Jedro

Druga alineja prvega odstavka 218.b člena ZGO-1 določa, da so s tretjim odstavkom 218. člena tega zakona kot nezazidana stavbna zemljišča določene tiste zemljiške parcele, za katere je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja določene vrste objekta iz tretjega odstavka 218. člena tega zakona, če je za njih zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto in če ležijo znotraj območja, za katerega je občina z odlokom o nadomestilu določila, da se plačuje nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča. Skladno s četrtim odstavkom 218.b člena ZGO-1 se šteje, da je za zemljiške parcele iz druge alinee prvega odstavka tega člena zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto, če je za območje, na katerem ležijo, sprejet državni ali občinski lokacijski načrt.

Glede pogoja komunalne opremljenosti nezazidanega stavbnega zemljišča je sodna praksa tukajšnjega sodišča ustaljena in je ta pogoj po določbi četrtega odstavka 218.b člena ZGO-1 izpolnjen že, če obstaja zgolj možnost priklopa na javno komunalno omrežje (primeroma v sodbah, št. II U 65/2012, III U 376/2014, I U 1616/2015, II U 224/2017, II U 166/2018-16, I U 1540/2021-20 in drugih).

Glede pogoja dostopa do javne ceste je tukajšnje sodišče v sodbi I U 781/2014 z dne 25. 9. 2014 razsodilo, da pravna ureditev uporabe povezovalne poti na vprašanje možnosti dejanskega dostopa ne vpliva.

Razumljiva je politika občine, da skuša lastnike nezazidanih stavbnih zemljišč v conah, kjer naj bi bila opremljenost zemljišč zagotovljena in je v teh conah tudi možno pridobiti gradbeno dovoljenje, tudi skozi zviševanje NUSZ za zemljišča, ki ostajajo nezazidana, usmerjati k pozidavi takšnega zemljišča. Na ta način se doseže funkcija stavbnega zemljišča, ki je razumljiva še zlasti za cone, ki jih občine ustvarijo z določenim namenom, ki se na zemljiščih, ki ostajajo nepozidana, ne doseže.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožniku za štiri stavbe ter dve parceli na območju Občine Ajdovščina odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2020 v skupnem znesku 5.290,12 EUR, ki ga je treba plačati v 30-ih dneh od vročitve odločbe, pod davčno izvršbo in v primeru zamude z zamudnimi obrestmi, pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe.

2.Toženka je tožnikovi pritožbi delno ugodila in izpodbijano odločbo spremenila glede nepremičnine - parc. št. ... k.o. Ajdovščina (nezazidano, mešana gradnja, lastništvo 1/2, površina ... m2, območje I 250 T, DODT - 400 T, skupaj 650 točk), za katero je upoštevala, da je tožnik parcelo 29. 6. 2020 prodal, zato je s svojo odločbo spremenila izrek prvostopenjske odločbe tako, da je za to parcelo odmerila NUSZ zgolj za obdobje 1. 1. 2020 do 30. 6. 2020 v znesku 2.489,76 EUR (namesto prvotno odmerjenih 4979,52 EUR). Posledično se spremeni znesek skupnih obveznosti iz prvostopenjske odločbe, in sicer se znesek 5.290,12 EUR nadomesti z zneskom 2.800,36 EUR. Izrek svoje odločbe je toženka popravila še s popravnim sklepom z dne 27. 7. 2022.

3.V vseh preostalih razlogih toženka potrdi odmero prvostopenjskega organa. Glede točkovanja parcele št. ... je toženka v pritožbenem postopku pridobila pojasnilo Občine, da je parcela po občinskem prostorskem planu opredeljena kot stavbno zemljišče, ki se ureja na podlagi prostorsko ureditvenih pogojev in na podlagi sprejete dispozicije, s katero je določena pozidava stanovanjskih objektov. Novi lastnik že pridobiva gradbeno dovoljenje, kar dokazuje, da parcela izpolnjuje pogoje za gradnjo, posledično tudi za obračun NUSZ, saj je možno izvesti vse potrebne komunalne ter infrastrukturne priključke na robu parcele. Po Odloku o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča za območje Občine Ajdovščina1 (v nadaljevanju Odlok) je parcela v I. območju (območje Ajdovščina) in v območju površin za centralne dejavnosti, zato je točkovanje popravljeno, in sicer na 250 točk za namembnost zemljišča (I. območje, mešana gradnja) + 400 točk za opremljenost - površine za centralne dejavnosti (CU, CDm). Mnenje Občine je bilo dano tožniku v izjasnitev.

