloženim izkazom poslovnega izida za leto 2015. Po njenem mnenju tudi okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ne dajejo podlage za odmero tako visokega denarnega povračila. Sklicuje se na sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 966/2015 in sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 192/2016, iz katerih izhaja, da so bili razlogi, zaradi katerih je bila ugotovljena nezakonitost odpovedi, izključno formalne narave (odpoved ni bila ustrezno obrazložena). Po njenem mnenju okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, niso izključno na njeni strani, saj ji ni mogoče očitati, da bi tožnici namenoma podala odpoved iz neutemeljenega razloga oziroma zavestno podala nezakonito odpoved. Opozarja, da je tožnica prejela odpoved iz razloga nesposobnosti, kar pomeni, da je bila ob prenehanju delovnega razmerja upravičena do vseh pravic, ki so za primer prenehanja delovnega razmerja predvidene z ZDR-1 in ZUTD, tožnica pa je imela dolg odpovedni rok, upravičena je bila do odpravnine, pripadalo pa ji je tudi nadomestilo za primer brezposelnosti. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji višine denarnega povračila upoštevati vse navedeno. Navaja, da v sodbi ni navedenih kriterijev, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri prvotni presoji, tj. da je tožnica glede na svojo izobrazbo, izkušnje in priporočila zaposljiva oseba. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno upoštevalo okoliščine, ki po zakonu niso kriteriji za odmero denarnega povračila (delo na vodilnem delovnem mestu, domnevno uspešno delo, ipd.). Zatrjuje absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z ugotovitvijo, da naj bi tožnica svoje delo pri toženi stranki opravljala uspešno. Graja tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica do denarnega povračila v prisojeni višini upravičena zato, ker je predlog za sodno razvezo podala tožena stranka, ki v predhodnem postopku ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga in drugih razlogov za odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi. Na višino denarnega povračila po njenem mnenju ne vpliva ta okoliščina, prav tako tudi ne dejstvo, da tožena stranka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga. Navaja, da nezakonitost odpovedi predstavlja predpostavko za to, da se o sodni razvezi in denarnem povračilu sploh odloča, in je tako vedno izpolnjena. Kot napačnega graja zaključek sodišča prve stopnje, da v postopku ni bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti, kako je tožnica doprinesla k izgubi zaupanja vodstva tožene stranke vanjo. Sklicuje se na številna pisma zaposlenih v poslovalnici A. in posledično oceno vodstva tožene stranke. Meni, da bi glede na vse navedeno tožnica lahko bila upravičena do povračila v višini največ ene bruto plače. 3. Zoper II. in III. točko izpodbijane sodbe vlaga pritožbo tožnica ter pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje in naložitev priglašenih pritožbenih stroškov v plačilo toženi stranki. Ne soglaša z odločitvijo, da ji ne pripada plačilo opravljenih nadur, ker naj bi se stranki v pogodbi o zaposlitvi dogovorili, da bo tožnica po lastni odločitvi ali na pobudo delodajalca opravljala delo v dodatnem času, ki bo potreben za izvršitev njenih nalog ter da naj bi ta obseg ur bil že vrednoten v njeni osnovni plači. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da naj bi bila tožnica vodilna delavka. Meni, da bi tožena stranka morala dokazati obstoj vodenja poslovnega področja ali organizacijske enote in obstoj pooblastil tožnici za sklepanje pravnih poslov ali samostojne kadrovske in organizacijske odločitve ali da si je lahko čas razporejala samostojno. Navaja, da kot vodja poslovne enote A., ki je sistemizirano na isti ravni kot vodje posameznih oddelkov v poslovalnici, tožnica ni imela nikoli pooblastila za sklepanje pravnih poslov ali za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve. Trdi, da pravnih poslov ni sklenila, da se ni podpisala na nobeno pogodbo, organizacijske odločitve pa je vedno sprejemal zgolj prokurist. Glede kadrovskih odločitev navaja, da je svoje predloge le posredovala nadrejenim, na njihove odločitve pa ni imela nikakršnega vpliva. Pove, da je lahko podala le predlog oziroma mnenje, odločitve pa je sprejemalo izključno vodstvo podjetja - prokurist B.B.. Sodišču prve stopnje očita, da je nekritično sledilo nekaterim iz konteksta iztrganim izjavam priče C.C., saj je tožnica prepričljivo povedala, da je določene preliminarne razgovore s kandidati opravila sama, pripravila predloge z ožjim izborom kandidatom in jih nato predala nadrejenim v D., kjer so sprejeli dokončno odločitev in sklenili pogodbo o zaposlitvi. Ob tem omenja primer zaposlitve E.E.. Nadalje navaja, da ni imela nobene pravno formalne funkcije ali pooblastil, prav tako ni zastopala podjetje navzven, odločanje o urnikih zaposlenih in koriščenju njihovih dopustov pa ob vseh omejitvah in prepovedih, ki jih je določalo vodstvo, ne pomeni nobene samostojnosti. Pove, da naročanje blaga v poslovalnico poteka večinoma avtomatično (računalniško), izjemoma se lahko naroči dodatne količine ob strogem preverjanju vodstva. Pove, da je tožnica izvrševala navodila in ukaze nadrejenih in jih skladno z organizacijsko strukturo podjetja le prenašala na zaposlene v poslovalnici