Jedro

I. Presoja o porazdelitvi odškodninske odgovornosti voznikov vozil, ki sta trčili, ko je tožnikovo vozilo zavijalo levo, toženčevo vozilo pa je tožnikovo vozilo prehitevalo. Razmerje 1/3 proti 2/3 v korist tožnika. II. Presoja o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni v I. tč. tako, da se izrek sodbe sodišča prve stopnje glede glavne stvari v celoti glasi: "Tožena stranka mora tožeči stranki plačati 562.667,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.1.1993 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek, t.j za znesek 1.473.333,00 SIT, se zavrne." Revizija se v preostalem delu zavrne kot neutemeljena.

Sodba sodišča druge stopnje se v III. tč. spremeni tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške prvostopenjskega in pritožbenega postopka. Tožena stranka nosi sama stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo 496.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in toženi stranki naložilo plačilo 1.310.000,00 SIT, potem ko je deloma ugodilo pritožbi tožeče stranke in zavrnilo toženčevo pritožbo.

Tožena stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialenga prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbi sodišča druge in prve stopnje tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne. V reviziji pojasnjuje, da je bila toženčeva reakcija, ko se je v dani situaciji odločil za prehitevanje, povsem povprečna. Tožnik je z vključevanjem v promet na glavno cesto in nato z zavijanjem v levo ustvaril nevarno situacijo. Poudarja, da se tožnik pred zavijanjem v levo ni prepričal, ali lahko zavije v levo ter se je nahajal na desni strani svojega voznega pasu, ko je toženec že reagiral. Tožnik tudi ni zaviral. Sodišču druge stopnje očita, da so razlogi sodbe v nasprotju z razlogi pravnomočne kazenske sodbe. Meni, da je sodišče v pravdnem postopku vezano na pravnomočno kazensko sodbo. Tako je pritožbeno sodišče v nasprotju z ugotovitvami kazenskega sodišča ugotovilo, da je tožnik pravočasno nakazal spremembo smeri zavijanja, medtem ko je bilo v kazenskem postopku ugotovljeno, da je tožnik prižgal levi smerni kazalec, ko je bil toženec že v fazi prehitevanja. Poleg tega pritožbeno sodišče v nasprotju z ugotovitvami kazenskega postopka ugotavlja, da je toženčeva prehitra vožnja v vzročni zvezi z nastalo škodo. Razlogi sodbe pritožbenega sodišča so si med seboj v nasprotju. Tako pritožbeno sodišče na eni strani tožencu očita, da bi tožnika lahko prehitel po desni, na drugi pa ugotavlja, da toženec pred zavijanjem v levo ni zavzel pravilnega položaja, ker je vozil ob desnem robu ceste. Toženec ga torej po desni ni mogel prehiteti. Zato revident meni, da je presoja o 50 % oz. celo 80 % odgovornosti toženca previsoka. Nadalje se ne strinja s presojo o višini negmotne škode. Opozarja, da je že sodišče prve stopnje tožniku prisodilo glede na težo poškodbe in druge podobne primere previsoko odškodnino. Zato je neutemeljeno zvišanje odškodnine za skaženost in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v pritožbenem postopku. Tožnikova življenjska aktivnost je zmanjšana le za 10 %. Tožnik ni težek invalid. Revident graja nadalje še odločitev pritožbenega sodišča o začetku teka zamudnih obresti od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odst. 390. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Revidentu je potrebno najprej pojasniti, da sodišče v pravdnem postopku ni vezano na pravnomočno oprostilno sodbo kazenskega sodišča (arg. a contrario 3. odst. 12. čl. ZPP). Poleg tega se pritožbeno sodišče, ko je ugotavljalo dejansko stanje, ni sklicevalo na ugotovitve kazenskega postopka, povzete v obrazložitvi oprostilne sodbe. Zato tudi ni moglo zagrešiti očitane absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, češ da v nasprotju z ugotovitvami kazenskega sodišča ugotavlja, kdaj je imel tožnik prižgan levi smerokaz in ali je podana vzročna zveza med toženčevo prehitro vožnjo in trčenjem. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, kdaj je tožnik prižgal levi smerokaz, na podlagi tožnikove izpovedbe in izpovedbe v kazenskem postopku zaslišane priče A.K. O vzročni zvezi med toženčevo prehitro vožnjo - v naselju, kjer je hitrost omejena na 50 km/h je toženec vozil kar 73,9 km/h Đ - in trčenjem pa je sklepalo na podlagi izvedenskega mnenja, iz katerega sledi, da bi toženec trčenje lahko preprečil, če bi vozil 60 km/h. Prav tako temu sodišču ni moč očitati nasprotja med razlogi, ker naj bi na eni strani tožencu nalagalo "prehitevanje" tožnikovega vozila po desni, na drugi strani pa ugotavljalo, da tožnik ni zavzel pravilnega položaja na cesti pred zavijanjem v levo. Pritožbeno sodišče namreč ni ugotovilo, da bi toženec dejansko lahko tožnikovo vozilo obvozil po desni strani, temveč je tožencu le očitalo, da na dano situacijo na cesti ni smel reagirati, tako kot je, t.j s prehitevanjem po levi strani.