4.Toženka zavrne pritožbeno stališče, da parcela v času tožnikovega lastništva ni imela dostopa do javne ceste in da si je šele novi lastnik, ki že pridobiva gradbeno dovoljenje, to omogočil tako, da je kupil tudi sosednje parcele, preko katerih pa je ta dostop mogoč. Toženka poudarja, da je po določbi četrtega odstavka 218.b člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), 10. člena Odloka in po sodni praksi tukajšnjega sodišča nezazidano stavbno zemljišče komunalno opremljeno že, če obstaja zgolj možnost priklopa na javno komunalno omrežje in ni potrebno, da so komunalni priključki na njem že izvedeni. Ni dvoma, da je parcela po prostorskem načrtu opredeljena kot stavbno zemljišče in leži na poselitvenem območju, kjer je mogoča izvedba priključkov komunalne infrastrukture kot tudi izgradnja ceste do same parcele. Četudi je cestni priključek možen zgolj preko parcele št. ... k.o. Ajdovščina, ki je v zasebni lasti, to še ne pomeni, da te možnosti ni. Pravna dopustnost priključevanja preko zemljišča v lasti druge osebe je predmet presoje v postopku za pridobitev gradbenega dovoljenja, ko je upravni organ v zvezi z zakonsko zahtevano minimalno komunalno oskrbo objekta dolžan tudi preveriti, ali investitor izkazuje pravico graditi tudi za posege na tujih zemljiščih, ki so s tem povezani. Pravna ureditev uporabe povezovalne poti na vprašanje možnosti dejanskega dostopa torej ne vpliva. Če bi veljalo stališče tožnika, bi to imelo za posledico, da bi bilo izpolnjevanje pogoja dejanskega dostopa do javne ceste in s tem upravičenost do odmere NSZ odvisna le od aktivnosti lastnikov nepremičnin in njihovega interesa, da dejanski dostop tudi zavezujoče uredijo, kar pa ni skladno s sodno prakso tukajšnjega sodišča (toženka se sklicuje na sodbo opr. št. I U 781/2014 z dne 25. 9. 2014).

5.Kot pavšalnega toženka zavrne pritožbeni ugovor, da pri odmeri nadomestila ni bil odštet del zemljišča, na katerem gradnja ni mogoča. Razlog za dodatnih 50 točk glede na odmero za leto 2019 je sprememba Odloka (Uradni list 80/19).

6.Tožnik vlaga tožbo zoper prvostopenjsko odločbo ter pritožbeno odločbo toženke ter popravni sklep, in sicer iz razlogov od 1. do 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Vztraja na ugovoru, da je odmera NUSZ za parcelo št. ... neupravičena, ker parcela ne izpolnjuje kumulativno določenih pogojev po 218.b členu ZGO-1. Prvostopenjski odločbi očita neobrazloženost, zaradi katere je ni mogoče preizkusiti, kar posega v njegovo pravico do pritožbe.