v A.. Pove, da je sicer vodila evidenco prisotnosti na delovnem mestu in skrbela, da poslovalnica deluje in je posledično tudi operativno razdelila delo, vendar pa pri tem nikoli ni bila samostojna, pač pa pod nadzorom in kontrolo C.C. in B.B.. Navaja, da je bila podvržena njihovim urnikom ter navodilom glede postavitve blaga, zadostne prisotnosti kadrov na prodajnih mestih, vodenja zalog iz skladišča in naročanje blaga. Nadalje pove, da ni mogla določati nobenih cen, saj je v tako velikem poslovnem sistemu vse vnaprej določeno in cena posameznega artikla ne more biti odvisna od odločitve ene osebe, še posebej ne tožnice na konkretnem delovnem mestu. Trdi, da ker ni bila poslovodna oseba, dogovor, ki sta ga sklenili s podpisom pogodbe o zaposlitvi, ni veljaven in je za tožnico nezavezujoč. Meni, da je dogovor, da je plačilo za delo že vsebovano v plači tudi za delo, ki je opravljeno preko polnega delovnega časa, mogoč le v primerih, ko delavec delovni proces vodi sam, kar pa za tožnico ne drži. Navaja, da je bila podvržena navodilom in nadzoru delodajalca, ki ji je odrejal število ur, ki jih mora opraviti, in ji določal delovni čas. Trdi, da ni bila vodilna delavka, zaradi česar je pogodbeni dogovor med strankama brez pravnega učinka in je upravičena do izplačila vseh dejansko opravljenih nadur, ki so bile odrejene s strani delodajalca. Sklicuje se na dopis tožene stranke, s katerim je ta določila zaposlenim minimalno kvoto mesečnih ur v obsegu 190 do 208 ur, kar je mogoče smatrati kot odredbo delodajalca. Sklicuje se na odredbo C.C. meseca decembra, da mora tožnica ob petkih in sobotah delati najmanj med 10.00 in 19.00 uro oziroma 11.00 in 20.00 uro, v določenih dneh pa ves dan. Trdi, da nikoli ni samostojno razporejala delovnega časa, temveč je bila podvržena urnikom in kvoti delovnih ur, ki jih je določal delodajalec. Trdi, da je svoji nadrejeni morala ves čas poročati o razporeditvi urnika, morebitnih spremembah, odhodih iz poslovalnice, prositi je morala za odobritev letnega dopusta, morala je javljati spremembo prihoda tudi le za pol ure ali eno uro. Sklicuje se na postavljeno zahtevo, da mora delati od 190 do 208 ur mesečno, ne glede na sezono ali letni čas, v času praznikov in prodajnih špic pa tudi preko 240 ur. Nasprotuje trditvam, da naj bi šlo le za predlog delodajalca. Nasprotuje dokazni oceni izpovedi priče C.C.. Navaja, da si je lahko določila le, v kateri izmeni bo delala, ob upoštevanju kvote ur ter zahteve, da mora biti prisotna ob najbolj frekvenčnih urah, da mora delati najmanj dve soboti na mesec, da ne sme koristiti dopusta od 15. novembra do 15. decembra, v času praznikov, akcij in predvidenih sestankov vodij. Trdi, da urnika ni pošiljala le v vednost, ampak v nadaljnjo presojo in odločanje. Sklicuje se na izpovedi prič C.C. in F.F., da so se ure, ki so presegale redni delovni čas, koristile kot proste ure in je evidenca ur konca meseca vedno izkazovala nulto stanje nadur. Meni, da to ne bi bilo potrebno, ker bi bile nadure že zajete v dogovorjeni mesečni plači, kar pomeni, da če se niso plačevale, se tudi koristiti niso mogle kot proste ure. Opozarja na ustaljeno sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča, da če delavec ni poslovodna oseba, s pogodbo o zaposlitvi ni mogoče drugače urediti pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, kot je določeno v ZDR in kolektivnih pogodbah. Meni, da njeno soglasje glede izplačila nadur nima nobene teže pri ugotavljanju njene terjatve iz naslova plačila za delo, saj so za delavca, če so ugodnejše, neposredno uporabljajo zakonske določbe. Priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožba tožnice je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter naložitev plačila pritožbenih stroškov tožene stranke tožnici. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavljata pritožbi, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje že odločalo, in sicer je s sodbo opr. št. Pd 8/2015 z dne 26. 5. 2015 odločilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 3. 12. 2014 nezakonita, ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi redne odpovedi, ampak je trajalo do 26. 5. 2015, ter ji prisodilo reparacijo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in denarno povračilo po 118. členu ZDR v znesku 17.426,51 EUR bruto, od česar je treba obračunati akontacijo dohodnine in pripadajoče prispevke ter nato tožnici izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila. Zoper prvo sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe stranki, pritožbeno sodišče pa je v sklepu Pdp 966/2015 z dne 7. 4. 2016 odločilo, da se pritožbi tožene stranke delno, pritožbi tožnice pa v celoti ugodi in se delno razveljavi odločitev glede denarnega povračila namesto reintegracije, odločitev glede plačila za nadurno delo ter odločitev o stroških postopka in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostanku pa je izpodbijano sodbo prve stopnje potrdilo. Zoper pravnomočni del sodbe sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, ki pa jo je Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. VIII Ips 192/2016 z dne 10. 11. 2016 zavrnilo. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ponovno odločalo o višini denarnega povračila namesto reintegracije in o tožbenem zahtevku tožnice za plačilo nadur ter o stroških postopka.