Uveljavljanih absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožbeno sodišče tako ni zagrešilo. Zato je potrebno izhajati iz ugotovljenih okoliščin obravnavanega škodnega dogodka. Iz teh pa sledi, da je prišlo do trčenja, ko je toženec prehiteval tožnikovo vozilo, ki je zavijalo levo. Iz nadaljnjih dejanskih ugtovitev sledi še, da je toženec vozil kar 73,9 km/h, da bi trčenje lahko preprečil, če bi vozil 60 km/h, da je tožnik sicer pravočasno nakazal smer zavijanja, da pa ni zavzel pravilnega položaja na svojem voznem pasu ter da bi slednji, ko je začel zavijati v levo, lahko videl prehitevajoče toženčevo vozilo. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa se revizijsko sodišče glede vprašanja porazdelitve odškodninske odgovornosti med pravdni stranki (2. odst. 178. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR) ne strinja ne s presojo prvostopenjskega ne drugostopenjskega sodišča. Po presoji revizijskega sodišča je materialnopravno pravilno razmerje 1/3 proti 2/3 v korist tožnika. Na takšno presojo je vplivalo zlasti dejstvo, da je toženec prekoračil dovoljeno hitrost skoraj za 50 odstotkov in da bi mu upoštevanje omejitve hitrosti omogočilo ob enaki reakciji preprečitev trčenja. Tožnikov prispevek pa se tudi v le 20 odstotni sokrivdi za pretrpljeno škodo ne odraža ustrezno. Ne gre prezreti, da bi tožnik lahko videl toženčevo prehitevajoče vozilo, ko je začel zavijati levo in da pred zavijanjem v levo, čeprav je imel prižgan levi smerokaz, ni zavzel pravilnega položaja na cesti. Nevarno situacijo na cesti sta tedaj z nespoštovanjem cestno prometnih predpisov ustvarili obe pravdni stranki. Teža toženčeve kršitve pa je večja v zgoraj opredeljenem razmerju po presoji revizijskega sodišča zato, ker je k trčenju v naselju prispeval z izrazito agresivno vožnjo.

Revizija utemeljeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava tudi glede prisojene odškodnine za nematerialno škodo (1. in 2. odst. 200. čl. ZOR). Po presoji revizijskega sodišča sta odškodnini, ki sta jo prisodili prvostopenjsko sodišče in pritožbeno sodišče, previsoki, upoštevaje dejanske ugotovitve o naravi poškodbe, njenem zdravljenju ter trajanju telesnih in duševnih bolečin.

Ob odmeri pravične denarne odškodnine sodišče upošteva tako stopnjo duševnih bolečin prizadetega kot tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine za negmotno škodo (1. in 2. odst. 200. čl. ZOR). Odškodnina mora biti tedaj primerno individualizirana, hkrati pa mora biti vpeta v širše družbene okvire. Ti se na področju odškodninskega prava izražajo skozi medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

Prisojena odškodnina tedaj ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine (200. čl. ZOR), če jo lahko uvrstimo v to razmerje.

Tožnik je sicer res utrpel prelom stegnenice, a iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč ni razvidno, da bi bil zlom kompliciran. Prav tako iz ugotovitev obeh sodišč o poteku zdravljanja ni razvidno, da bi v poteku zdravljenja prišlo do zapletov. Ker narava tožnikove poškodbe, zlasti pa njeno zdravljenje in posledice, ne omogoča njene uvrstitve med zelo hude poškodbe, je bilo potrebno znižati prisojeno odškodnino.