7.Tožnik vztraja, da se je za sporno parcelo v nasprotju z ZGO-1 štel0, da gre za nezazidano zemljišče mešane gradnje, zaradi česar se je nadomestilo odmerilo po tarifi OBM 250 T DODT 400 T. Iz obrazložitve ne izhaja ugotovljeno dejansko stanje glede sporne parcele ter kako je organ v konkretnem primeru prišel do seštevka točk za predmetno nepremičnino oziroma zakaj jo je ovrednotil na določen način, obrazložitev ne vsebuje meril in kriterijev, na podlagi katerih je bil NUSZ odmerjen. Iz izpodbijane odločbe niti ni mogoče ugotoviti, ali gre za nepremičnino, ki je namenjena gradnji stanovanjskih objektov ali gradnji poslovnih objektov. Tožniku ni jasno, zakaj je njegova nepremičnina ovrednotena s posameznimi postavkami, saj se postavke ne ujemajo s postavkami v 8., 10. in 11. členu Odloka, tožnik pa, glede na pomanjkljivo obrazložitev, ne more ugotoviti, na podlagi katerih kriterijev je organ prve stopnje odmeril NUSZ. Tožnik lahko zgolj ugiba, da je organ prve stopnje njegovo nepremičnino uvrstil v prvo območje, česar pa organ ne pojasni. Odločitev, da se predmetna parcela nahaja v I. območju, je v nasprotju z odločitvijo iz odločbe z dne 22. 4. 2021 za odmero NUSZ za leto 2018, saj je po pritožbi tožnika toženka odločila, da se parcela št. ... k.o. Ajdovščina nahaja v II. območju, zaradi česar jo je točkovala z zgolj 150 točkami. Enako je organ prve stopnje odločil tudi z odločbo št. DT 4224-7842/2019 z dne 22. 4. 2021. Organ prve stopnje je torej popolnoma arbitrarno in nesorazmerno bistveno zvišal nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, kriteriji pa se ne ujemajo s tistimi, ki jih je organ v zvezi z odmero NUSZ za isto parcelo uporabljal v preteklosti. Nadalje ni razvidno, ali je prvostopenjski organ v skladu s petim odstavkom 5. člena Odloka od osnove za odmero NUSZ za nezazidano stavbno zemljišče odštel tisti del zemljišča, na katerem gradnja ni mogoča.

8.Pravno podlago za izpodbijano odločbo predstavljata 218. člen ZGO-1 in 218.b člen ZGO-1. Ustavna zahteva, da mora biti davčna obveznost jasno razvidna že iz samega zakona, ki davek uvaja in ne šele iz podzakonskih predpisov. Občine so zato dolžne svoje odloke za odmero NUSZ uskladiti z veljavno zakonodajo. Odlok Občine Ajdovščina v svojem 4. členu definira, kaj se šteje za nezazidano stavbno zemljišče in pri tem povzema tretji odstavek 218. člena ZGO-1. Tožnik trdi, da parcela št. ... pogojev za nezazidano stavbno zemljišče po 218.b členu ZGO-1 ne izpolnjuje, ker nima dostopa do javnega cestnega omrežja. Cestni priključek bi bil možen le preko parcele št. ..., ki pa je v zasebni lasti. To je ugotovil tudi pritožbeni organ v letu 2016 z odločbo št. DT 4224-8993/2016-18 z dne 29. 12. 2016, ko je na podlagi te ugotovitve tožnikovi pritožbi ugodil in NUSZ-ja za predmetno nepremičnino ni odmeril. Izpodbijana odločba in odločba toženke sta diametralno nasprotni in sta za tožnika presenečenje.

9.Tožnik ugovarja trditvi toženke, da po kriterijih iz 218.b člena ZGO-1 zadošča že, da za zemljišče obstaja zgolj možnost priklopa na javno komunalno omrežje in se pri tem sklicuje na sodbo tukajšnjega sodišča opr. št. I U 921/2011 z dne 19. 1. 2012, enako pa po mnenju tožnika ugotavlja tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-286/04 z dne 26. 10. 2006 v točki 3. Zato dejstvo, da novi lastnik pridobiva gradbeno dovoljenje, na odločitev v konkretni zadevi ne more vplivati. Tožnik za sporno parcelo gradbenega dovoljenja ni pridobival, niti se ni z lastniki sosednjih zemljišč dogovarjal o možnostih dostopa do javne ceste prek njihovih zemljišč, kar je drugače od situacije novega lastnika. Zgolj teoretična možnost pridobitve gradbenega dovoljenja pa za odločitev v konkretni zadevi ne more zadoščati.

10.Odločitve o odmeri tudi ni mogoče opreti na novo določbo drugega odstavka 10. člena Odloka, saj je upoštevaje že zgoraj pojasnjeno v očitnem nasprotju z 218. in 218.b členom ZGO-1.

11.Tožnik še pojasni, da je pred sprejemom trenutno veljavnega odloka prvostopenjski organ menil, da je treba sporno parcelo točkovati s 600 točkami (gradnja poslovnih objektov II. Območje - 200 točk) povišano za 400 točk (servisna oziroma poslovno obrtna cona). Tožniku ni jasno, kako je prvostopenjski organ sedaj odmeril dodatnih 50 točk, skupno torej 650 točk.