K pritožbi tožene stranke:

8. Sodišče prve stopnje je v prvem postopku razvezalo pogodbo o zaposlitvi med tožnico in toženo stranko na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13, ZDR-1), ta odločitev pa je postala pravnomočna. Tožnici na podlagi določbe 118. člena ZDR-1 pripada tudi povračilo namesto reintegracije. Na naroku za glavno obravnavo 26. 5. 2015 je tožnica postavila zahtevek za plačilo navedenega povračila v višini 8 plač.

9. Glede odmere višine tega povračila je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, da je osnova za izračun denarnega povračila povprečje plač za obdobje september- oktober 2014 znašalo 2.178,31 EUR bruto, da je delovno razmerje med pravdnima strankama trajalo preko pet let, na vodilnem delovnem mestu, da je bila tožnica v času izdaje prve sodbe brezposelna, ob izdaji druge pa samozaposlena, na tej podlagi pa je tožničinemu zahtevku za denarno povračilo ugodilo v celoti in tožnici prisodilo 17.426,48 EUR, kar ustreza 8 bruto plačam.

10. Tožena stranka se utemeljeno pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem, saj je glede na ugotovljena pravno pomembna dejstva sodišče prve stopnje prisodilo previsoko povračilo namesto reintegracije in je s tem delno zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožba pravilno opozarja, da pri odmeri višine denarnega povračila sodišče prve stopnje ne bi smelo kot kriterijev za njegovo zvišanje upoštevati naslednjih dejstev: da je tožena stranka predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, da tožena stranka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga ter da je tožnica delala na vodilnem delovnem mestu. Tožena stranka ima prav, da je pogoj za odločanje o sodni razvezi in posledično o odmeri denarnega povračila namesto reintegracije prav ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odpovedi, tako da to ne more vplivati na višini povračila. Za odločitev o višini ni odločilno, katera stranka predlaga sodno razvezo, prav tako tudi ne, ali delavec dela na vodilnem delovnem mestu ali ne. Pritožba utemeljeno navaja tudi, da v predmetni zadevi ni bilo dokazano, da bi tožnica ves čas zelo uspešno vodila poslovalnico v A.. Tudi ugotovitev, da na podlagi izvedenih dokazov, ki so si v medsebojnem nasprotju, ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, kako je tožnica sama doprinesla k izgubi zaupanja vanjo, ne utemeljuje tako visokega denarnega povračila.