Za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (trajne hude telesne bolečine je tožnik trpel 4 dni, občasne hude telesne bolečine nadaljnje 4 dni, trajne srednje hude telesne bolečine 6 dni, občasne srednje hude telesne bolečine nadaljnjih 7 dni, nato je sledilo obdobje zmernih bolečin in sicer trajne 6 tednov in občasne pojemajoče 8 tednov, 10 dnevna hospitalizacija, 6 dnevna vezanost na pomoč drugih, petnajstkrat je bil na fizioterapevtskih vajah, 4 meseci bergel) pravnemu standardu pravične odškodnine za to vrsto škode po presoji revizijskega sodišča ustreza znesek 600.000,00 SIT. Glede odškodnine za skaženost se revizijsko sodišče pridružuje presoji prvostopenjskega sodišča. Primerna je tedaj odškodnina v znesku 70.000,00 SIT in ne odškodnina v znesku 100.000,00 SIT, ki jo je prisodilo pritožbeno sodišče. Na takšno presojo je vplivalo zlasti, da brazgotina dolga 29 cm in široka 6 mm na zunanji strani stegna, pri tožniku ni vsakodnevno opazna. Glede odškodnine za prestani strah v znesku 80.000,00 SIT revizijsko sodišče nima pomislekov. Pač pa se ne strinja z višino odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 1.000.000,00 SIT. Kot primerno odškodnino za to obliko nepremožensjke škode v konkretnem primeru ocenjuje znesek 700.000,00 SIT, kot je to pravilno presodilo prvostopenjsko sodišče. Pri tej vrsti škode je potrebno poudariti zlasti, da je izvedenec tožnikove težave ocenil z 10 odstotnim zmanjšanjem življenjske aktivnosti.

Pravična odškodnina za vtoževano škodo je po presoji revizijskega sodišča tedaj 1.450.000,00 SIT. Ob upoštevanju tožnikove sokrivde (1/3) bi morala tožena stranka tožeči plačati 966.667,00 SIT. Ker pa je pri naložitvi plačila odškodnine potrebno upoštevati še znesek 404.000,00 SIT (t.j. znesek, ki po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč ustreza valorizirani akontaciji odškodnine, ki jo je tožnik že dobil od zavarovalnice), mora toženec tožniku plačati le še razliko med 966.667,00 SIT in 404.000,00 SIT: t.j. 562.667,00 SIT.

Od tega zneska pripadajo tožniku zamudne obresti od izdaje prvostopenjske sodbe in ne šele od spremembe te sodbe v pritožbenem postopku, kot to zmotno meni revident. Ko pritožbeno (oz. revizijsko) sodišče presoja o višini pravične denarne odškodnine (200. čl. ZOR), preizkuša, ali je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo (prim. 356. čl. ZPP). Preizkus pa je mogoč le, če instančno sodišče upošteva enaka merila kot prvostopenjsko sodišče, vključno s takratno kupno močjo denarja. Zato se presoja o pravični denarni odškodnini vselej veže na čas izdaje sodbe prvostopenjskega sodišča. Odtlej (ne pa od kasnejšega datuma, t.j. od izdaje sodbe, ki je spremenila sodbo sodišča prve stopnje) gredo zato tožniku od prisojenega zneska satisfakcije za nepremoženjsko škodo tudi zamudne obresti. V teh je vsebovana tudi valorizacija v višini uradno priznane inflacije.

V opisanem obsegu je revizija utemeljena. O njej je zato revizijsko sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (1. odst. 395. čl. ZPP in 393. čl. istega zakona).

Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala odločitev o stroških vsega postopka (2. odst. 166. čl. ZPP). Ker je tožeča stranka v pravdi deloma uspela, je revizijsko sodišče odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka (2. odst. 154. čl. ZPP). Na takšno odločitev je vplivalo zlasti to, da je bil pravdni postopek glede na stališče tožene stranke, da sploh ni odgovorna za nastalo škodo oz. da je bila pretrpljena škoda že poravnana z zneskoma, ki ju je tožeči stranki plačala zavarovalnica iz naslova obveznega zavarovanja avtomobilistove odgovornosti v motornem prometu, vsekakor potreben. Zato v konkretnem primeru ne more biti edino izhodišče za odločitev o stroških postopka le doseženi uspeh tožeče stranke glede na celotni vtoževani znesek, oz. uspeh tožene stranke v revizijskem postopku. Upoštevanje takšnega izhodišča in temu ustrezna naložitev plačila stroškov tožene stranke tožeči bi bila v nasprotju z osnovnim načelom, ki velja pri odločanju o povrnitvi stroškov in po katerem naj nosi stroške tista stranka, ki jih je povzročila. Ker je ob povedanem tožeča stranka vendarle uspela v pravdi, ni pa moč na drugi strani zanikati tudi uspeha tožene stranke v revizijskem postopku, je revizijsko sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.