Jedro

V konkretnem primeru so (bili) za korist mladoletne dedinje dolžni skrbeti center za socialno delo, skrbnik in nenazadnje sodišče, a izid preteklega postopka ustrezne skrbi za otroka ne izpričuje: skrbnik mladoletne dedinje ni imel dovoljenja pristojnega centra za socialno delo za odpoved dedovanju, zapuščinsko sodišče pa ob tem ni ustrezno uporabilo svojih oficioznih pooblastil. Provstopenjsko sodišče bo moralo v novem postopku zato najprej razčistiti, ali je bila mladoletna dedinja sploh ustrezno zastopana, saj je njen skrbnik za zastopanje pooblastil istega odvetnika kot sodedinja, kar v resnici pomeni obid pravil o zastopanju po posebnem skrbniku zaradi obstoja konflikta interesov, ne glede na morebitno pravnomočnost (osnovnega) sklepa o dedovanju pa sodišče dodatnih sklepov o dedovanju tudi sicer ne bo moglo utemeljiti s stališčem, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevi II Ips 17/2020 z dne 25. 9. 2020, saj je bilo materialno pravo uporabljeno na škodo otrokove koristi.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepi Okrajnega sodišča na Jesenicah D 7/2020-29 z dne 8. 12. 2020, D 7/2020-33 z dne 27. 1. 2021 in D 7/2020-35 z dne 11. 2. 2021 se razveljavijo ter se zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

**Okvir zadev in dosedanji potek postopka**

1. Pred Okrajnim sodiščem na Jesenicah se je 15. 1. 2020 začel zapuščinski postopek po pokojnem A. A.. Dedinji sta dve – vdova in mladoletna hči. 2. Sodišče je pristojni center za socialno delo pozvalo, naj mladoletni dedinji postavi skrbnika za poseben primer, ki bo v zapuščinskem postopku skrbel za njene koristi. CSD je mladoletni dedinji 6. 3. 2020 postavil skrbnika – B. B..

3. Tako vdova kot skrbnik mladoletne dedinje sta za zastopanje v postopku pooblastili C. C., odvetnika v Radovljici.

4. Na prošnjo zapustnikove vdove in ob soglasju zapustnikove hčere je zapuščinsko sodišče najprej, še pred narokom (4. 5. 2020) izdalo delni sklep o dedovanju, po katerem je podjetje A., s. p.“, dedovala vdova.

5. Na naroku 30. 6. 2020, ki so se ga udeležili vdova, skrbnik mladoletne dedinje in njun pooblaščenec je sodišče ugotovilo obseg dedovanja, pri čemer sta dedinji predlagali, da se o premoženju, ki je na Hrvaškem (nepremičnina in denarna sredstva) odloči naknadno, ko bosta dedinji predložili vsa potrebna dokazila. Dedinji sta predlagali, da sodišče sprejme njun dogovor, da vse premoženje deduje vdova, saj je premoženje treba upravljati, oddajati v najem, mladoletna hči pa tega ni sposobna. Tudi glede podjetja se je pokazalo, da so nastale davčne obveznosti, za katere ni treba, da bi jih prevzela hči. Ker ta tudi nima vozniškega dovoljenja, je smiselno, da tudi avto deduje vdova. Čista vrednost zapuščine je bila ocenjena na 170.000 EUR.

6. Sodišče je 6. 7. 2020 izdalo sklep o dedovanju, s katerim je za dedinjo razglasilo vdovo, in sicer je ta dedovala denarna sredstva na računih pri Gorenjski banki in pri SKB, osebni avtomobil, nepremičnine, ki v naravi predstavljajo poslovni prostor D. , ter družbo B., d. n. o. 7. Sodišče je 8. 12. 2020 izdalo prvi dodatni sklep o dedovanju, po katerem je vdova dedovala denarna sredstva na dveh žiro računih v Umagu, parcelo – hišo in dvorišče v Novigradu ter najem groba za dve osebi na pokopališču Novigrad.

8. Sodišče je 27. 1. 2021 izdalo drugi dodatni sklep o dedovanju, po katerem je vdova dedovala denarna sredstva še na tretjem računu pri Istarski kreditni banki Umag.