11. V drugem odstavku 118. člena ZDR-1 je določeno, da višino denarnega povračila sodišče določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Glede na trajanje tožničine zaposlitve (5 let) dejstvo, da je bila ob dnevu sodne razveze brezposelna ter okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi (odpoved je bila spoznana za nezakonito zaradi njene nezadostne obrazloženosti) in upoštevaje pravice, ki so pripadale tožnici do prenehanja delovnega razmerja, je ustrezno denarno povračilo namesto reintegracije v višini 6 plač, to je 13.069,86 EUR bruto. Od tega zneska je treba odvesti akontacijo dohodnine in pripadajoče prispevke za socialno varnost ter nato tožnici izplačati ustrezni neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

12. Pritožba pa je neutemeljena v delu, v katerem se tožena stranka zavzema za še nižje denarno povračilo po 118. členu ZDR-1. Pritožbeno zatrjevanje, da je tožnica v času izdaje izpodbijane sodbe samozaposlena in sklicevanje na njene dohodke iz tega naslova v predmetni zadevi ni bistveno, saj je bila pogodba o zaposlitvi razvezana s prvo sodbo sodišča prve stopnje že 26. 5. 2015. V predmetni zadevi ni mogoče upoštevati eventualnega kasnejšega izboljšanja zaposlitvenih možnosti oziroma kasnejše samozaposlitve, pa tudi sicer zgolj dejstvo, da je tožnica samozaposlena, ne pomeni, da tožnici pripada še nižje denarno povračilo.

13. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke zoper izpodbijani ugodilni del sodbe delno ugodilo in ta del sodbe spremenilo tako, da je tožnici priznalo denarno povračilo, ki ustreza vrednosti 6 plač, v presežku (za vrednost 2 plač) pa je njen tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). V presežku je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani nespremenjeni del sodbe, ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

K pritožbi tožnice:

14. V zvezi z zavrnilnim delom izpodbijane sodbe, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za plačilo nadur, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva. Ta pa so: - da je bila tožnica zaposlena na delovnem mestu vodje poslovalnici v delovni enoti G., A. in da iz 2. člena njene pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 10. 2009 izhaja, da tožnica vodi delovno enoto tožene stranke in ima s tem povezano pooblastilo za samostojne odločitve, iz katere izhaja tudi dogovor, da bo tožnica po lastni odločitvi ali na pobudo delodajalca opravljala delo tudi v dodatnem času, ki bo potreben za izvršitev njenih nalog, kar je že vrednoteno v njeni osnovni plači ter da se bo njen delovni čas ravnal po potrebah delovne enote, - da je bila tožnica vodilna delavka, ki je operativno vodila poslovalnico (organizacijsko enoto) tožene stranke ter da vezanost na omejitve oziroma navodila tožene stranke glede načina naročanja blaga in postavitve poslovalnic, ki so veljale enotno za vse poslovalnice tožene stranke, njenim odločitvam ne jemlje samostojnosti, saj je bila v okviru navodil samostojna pri naročanju blaga in pri postavitvi poslovalnice ter je samostojno določala cene določenim izdelkom (iz stare zaloge in s slabim rokom trajanja), - da je tožnica sprejemala samostojne kadrovske in organizacijske odločitve, saj je sama izbirala kandidate za zasedbo prostega delovnega mesta in je o tem le obvestila svojo nadrejeno ter da vodstvo tožene stranke ni preverjalo kandidatov, ki jih je izbirala tožnica, na to pa ne vpliva dejstvo, da ni bila pooblaščena za podpis novih pogodb o zaposlitvi, - da je sprejemanje samostojnih kadrovskih odločitev delovna naloga delovnega mesta vodje poslovalnice in da je tožnica sprejemala tudi samostojne organizacijske odločitve glede vodenja poslovanja v poslovalnici v A., - da je tožnica svoj urnik samostojno določala in ga posredovala svoji nadrejeni zgolj v vednost ter da navodil tožene stranke o načinu določanja delovnega časa glede na organizacijo dela, ki so veljala za vse poslovalnice tožene stranke enotno, ni mogoče šteti kot poseg v tožničino svobodo pri samostojnem določanju delovnega časa, - da je tožnica svoji nadrejeni sporočala morebitne spremembe napovedanega urnika, na njeno odobritev pa ni bila vezana, - da je bilo tožnici določeno okvirno skupno 198 do 208 ur mesečno, da pa tožnica te kvote redno ni dosegala, niti ni navajala ali dokazala, da bi ji tožena stranka očitala kršitev njenih delovnih obveznosti v mesecih, ko je ni dosegala.