12.Zdaj že neveljavni Odlok o nadomestilu za stavbna zemljišča (Uradni list RS št. 132/2003) je v 8., 9. in 10. členu opredeljeval točkovanje stavbnih zemljišč glede na lego, namembnost, smotrno uporabo in morebitne izjemne ugodnosti. Odlok o spremembah in dopolnitvah tega Odloka (Uradni list RS št. 139/2004) je v 10. členu določil, da se uvede nov 20. člen, ki je določil, da se NUSZ prva štiri leta od sprememb in dopolnitev odmerjajo sprva v določenem nižjem odstotku od sicer izračunane višine nadomestila. Pri tem pa to ni veljalo za servisno cono, za katere se je že več čas od uveljavitve spremembe zaračunavalo polno nadomestilo. Z Odlokom o spremembah in dopolnitvah Odloka (Uradni list RS št. 119/2007) se je to nadomestilo za zgolj nezazidana zemljišča v območju con dvignilo za 150 % izračunane višine NUSZ, s kasnejšim Odlokom (Uradni list RS št. 116/2008) na 200 %, s še kasnejšim Odlokom o spremembah (Uradni list RS št. 100/2009) pa na 300 %. Z Odlokom o spremembah (Uradni list RS št. 88/2012) pa je Občina prešla na sedanji sistem točkovanja. S tem je bilo odpravljeno obračunavanje s poviševanjem v odstotkih, vendar pa je bilo nadomeščeno s točkovanjem v tako visokem številu točk, da se končna višina nadomestila ni spremenila. Tožnik je prepričan, da za takšen strm dvig nadomestila od leta 2004 zgolj na nezazidanih zemljiščih v conah ni nobene pravne podlage in utemeljenih razlogov. Pri nezazidanih zemljišč servisne cone ni prišlo do nobenih dejanskih sprememb, v primerjavi z ostalimi območji, za katere se plačuje NUSZ. Zato je šlo v tem primeru za neutemeljen odstop od prvotno določenih kriterijev. Pri tem ni za spregledati, da sta bila Odloka v letu 2008 in 2009 sprejeta izključno samo zaradi dviga procentualnega deleža nadomestil za nezazidano stavbno zemljišče servisne cone in še nekaterih drugih. Tako je s sprejetimi Odloki Občine Ajdovščina prišlo do kršitve načela enakosti po 14. členu Ustave. Sicer drži, da načelu enakosti ustreza normativna različnost, ki ustreza različnosti dejanskih stanj. Vendar pa razlikovanje ne sme biti arbitrarno, zato mora predpis v okviru svojega namena izbrati sredstva, ki so sorazmerna glede na ugotovljeno različnost položajev, ki so podlaga za normativno razlikovanje. Višina dodatne obremenitve mora torej biti v razumnem sorazmerju s kriterijem, na podlagi katerega se odmerja. Ni torej dovolj, da so kriteriji zgolj v razumni povezavi s predmetom obdavčitve, temveč morajo prestati tudi test sorazmernosti. Tožnik trdi, da Občina Ajdovščina nima nobenega utemeljenega razloga, zaradi katerega se je skozi leta drastično povečevala višina nadomestila za nezazidana zemljišča, predvsem v kategoriji servisne cone, v katero spada nepremičnina zavezanke. Servisna cona se ni namreč v ničemer spreminjala, niti sama po sebi niti v primerjavi z ostalimi kategorijami stavbnih zemljišč. Z leti pa se je povečevala tudi vrednost točke, in sicer tako, da se je od leta 2007 zvišala za 26,17 %. Hkrati pa se je v istem obdobju zgolj osnovna obremenitev tožničinega nezazidanega zemljišča brez utemeljenega razloga povečala za več kot 300 %, medtem ko se npr. osnovna obremenitev zazidanega stavbnega zemljišča, ki je že tako v osnovi neprimerljivo nižja, ni spremenila. Zato je izpodbijani Odlok v 11. členu v neskladju z načelom enakosti po drugem odstavku 14. člena Ustave in posega v tožnikovo pravico do zasebne lastnine. Tožnik ne more neposredno izpodbijati Odloka pred Ustavnim sodiščem, saj zato ne izkazuje pravnega interesa, kar je Ustavno sodišče ugotovilo v sklepu U-I-271/10-4 z dne 12. 9. 2011. Zato tožnik sodišču predlaga, da uporabi

exceptio illegalis in da pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe presodi brez upoštevanja odločb protiustavnega odloka.

