Jedro

Zgolj dejstvo, da disciplinski organi okoliščin, ki so jih upoštevali pri izbiri oziroma izreku disciplinskega ukrepa, niso izrecno opredelili kot kvalifikatornih okoliščin po 89. členu ZDR/90, ne pomeni, da takih okoliščin niso ugotovili.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločb tožene stranke, s katerima je bil tožniku zaradi kršitev delovnih obveznosti izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da v disciplinskem postopku ni bilo procesnih kršitev, da je tožnik očitano kršitev storil in je zanjo odgovoren, izrečen pa mu je bil tudi pravilen in zakonit ukrep. Tožnikovo ravnanje je v Pravilniku o disciplinski in odškodninski odgovornosti opredeljeno kot hujša kršitev delovnih obveznosti nehumanega, grobega ali nekulturnega odnosa do bolnikov, za katero se lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Tožniku je bil najstrožji disciplinski ukrep izrečen ob upoštevanju 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR90) in 27. člena Pravilnika. Dokazni predlog za zaslišanje oškodovanke je sodišče zavrnilo kot nepotreben in tudi neprimeren.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Kot neutemeljene je zavrnilo tudi pritožbene navedbe, da niti disciplinski organi niti sodišče prve stopnje nista ugotavljala obstoja obteževalnih okoliščin, ki bi opravičevale izrek sankcije prenehanja delovnega razmerja.

Zoper pravnomočno drugostopno sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je predlagal zaslišanje oškodovanke, sodišče pa svoje odločitve o tem, zakaj njeno pričanje ni potrebno, ni obrazložilo. Izjava tožnika, dana v disciplinskem postopku, se ne bi smela uporabiti kot dokaz. Izjave v disciplinskem postopku niso bile zapisane tako, kakor so bile izrečene. O datumu storitve kršitve obstaja neskladje med obtožbo in obsodbo. Disciplinski organ tožene stranke bi moral ugotavljati ali obstajajo kvalifikatorne okoliščine iz 89. člena ZDR90, ugotovljene pa so bile le obteževalne okoliščine.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožnik sicer uveljavlja tudi revizijski razlog absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar revizije v tem delu z ničemer ne utemelji. Navedba je zgolj pavšalna in tudi iz drugih revizijskih navedb ni mogoče ugotoviti, za katere bistvene kršitve določb postopka naj bi šlo. Zato v tem delu revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni ne moglo ne smelo preizkusiti.

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato navedb tožnika, iz katerih izhaja le, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča, ni mogoče upoštevati.

Revizijske navedbe so v celoti neutemeljene in tudi sicer netočne. Obe sodišči sta izrecno in jasno obrazložili, zakaj oškodovanka ni bila zaslišana. Izjava tožnika v disciplinskem postopku ni bila podlaga za odločitev: sodišče prve stopnje ga je neposredno zaslišalo in mu pri tem predočilo tudi njegove izjave v disciplinskem postopku. Pri tem je tožnik navedel tudi svoje pripombe k zapisu izjave v disciplinskem postopku. Sodišči sta tudi jasno utemeljili svojo pravilno presojo, da glede datuma storitve kršitve ne gre za nikakršno nasprotje med navedbo datuma v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka (med 7.10.2002 in 10.10.2002) in datumom v disciplinski odločbi (9.10.2002). Sodišči sta tudi obrazložili, kako so bile kvalifikatorne okoliščine (89. člen ZDR90) oziroma obteževalne okoliščine upoštevane že pred disciplinskimi organi tožene stranke.

Za odločitev je bistvena dejanska ugotovitev obeh sodišč (na ugotovljeno dejansko stanje je revizijsko sodišče vezano), da je bilo tožniku dokazano, da je storil očitano kršitev: da je 14 letno pacientko, ki je bila s pasovi fiksirana na posteljo in se je v razburjenju trgala s pasov, z uporabo fizične sile potisnil na posteljo, s čimer je s pacientko grdo ravnal in do nje izkazal grob, nehuman in nekulturen odnos. Njegovo ravnanje ima tudi po presoji revizijskega sodišča vse znake hujše kršitve delovnih obveznosti po 34. točki 26. člena Pravilnika tožene stranke o disciplinski in odškodninski odgovornosti.

Že za tako kršitev je po določbi 27. člena Pravilnika mogoče izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ob upoštevanju v navedeni določbi primeroma naštetih okoliščin. Obstoj takih okoliščin je ugotovila že disciplinska komisija tožene stranke in jih prepričljivo utemeljila. Sodišči sta take ugotovitve sprejeli, tožnik pa v reviziji ne navaja ničesar, kar bi kazalo na to, da katera od teh okoliščin ni podana ali da je upoštevana nepravilno. Res je sicer, da je izpodbijana sodba v tem delu netočna, ko na pritožbeni očitek, da niso bile ugotovljene kvalifikatorne okoliščine po 89. členu ZDR90, odgovarja s sklicevanjem na ugotovljene obteževalne okoliščine.

Kršitev delovnih obveznosti, ki se je očitala tožniku, v Pravilniku ni opredeljena kot taka, da je zanjo obvezen izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja (take kršitve so navedene v 25. členu Pravilnika). Zato je zanjo mogoče izreči tak ukrep le ob ugotovljenem obstoju t. i. kvalifikatornih okoliščin iz 89. člena ZDR90. Pri izbiri disciplinskega ukrepa so disciplinski organi in sodišče dolžni upoštevati tako obteževalne kot olajševalne okoliščine, v primeru najstrožjega ukrepa pa tudi okoliščine, ki morda utemeljuje pogojno odložitev njegove izvršitve. Kvalifikatorne in obteževalne okoliščine ali okoliščine, ki utemeljuje izrek pogojnega disciplinskega ukrepa, so lahko tudi podobne ali celo enake. Zato zgolj dejstvo, da disciplinski organi okoliščin, ki so jih upoštevali pri izbiri oziroma izreku disciplinskega ukrepa, niso izrecno opredelili kot kvalifikatornih okoliščin po 89. členu ZDR90, ne pomeni, da takih okoliščin niso ugotovili.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v disciplinskem postopku ugotovljene okoliščine pomenijo tako kvalifikatorne okoliščine kot obteževalne okoliščine iz 27. člena Pravilnika. Pri tem je izrecno tudi ugotovilo, da bi ravnanje tožnika lahko imelo negativne posledice na zdravje in počutje pacienta oziroma na potek njegovega zdravljenja. Taka obrazložitev pomeni dovolj jasno ugotovitev obstoja najmanj ene od primeroma navedenih kvalifikatornih okoliščin v 89. členu ZDR90 (ogrožanje zdravja). Sodišče druge stopnje je tako dokazno oceno sprejelo, česar tudi z utemeljevanjem o obstoju obteževalnih okoliščin ni spremenilo.

Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).