15. Tožnica nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved zaslišanega mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče oziroma stranke mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved tožničine nadrejene, prokurista tožene stranke in drugih prič, ki so še zaposlene pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

16. Neutemeljena je pritožbena navedba, da ker tožnica ni bila poslovodna oseba, z njeno pogodbo o zaposlitvi ni bilo mogoče vključiti plačila za nadurno delo v dogovorjeno plačo. Določba 157. člena ZDR-1 v povezavi s 74. členom ZDR-1 velja tudi za vodilne delavce. Tožnica neutemeljeno graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni bila vodilna delavka, ker je bila pri svojem delu vezana na navodila nadrejenih oziroma na pravila in omejitve, ki so veljale za vse poslovalnice tožene stranke. Neutemeljeno se zavzema za to, da bi bila lahko vodilna delavka le, če bi imela popolno svobodo pri določanju svojega delovnega časa, zaposlovanju podrejenih delavcev in neomejena pooblastila za kadrovske, organizacijske in poslovne odločitve, ki bi jih lahko sprejemala po lastni presoji in brez upoštevanja splošnih usmeritev in navodil. Če bi sledili tožničinemu zavzemanju, praktično ne bi bilo razlike med vodilnim delavcem in poslovodnim delavcem, s tem pa bi postale zakonske norme, ki se izrecno nanašajo na vodilne delavce, brez pomena. V Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1) s komentarjem, Ius Software, GV Založba, Ljubljana, 2016, je kot vodilni delavec opredeljen delavec, ki vodi poslovno področje ali organizacijsko enoto (posamezno službo, obrat) in ima pri tem bodisi pooblastila za sklepanje pravnih poslov (samostojno zastopanje delodajalca navzven) bodisi za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve (npr. samostojno sklepanje in odpovedovanje pogodb o zaposlitvi, za odločanje o spremembi razporeditve delovnega časa v posamezni enoti, za organizacijske spremembe v svoji enoti in podobno). Iz sodbe sodišča prve stopnje in iz spisa izhaja, da je bila tožnica vodilna delavka v smislu te definicije. Tožnica je samostojno vodila poslovalnico v A. v razmerju do zaposlenih v tej poslovalnici. Na to ugotovitev ne vpliva dejstvo, da so se vse pogodbe o zaposlitvi njenih podrejenih sklepale z vodstvom v D., saj je tožnica podajala predloge za zaposlitev oziroma predlagala ožji krog kandidatov, kar kaže na določeno mero njene samostojnosti, kot osebo, ki je bila zaposlena "mimo nje" pa omenja le eno delavko (E.E.), kar a contrario pomeni, da so bili ostali zaposleni na njen predlog. Pritožbeno sodišče dalje ugotavlja, da se za vodilnega delavca ne zahteva enaka stopnja samostojnosti kot za poslovodnega delavca, zato zgolj dejstvo, da je pri toženi stranki dokončne odločitve o tem, s kom bo sklenjena pogodba o zaposlitvi v poslovalnici A., sprejemalo poslovodstvo (s katerim pa je tožnica tesno sodelovala), ne pomeni, da tožnica ni bila vodilna delavka. Med kadrovske odločitve, ki so bile v tožničini domeni, je spadalo odločanje o urnikih zaposlenih in koriščenju njihovih dopustov, pa tudi sicer iz izvedenih dokazov izhaja, da jim je odrejala delo, vodila evidence v zvezi z delom, vodila sestanke z njimi, jih po lastni presoji premeščala z oddelka na oddelek, jih nadzorovala oziroma v razmerju do njih predstavljala delodajalca, tako so se pred njo npr. zagovarjali zaradi storjenih napak, oziroma je podala predlog za mesečne nagrade, sprejemala pa je tudi organizacijske odločitve, npr. glede naročanja dodatnega blaga, reklamacij, dela s trgovskimi potniki in njihovimi darilnimi izdelki, skladišča, nedelujočega dvigala ... (prim. z izpovedmi prič ter z izjavami H.H. - B 10, I.I. - B11, J.J. - B 14, F.F. - B 17, E.E. - B 18, K.K. - A 79, L.L. - A 83, M.M. - A 86 kazenske ovadbe tožnice - A 19, elektronski sporočili z dne 19. 6. 2013 - A 53 ter z dne 18. 11. 2013 - A 64 itd.). Ni mogoče slediti tožničini pritožbeni navedbi, da je le izvrševala navodila in ukaze nadrejenih in jih skladno z organizacijsko strukturo podjetja prenašala na zaposlene v A., saj iz vseh izvedenih dokazov in tudi iz navedenih listin izhaja, da so podrejeni tožnico šteli za tisto osebo, ki v zvezi s poslovalnico A. sprejema ključne odločitve, ki so vplivale na njihovo delo in zaposlitev. Za samo vodenje poslovalnice tožnica ni prejemala nobenih konkretnih navodil s strani vodstva tožene stranke, pač pa je bila sama odgovorna za njeno vodenje - delovanje v razmerju do podrejenih in tudi do dobaviteljev in strank.

17. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da delovnega procesa ni vodila sama, ker je bila v celoti podvržena navodilom in nadzoru delodajalca in ker ji je ta odrejal število ur, ki jih mora opraviti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica svoj urnik (in njegove spremembe) samostojno določala in ga posredovala svoji nadrejeni zgolj v vednost, da navodil tožene stranke o načinu določanja delovnega časa glede na organizacijo dela, ki so veljala za vse poslovalnice tožene stranke enotno, ni mogoče šteti za poseg v tožničino svobodo pri samostojnem določanju delovnega časa ter da se je od tožnice pričakovalo, da bo skupno delala cca. 198 do 208 ur mesečno, vendar pa se je večkrat zgodilo, da te kvote ni dosegla, pa to zanjo ni imelo nikakršnih negativnih delovnopravnih posledic. Tožnica se neutemeljeno zavzema za to, da je dopis, iz katerega izhaja pričakovana kvota mesečnih ur vodij poslovalnic, odredba delodajalca za opravljanje nadurnega dela. V zvezi s tem tožnica tudi neutemeljeno prereka posamezne izjave priče C.C., saj iz njene izpovedi kot celote in tudi drugih dokazov, npr. izpovedi priče F.F., izhaja, da so pri toženi stranki glede delovnega časa različno obravnavali delavce - prodajalce in vodilne delavce kot je bila tožnica ter da se je od slednjih "pričakovalo nekaj več" - med drugim tudi delo preko polnega delovnega časa skladno z določbami pogodbe o zaposlitvi. Tožnica posebej izpostavlja omejitve pri delovnem času, ki se jih je morala držati zaradi narave dejavnosti delodajalca, vendar pa to ne pomeni, da ni v okviru teh omejitev sama odločala o tem, kdaj bo imela prost dan oziroma v kateri izmeni bo delala in koliko ur. V primerjavi z delavci - prodajalci, ki jim je delovni čas odrejala prav tožnica, je bila tožnica v bistveno drugačnem položaju, v katerem si je praviloma lahko avtonomno organizirala delovni čas (v skladu s splošnimi in vnaprej znanimi smernicami pri delodajalcu). Glede na navedeno je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica pri toženi stranki opravljala delo vodilne delavke v smislu 74. člena ZDR-1, ter da so bile glede na 157. člen ZDR-1 opravljene nadure vključene v njeno osnovno plačo, zaradi česar je pravilno zavrnilo njen tožbeni zahtevek za plačilo nadurnega dela.

18. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

19. Glede na navedeno niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

20. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).