13.Tožba ni utemeljena.

14.Sodišče kot nesporna ugotavlja naslednja dejstva: tožnik je bil lastnik parcele št. ... k.o. Ajdovščina, ki je nastala iz večje parcele ..., ki se je razdelila na tri parcele št. ..., ... in ...; parcelo je 29. 6. 2020 prodal družbi A. d.o.o.; novi lastnik je v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja; parcela nima neposrednega dostopa do javne ceste, je pa dostop možen preko sosednje parcele, ki je bila prav tako v zasebni lasti in jo je prav tako odkupila družba A. d.o.o.; tožnik dogovora o dostopu do javne ceste z lastnikom sosednje parcele ni imel; v pritožbenem postopku je toženka od Občine dobila pojasnilo, da parcela št. ... leži v I. območju (območje Ajdovščine), da je na njej možna gradnja stanovanjskih in poslovnih objektov in da gre za površino za centralne dejavnosti (CU, CDm). To pojasnilo je toženka poslala tožniku v izjasnitev in tožnik je v odgovoru oporekal ugotovitvi, da parcela izpolnjuje pogoje za odmero NUSZ, kot jih določa 218.b člen ZGO-1.

15.Sodišče najprej zavrača tožbeni ugovor neobrazloženosti izpodbijanih odločb prvostopenjskega organa in toženke, kot tudi ugovor, da odmere NUSZ ni mogoče preizkusiti. Odmera NUSZ za nezazidana stavbna zemljišča temelji na metodi točkovanja, pri kateri se točkuje lego, namembnost zemljišča in opremljenost zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti ter napravami (prvi odstavek 11. člena Odloka). Namembnost zemljišča se točkuje glede na lego s točkami, kot jih določa drugi odstavek 11. člena Odloka. Opremljenost zemljišča se točkuje na podlagi kriterijev iz tretjega odstavka 11. člena Odloka. Ker gre za odmero NUSZ za leto 2020, sporna odmera temelji na takrat veljavnem Odloku, kot je bil sprejet v letu 2017 in spremenjen v letu 2019.

16.Iz izreka prvostopenjske odločbe izhaja, da je organ za sporno parcelo ugotovil, da je namenjena mešani gradnji (torej stanovanjskim in poslovnim objektom), da parcela sodi v I. območje (mesto Ajdovščina), zato je bila parcela z vidika kriterija namembnosti in lege točkovana z 250 točkami, katerim je bilo za opremljenost zemljišča (servisna cona - CU, Cdm) dodanih 400 točk. V obrazložitvi je navedeno, da so točke določene na podlagi spremembe Odloka, ki je bil objavljen v Uradnem listu 80/19. Obrazložitev prvostopenjske odločbe res ne vsebuje dodatnih pojasnil, kako je prvostopenjski organ prišel do teh ugotovitev, je pa to pojasnila toženka v svoji odločbi, češ da tako izhaja iz pojasnil Občine, katere je tožniku dala tudi v izjasnitev, tožnik pa je podal svojo izjavo, v kateri je navedel, da sem z mnenjem Občine načeloma strinja, če je za parcelo NUSZ res treba plačati. Odmera NUSZ na podlagi podatkov občine je tudi skladna s takrat veljavnim 403. členom ZDavP-2.

