Jedro

Prvi odstavek 135. člena ZJU določa, da je javni uslužbenec odškodninsko odgovoren za škodo, ki jo protipravno povzroči delodajalcu pri delu ali v zvezi z delom naklepno ali iz hude malomarnosti. Podobno je določal tudi prvi odstavek 182. člena ZDR. Po tej določbi je delavec, ki je na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti delodajalcu povzročil škodo, dolžan to škodo delodajalcu povrniti. Za odgovornost delavca oziroma javnega uslužbenca za povzročeno škodo se torej zahteva višja stopnja krivde, ki se ne domneva, temveč jo mora delodajalec dokazati.

Škoda je povzročena namenoma, če se je delavec zavedal, da lahko s svojimi ravnanji povzroči nastanek škode in je to (prepovedano posledico) tudi hotel oziroma dopustil. Škoda pa je povzročena iz hude malomarnosti, če bi se delavec moral in mogel zavedati, da lahko zaradi njegovega ravnanja pride do nastanka škode, pa je lahkomiselno mislil, da do škode ne bo prišlo, ali da jo bo lahko odvrnil. Delavec (tožena stranka) ni povzročil škode iz hude malomarnosti, ko se je pri vzvratni vožnji s službenim vozilom zaletel v stebriček in povzročil škodo na službenem vozilu, saj je menil, da je šel mimo stebrička, vozil je previdno, počasi in gledal v ogledalo, pa ga ni videl.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 234,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2013 dalje do plačila ter da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške tega delovnega spora v višini 89,21 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma izpodbijano sodbo spremeni, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka. Odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna. Z odločitvijo sodišča, da huda malomarnost v navedenem primeru ni podana, se tožeča stranka ne strinja, saj meni, da ta odločitev ni dovolj argumentirana in sodba o tem ne vsebuje vseh odločilnih razlogov. Huda malomarnost je pravni standard, ki je po stališču sodne prakse podana, kadar se je delavec zavedal možnosti nastanka škode, do katere bi lahko prišlo zaradi njegovega ravnanja, pa je lahkomiselno mislil, da jo bo preprečil oziroma da škoda ne bo nastala. Pogoj za to obliko je torej obstoj zavedanja možnosti nastanka škode po kriteriju povprečnega ravnanja delavca. Sodišče je v sodbi ocenilo, da toženi stranki ni mogoče očitati, da bi se morala in mogla zavedati, da bo zaradi njenega načina vožnje prišlo do poškodbe vozila, čeprav je sama izpovedala, da je na tem parkirnem mestu že parkirala, da je vedela za stebriček, da je bila pri vzvratni vožnji pozorna in da je gledala v ogledalo, ter da je mislila, da je že mimo stebrička, vendar ni bila. S tem je tožena stranka izpovedala, da se je zavedala možnosti nastanka škode pri vzvratni vožnji, vendar je kljub temu (lahkomiselno) mislila, da je stebriček že obvozila in da škoda s tem ne bo nastala. Ker je vozilo vozila prvič, bi morala kot povprečen skrben voznik voziti še bolj pazljivo. Sodišče se je pri presoji oprlo predvsem na izpovedbo priče (sovoznika), ki je izpovedal tudi, da je bil sam takrat določen na potnem nalogu za voznika, vendar se je slabo počutil, zato je takrat vozil toženec. Do teh navedb se sodišče ni opredelilo, predvsem pa ni raziskalo pomembnega vprašanja, ali je sovoznikovo slabo počutje vplivalo na njegovo spremljanje in dogajanje okoli sebe in s tem spremljanje ravnanja tožene stranke. Poleg tega se sodišče ni opredelilo do ravnanja voznika v odnosu do predvidljivosti ovire povprečnega znanja voznika B kategorije ter hitrosti vožnje, niti do dejstva, da tožena stranka ni vozila na intervencijski poti, ter da je izkušen policist, ki bi se moral in mogel zavedati možnosti trčenja v stebriček kot predvidljivo oviro. Sodišče se prav tako ni opredelilo do zahtevane „posebne previdnosti“, ki jo predvideva Zakon o pravilih cestnega prometa. Sodba torej nima vseh odločilnih razlogov, sodišče pa je tudi nepravilno odločilo, da toženi stranki ni mogoče očitati, da bi se morala in mogla zavedati, da bo zaradi njene vožnje prišlo do poškodbe vozila, ter da je bila pri vožnji očitno počasna in previdna, saj če bi to dejansko res bila, do poškodbe vozila glede na znano oviro sploh ne bi prišlo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in katere uveljavlja pritožba, ni storilo in da je na dejansko stanje, kot izhaja iz tožbenih navedb pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker naj sodbe sodišča prve stopnje ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izpodbijana sodba ima vse dejanske ugotovitve in pravna stališča, zato jo je mogoče v celoti preizkusiti.

7. Tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke vtožuje izplačilo odškodnine za škodo na službenem vozilu, do katere je prišlo 12. 3. 2012. Tožena stranka se je s službenim vozilom pri vzvratni vožnji zaletela v stebriček in povzročila škodo na službenem vozilu. Tožena stranka je izpovedala, da se je s službenim vozilom zaletela v stebriček, vendar tega dejanja ni storila iz hude malomarnosti, saj je menila, da je šla mimo stebrička, čeprav je vozila previdno in čeprav je gledala v ogledalo, ga ni videla. Tudi sovoznik v vozilu A.A. je izpovedal, da je tožena stranka vozila počasi in je gledala kam vozi, vendar je bil izvoz vozila otežen zaradi ozkih parkirnih prostorov, ostalih parkiranih vozil in mimo vozečih vozil. Na vozilu je nastala škoda v višini 580,63 EUR, kar je plačala zavarovalnica, pri čemer pa je zahtevala plačilo odbitne franšize v višini 234,60 EUR, kar je Ministrstvo za notranje zadeve tudi plačalo. Navedeni znesek pa tožeča stranka v tem sporu vtožuje od tožene stranke.

8. Prvi odstavek 135. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) določa, da je javni uslužbenec odškodninsko odgovoren za škodo, ki jo protipravno povzroči delodajalcu pri delu ali v zvezi z delom naklepno ali iz hude malomarnosti. Podobno je določal tudi prvi odstavek 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji, ki je veljal v spornem obdobju). V tej citirani določbi je delavec, ki je na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti delodajalcu povzročil škodo, dolžan to škodo delodajalcu povrniti. Za odgovornost delavca oziroma javnega uslužbenca za povzročeno škodo se torej zahteva višja stopnja krivde, ki se ne domneva, temveč jo mora delodajalec dokazati.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženi stranki ni mogoče očitati, da bi nastalo škodo povzročila namenoma ali iz hude malomarnosti. S takšnim zaključkom soglaša tudi pritožbeno sodišče. Škoda je povzročena namenoma, če se je delavec zavedal, da lahko s svojimi ravnanji povzroči nastanek škode in je to (prepovedano posledico) tudi hotel oziroma dopustil. Škoda pa je povzročena iz hude malomarnosti, če bi se delavec moral in mogel zavedati, da lahko zaradi njegovega ravnanja pride do nastanka škode, pa je lahkomiselno mislil, da do škode ne bo prišlo, ali da jo bo lahko odvrnil. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča ni mogoče govoriti o tem, da je tožena stranka škodo povzročila namenoma. Ravnanje tožene stranke nikakor ne potrjuje navedb tožeče stranke, da je hotela oz. dopustila, da do škode pride. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa toženi stranki pri spornem ravnanju ni mogoče očitati niti hude malomarnosti. Tožena stranka je bila glede na ugotovljene okoliščine pri vožnji posebno previdna, vendar trčenja kljub skrbnosti pri vožnji ni mogla preprečiti, predvsem zaradi mrtvega kota, ki mu tožeča stranka tudi ne nasprotuje. Priči B.B. in A.A. sta tudi izpovedala, da je tožena stranka kot dolgoletni policist in voznik službenih vozil zelo previden pri vožnji in v večletni praksi doslej ni imel nobenih nesreč.

10. Ker torej tožeča stranka v postopku ni uspela dokazati, da je tožena stranka spornega dne ravnala namenoma ali s hudo malomarnostjo, njena odškodninska odgovornost ni podana. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za izplačilo vtoževane škode, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11. Ker tožeča stranka v postopku ni uspela, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

12. Ker razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso bili podani (353. člen ZPP), je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odgovor tožene stranke na pritožbo pa ni prispeval k rešitvi zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške postopka krijeta sami.