17.Sodišče se tako ne strinja s tožnikom, da odmere NUSZ ni mogoče preizkusiti, ker naj bi bili izpodbijani odločbi prvostopenjskega organa in toženke pomanjkljivo obrazložene. Tožbene ugovore glede neustreznega točkovanja parcele št. ... po kriterijih, kot jih določa takrat veljavni 11. člen Odloka, pa sodišče zavrača kot povsem splošne in pavšalne, saj tožnik ne pove razloga, zakaj ta parcela ne sodi v I območje (mesto Ajdovščina) in zakaj naj ne bi bila v coni v mestu Ajdovščina - površine za centralne dejavnosti. Teh razlogov tudi ni navedel v pritožbenem postopku oziroma se je s podatki Občine načeloma strinjal, izpodbijal pa je stališče, da parcela izpolnjuje kriterije za samo odmero, kot jih določa 218.b člen ZGO-1. V delu tožbe, kjer ima tožnik ugovore ustavno-pravne narave, tudi potrdi, da parcela leži v t.i. Servisni coni. Tudi ne drži tožbena trditev, da se seštevek točk, ki je 650, ne ujema s postavkami iz 11. člena takrat veljavnega odloka, saj Odlok parcele v prvem območju s predvideno mešano gradnjo točkuje z 250 točkami ter z dodatnimi 400 točkami za cone v mestu Ajdovščina, površine za centralne dejavnosti, skupaj torej 650 točk.

18.Zaradi splošnosti in neobrazloženosti sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, češ da bi se del sporne parcele moral izključiti iz odmere NUSZ, ker na njem gradnja ni mogoča. Tožnik namreč ne pojasni niti, kateri del parcele to je, kot tudi, zakaj gradnja na tem delu ni mogoča.

19.Glede bistvenega dela spora med strankama, to je, ali sporna parcela izpolnjuje kumulativno določene pogoje za nezazidano stavbno zemljišče, kot jih določa 2. alineja prvega odstavka 218.b člena ZGO-1, sodišče pritrjuje toženki. Druga alineja prvega odstavka 218.b člena ZGO-1 določa, da so s tretjim odstavkom 218. člena tega zakona kot nezazidana stavbna zemljišča določene tiste zemljiške parcele, za katere je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja določene vrste objekta iz tretjega odstavka 218. člena tega zakona, če je za njih zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto in če ležijo znotraj območja, za katerega je občina z odlokom o nadomestilu določila, da se plačuje nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča. Skladno s četrtim odstavkom 218.b člena ZGO-1 se šteje, da je za zemljiške parcele iz druge alinee prvega odstavka tega člena zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto, če je za območje, na katerem ležijo, sprejet državni ali občinski lokacijski načrt.

20.Sporna parcela je po prostorskih planih občine opredeljena kot stavbno zemljišče, ki se ureja na podlagi prostorsko ureditvenih pogojev in na podlagi sprejete dispozicije - Sklep o dispoziciji pozidave Ajdovščina : Poslovno stanovanjska soseska ... (zadnji odstavek na strani 5 odločbe toženke) Parcela neposrednega samostojnega dostopa do javne ceste nima, je pa dostop mogoč preko sosednje parcele ..., ki pa ni bila v tožnikovi lasti in se tožnik z njenimi lastniki tudi ni dogovarjal glede dostopa. Stranki se ne strinjata, ali je v teh okoliščinah izpolnjen zakonski pogoj dostopa na javno cesto, kot ga določa 2. alineja prvega odstavka 218. člena ZGO-1.

21.Tožnik se sklicuje na sodbo tukajšnjega sodišča I U 921/2011 z dne 19. 1. 2012, v kateri je sodišče res zapisalo, da zgolj dejstvo, da se tožnikovo nezazidano stavbno zemljišče nahaja v neposredni bližini javne ceste, ni zadostna podlaga za ugotovitev, da je v obravnavanem primeru za to zemljišče urejen dostop do javnega cestnega omrežja. Vendar pa je pri tej odločitvi bistveno, da je sodišče glede teh okoliščin ugotovilo pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar se sploh ni dalo ugotoviti pogoja dostopa do javne ceste. Ustavno sodišče pa je z odločbo U-I-286/04 z dne 26. 10. 2006, na katero se prav tako sklicuje tožnik, presojalo ustavnost četrtega odstavka 218.b člena ZGO-1 in neskladja z Ustavo ni ugotovilo, če se določba razlaga tako, da se nadomestilo plačuje le, če imajo zemljišča dostop do javnega cestnega omrežja in če je zanje možno izvesti priključke na javna omrežja (vodovodno, elektroenergetsko in kanalizacijsko). Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je Ustavno sodišče predvsem zavrnilo stališče občin, da bi se kumulativno določene pogoje iz četrtega odstavka 218.b člena ZGO-1 razumelo tako, da so zemljiške parcele komunalno opremljene že, če je za območje, na katerem ležijo, sprejet državni ali občinski lokacijski načrt. Kot je poudarilo Ustavno sodišče, se tudi zanje plačuje nadomestilo, če imajo zagotovljen dostop do javnega cestnega omrežja in če je zanje možno izvesti priključke na javno vodovodno omrežje, javno elektroenergetsko omrežje in javno kanalizacijsko omrežje.

22.Glede pogoja komunalne opremljenosti nezazidanega stavbnega zemljišča je sodna praksa tukajšnjega sodišča ustaljena in je ta pogoj po določbi četrtega odstavka 218.b člena ZGO-1 izpolnjen že, če obstaja zgolj možnost priklopa na javno komunalno omrežje (primeroma v sodbah, št. II U 65/2012, III U 376/2014, I U 1616/2015, II U 224/2017, II U 166/2018-16, I U 1540/2021-20 in drugih).

23.Glede pogoja dostopa do javne ceste je tukajšnje sodišče v sodbi I U 781/2014 z dne 25. 9. 2014 razsodilo, da pravna ureditev uporabe povezovalne poti (npr. s pogodbeno ustanovitvijo stvarne služnosti ali določitvijo nujne poti v nepravdnem postopku) na vprašanje možnosti dejanskega dostopa torej ne vpliva. Sodba je bila sprejeta v primerljivih okoliščinah te zadeve, saj je bil dostop do javne ceste mogoč deloma preko zemljišča v lasti tretje osebe. Enako je tukajšnje sodišče odločilo v sodbi I U 447/2015 z dne 27. 8. 2015. Prvostopenjski organ je v pritožbenem postopku odmere NUSZ za leto 2016 ( odločba FURS, št. DT 4224-8993/2016-8 z dne 29. 12. 2016) sicer res pritrdil tožnikovemu stališču, da parcela ... (parcela ... je nastala z razdružitvijo te parcele na tri parcele) ne izpolnjuje pogojev po členu 218.b ZGO-1, ker nima dejanskega dostopa do javnega cestnega omrežje (je pa ta mogoč preko sosednje parcele ..., ki je v zasebni lasti), vendar je bila ta odločitev prvostopenjskega organa sprejeta v nasprotju z navedeno sodno prakso tukajšnjega sodišča.

24.Če bi obveljalo tožnikovo stališče, bi imelo to za posledico, da bi bilo izpolnjevanje pogoja "dejanskega dostopa do javne ceste" in s tem upravičenost do odmere NUSZ za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča odvisno le od aktivnosti lastnikov zemljišč in njihovega interesa, da dejanski dostop tudi zavezujoče (torej pravno) uredijo. Takega interesa pa lastnikom nepremičnin z vidika obveznosti plačila dajatve ni mogoče pripisati. Investitor lahko tako pravico pridobi od lastnika zemljišča ne le na podlagi pogodbe ustanovitve stvarne služnosti, ampak v primeru, ko tak dogovor ni možen, tudi s pridobitvijo pravice do izvedbe priklopa preko nepremičnine v tuji lasti oz. pravico nujne poti v nepravdnem postopku. Po 91. členu Stvarnopravnega zakona (SPZ) se namreč določila o nujnih poteh smiselno uporabljajo tudi za priključitev na javna komunalna in druga omrežja, če lastnik nepremičnine, ki to zahteva, izpolnjuje pogoje za priklop.

25.Tožnik je v letih 2018 in 2019 za sporno parcelo res plačeval nižji NUSZ, vendar sodišče kljub temu zavrača tožbeni ugovor, da je treba sporno parcelo uvrstiti v II. območje. Tako je iz odmerne odločbe za leto 2018 (odločba FURS, št. DT 4224-7743/2018-10 z dne 22. 4. 2021) razvidno, da je davčni organ menil, da je treba parcelo točkovati tako, kot je bila tudi v izpodbijani odločbi (torej I. Območje, mešana gradnja in Servisna cona), medtem ko je Občina parcelo štela v II. Območje, v Servisni coni in za gradnjo poslovnih objektov. Ker Občina na poziv davčnega organa, da naj pojasni umestitev zemljišča v II. območje in v Servisno cono, ni odgovorila, je davčni organ odločil v korist zavezanca in odmeril NUSZ za mešano gradnjo in za II območje, brez pribitka točk za opremljenost v Servisni coni. Enako je davčni organ ravnal v postopku odmere za leto 2019 (odločba št. DT 4224-7842/2019-7 z dne 22. 4. 2021). Glede na takšne podatke Občine, je razumljivo, zakaj je Občina po Odloku, kot je ta veljal do novele v letu 2019, parcelo točkovala s 600 točkami, in sicer 200 točk za II. Območje in poslovno gradnjo ter 400 točk pribitka zaradi Servisne cone. Razlika dodatnih 50 točk za leto 2020, glede na drugačno uvrstitev parcele in spremembo Odloka, je s tem pojasnjena.

26.Tožnik pa odmeri NUSZ ugovarja tudi z vidika ustavnega načela enakosti, in sicer v okviru tega tožbenega ugovora prikaže ureditev NUSZ v Občini Ajdovščina od leta 2004, iz katere izhaja, da so bila nezazidana stavbna zemljišča v conah bolj obremenjena od nezazidanih stavbnih zemljišč v drugih delih Občine Ajdovščina. Sodišče ugotavlja, da ta ugotovitev drži, torej da je Občina nezazidana stavbna zemljišča v conah skozi čas res vedno bolj obremenjevala s to dajatvijo, kot razlog pa navaja večjo opremljenost teh con, kar je po veljavnem Odloku tudi merilo, zaradi katerega se nezazidanim stavbnim zemljiščem v posameznih conah prišteje z Odlokom določeno število točk (tretji odstavek 11. člena Odloka). Tožnik Občini pavšalno očita, da se opremljenost teh con z leti ni v ničemer zviševala, da bi to utemeljevalo tolikšno povišanje NUSZ za nezazidana stavbna zemljišča v teh conah glede na ostale predele Občine. Sodišče ugotavlja, da je ta tožnikov ugovor povsem pavšalnem, obenem pa je razumljiva politika občine, da skuša lastnike nezazidanih stavbnih zemljišč v conah, kjer naj bi bila opremljenost zemljišč zagotovljena in je v teh conah tudi možno pridobiti gradbeno dovoljenje, tudi skozi zviševanje NUSZ za zemljišča, ki ostajajo nezazidana, usmerjati k pozidavi takšnega zemljišča. Na ta način se namreč doseže funkcija stavbnega zemljišča, ki je razumljiva še zlasti za cone, ki jih občine ustvarijo z določenim namenom, ki se na zemljiščih, ki ostajajo nepozidana, ne doseže. Zato ta tožnikov ugovor kot pavšalnem zavrača, obenem pa tožnik v tem delu tožbe tudi potrdi, da je sporna parcela v Servisni coni. Obenem tudi ne drži stališče tožnika, da iz sklepa Ustavnega sodišča U -I-271/10-4 z dne 12. 9. 2011 (v sodnem spisu pod A 12) izhaja, da Odloka o NUSZ Občine Ajdovščina ni mogoče izpodbijati pred Ustavnim sodiščem. Kot je pojasnilo Ustavno sodišče v 3. točki sklepa, tega zgolj ni mogoče neposredno, lahko pa se pobuda vloži po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt.

27.Ob povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo obeh izpodbijanih odločb pravilen in sta odločbi prvostopenjskega organa in toženke pravilni in na zakonu utemeljeni, zato je tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

28.Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 o zadevi odločalo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje o zadevi ni bilo sporno, sporna so bila pravna vprašanja z vidika zakonitosti upravnega postopka in odmere NUSZ.

29.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

1 Uradni list RS, št. 74/17 in 80/19. 2 Ki je med drugim določal, da nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi zavezancem davčni organ na podlagi podatkov občine do 31. marca za tekoče leto oziroma v treh mesecih po prejemu podatkov, ki mu jih posreduje občina. 3 Odločba Ustavnega sodišča, št. U-I-286/04-46 z dne 26. 10. 2006, točka 13. 4 Sodba UPRS, I U 447/2015 z dne 27. 8. 2015, točka 11. 5 Prav tam, točka 13. 6 Glej drugi odstavek 1. člena Odloka o spremembah Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (Ur. l. RS, št. 116/2008).