9. Na predlog vdove je sodišče nato 11. 2. 2021 izdalo evropsko potrdilo o dedovanju.

10. V zvezi z odločitvijo višjega sodišče je Vrhovno državno tožilstvo 14. 4. 2021 vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Ta je bila vročena skupnemu odvetniku dedinj in on je v imenu obeh dedinj na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril. **Navedbe strank v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti**

11. Vrhovno državno tožilstvo uvodoma navaja, da izpodbijana odločitev odstopa od ustaljene prakse, ki se je uveljavila že v času veljavnosti ZZZDR in se je ohranila tudi po začetku uporabe DZ, in sicer glede izvajanja oficioznih pooblastil zapuščinskega sodišča in glede spoštovanja zakonskih pogojev, pod katerimi se sme skrbnik odpovedati dediščini, ki pripada njegovemu varovancu po samem zakonu (sklepi VS RS II Ips 32/2020 in II Ips 12/2002 ter VSL II Cp 2257/2013). Sodišče ni uporabilo 248. člena DZ (zmotna uporaba materialnega prava) ter je dopustilo razpolaganje strank v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena ZPP, zato je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker ni uporabilo 81. člena ZPP v zvezi s 166. členom ZD, je nepravilno uporabilo 227.b člen ZD v zvezi z določbami 65. do 69. člena Uredbe (EU) št. 650/2020, s tem pa bistveno kršilo pravilna postopka v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP. Mladoletni hčerki zapustnika je bil zaradi možnosti konflikta interesov z njeno zakonito zastopnico postavljen skrbnik za posebni primer, ki naj bi varoval njene premoženjske in druge interese. Vendar skrbnik ni samostojen, saj brez odobritve CSD ne sme storiti ničesar, kar presega okvire rednega poslovanja ali opravljanja. Med taka opravila izrecno sodi odpoved dediščini (248. člen DZ). Sodišče mora v zapuščinskem postopku še posebej skrbno paziti na to, da pridejo do svojih pravic in koristi tudi osebe, ki zaradi mladoletnosti, duševne bolezni ali drugih okoliščin niso (popolnoma) sposobne poskrbeti za svoje pravice, ki jim gredo po zakonu (166. člen DZ). Kot izhaja iz sklepa VS RS II Ips 32/2020, sodišče te obveznosti ni odvezano niti takrat, ko ima takšna oseba skrbnika. Poskrbeti mora, da bo skrbnik storil vse (potrebno), da bi zastopani prišel do svojih pravic, ki mu gredo po zakonu, in da ne bo brez dovoljenja CSD odstopil dednega deleža svojega varovanca. Odpoved dediščini v smislu 248. člena DZ po stališču VS RS pomeni, da skrbnik brez dovoljenja CSD ne sme opustiti uveljavljanja pravic. Prav to je v obravnavanem primeru skrbnik storil, saj za odpoved dediščini ni pridobil soglasja CSD, sodišče pa je odločbe izdalo v nasprotju z 248. členom DZ. Hkrati je opustilo izvedbo oficioznih pooblastil, saj od skrbnika ni zahtevalo, naj si pridobi soglasje CSD, ter je s tem zagrešilo navedene bistvene kršitve postopka.

12. Dedinji v odgovoru poudarjata, da dogovor dedinj ni v škodo mladoletne dedinje, saj premoženje s seboj nosi finančna bremena, ki jih ne more kriti.

**Odločitev Vrhovnega sodišča**

13. Zahteva za varstvo zakonitosti načenja dve pravni vprašanji: ali se lahko skrbnik (v kakem primeru) odpove varovančevi dediščini, ne da bi imel za to soglasje centra za socialno delo, in ali oziroma kako (zapuščinsko) sodišče skrbi za varovančeve interese.

14. Odgovor na prvo vprašanje v resnici nudi že zakon: DZ v 248. členu določa, da sme skrbnik samo z dovoljenjem centra za socialno delo odpovedati se dediščini ali odkloniti darilo (tretja alineja prvega odstavka).1 Jezikovna razlaga v resnici ne pušča prostora za interpretacijo – dovoljenje centra za socialno delo je potrebno vedno oziroma v vseh primerih, in sicer zato, ker gre za enega izmed tako pomembnih pravnih poslov, da utegne ogroziti varovančevo korist.2 Sodna praksa o tem vprašanju se je oblikovala že v času veljavnosti ZZZDR3 in je enotna tudi po uveljavitvi DZ. Vrhovno sodišče se je z vprašanjem skrbnikovih dolžnosti nazadnje ukvarjalo v zadevi II Ips 32/2020 z dne 28. 8. 2020 ter zapisalo, da je zakonodajalec zasledoval namen zaradi njihove ranljivosti v čim večji meri zavarovati osebe, ki so pod skrbništvom, tudi premoženjsko (tretji odstavek 239. člena DZ). Temu namenu ustreza razlaga, da mora skrbnik, če center za socialno delo ne odloči drugače, poskrbeti, da varovanec pridobi premoženje, do katerega je upravičen.4 To pomeni, da skrbnik sam ne more opraviti presoje, ali je odpoved dediščini varovancu morebiti v korist,5 najsi je o tem še tako prepričan. Ob povedanem so vsi razlogi, ki jih kot opravičilo za skrbnikovo ravnanje v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navajata dedinji, pravno neodločilni. Odgovor Vrhovnega sodišča na prvo zastavljeno vprašanje se glasi: skrbnik za odpoved dediščini vselej potrebuje soglasje centra za socialno delo.

15. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 32/2020 z dne 28. 8. 2020 odgovorilo tudi na vprašanje o dometu 166. člena ZD6 v primerih iz 248. člena DZ: Sodišče mora v takšnih primerih paziti, da bo skrbnik ukrenil vse, da bi zastopani prišel do svojih pravic, ki mu gredo po zakonu ter da ne sme brez dovoljenja odstopiti dednega deleža varovanca.7 Te dolžnosti sodišče ni odvezano niti takrat, ko ima takšna oseba skrbnika.

16. V obravnavanem primeru skrbnik mladoletne dedinje ni imel dovoljenja pristojnega centra za socialno delo za odpoved dedovanju (kar sklenitev dogovora, da njegova varovanka ne podeduje ničesar, v resnici je, saj ne gre za sporazum o delitvi in načinu delitve zapuščine (primerjaj tretji odstavek 214. člena ZD)). Zapuščinsko sodišče ob tem svojih oficioznih pooblastil iz 166. člena ZD ni ustrezno uporabilo (postavitev skrbnika pro forma pač ne zadošča), zato je izpodbijane sklepe izdalo v nasprotju z 248. členom DZ in z neupoštevanjem 166. člena ZD. Zmotna uporaba materialnega prava ter podana bistvena kršitev postopka utemeljujeta razveljavitev vseh treh izpodbijanih odločb ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek (tretji odstavek 379. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

**Napotki za nadaljnje delo**

17. Varovanec, mlajši od 18 let, je otrok (5. člen DZ).8 DZ v četrtem odstavku 7. člena (načelo otrokove koristi) zapoveduje, da morajo državni organi, izvajalci javnih služb, nosilci javnih pooblastil, organi lokalnih skupnosti ter druge fizične in pravne osebe v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za korist otroka. V konkretnem primeru so (bili) za korist mladoletne dedinje dolžni skrbeti center za socialno delo, skrbnik in nenazadnje sodišče. Izid preteklega postopka njihove ustrezne skrbi za otroka ne izpričuje. Prvostopenjsko sodišče bo moralo v novem postopku zato najprej razčistiti (upoštevaje 166. člen ZD in 80. člen ZPP v zvezi s 163. členom ZD), ali je bila mladoletna dedinja sploh ustrezno zastopana, saj je njen skrbnik za zastopanje pooblastil istega odvetnika kot sodedinja, kar v resnici pomeni obid pravil o zastopanju po posebnem skrbniku zaradi obstoja konflikta interesov. Če mladoletna dedinja ni bila pravilno zastopana, potem sklep o dedovanju z dne 6. 7. 2020, ki ga je sodišče vročilo le odvetniku, ni mogel postati pravnomočen in bo lahko predmet (rednih) pravnih sredstev. Ne glede na (ne)pravnomočnost (osnovnega) sklepa o dedovanju pa sodišče dodatnih sklepov o dedovanju tudi sicer ne bi/bo moglo utemeljiti s stališčem, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevi II Ips 17/2020 z dne 25. 9. 2020, saj je bilo materialno pravo uporabljeno na škodo otrokove koristi.

18. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

1 V obeh primerih gre za posla, ki presegata okvir rednega upravljanja z varovančevim premoženjem. 2 Erjavec, N., Novak, B. in Dugar, G., v Komentarju Družinskega zakonika, Čujovič, M., in drugi, Uradni list RS, Ljubljana, 2019, str. 794. 3 Določbo, vsebinsko enako prvemu odstavku 248. člena DZ, je poznal tudi ZZZDR – prvi odstavek 191. člena. 4 DZ v drugem odstavku 248. člena določa, da v primerih iz prejšnjega odstavka center za socialno delo na skrbnikov predlog izda odločbo. 5 Le v določenih izjemnih primerih, ko bi pridobitev dediščine prezadolženega zapustnika prinesla več nevšečnosti in sodnih stroškov za spore z upniki kot koristi ali ko bi pridobitev volila ali darila, prinesla velike tekoče stroške in s tem dolgoročno zmanjšanje varovanca premoženja, dediščina, volilo ali darilo varovancu niso v korist. V takem primeru center za socialno delo skrbniku dovoli, da se dediščini, volilu odpove ali da darilo odkloni. Tako Erjavec, N., Novak, B. in Dugar, G., zgoraj navedeno delo, str. 801. 6 Ta določa: Sodišče mora posebno skrbeti, da pridejo do svojih pravic osebe, ki zaradi mladoletnosti, duševne bolezni ali drugih okoliščin sploh niso sposobne ali niso popolnoma sposobne, da bi same skrbele za svoje zadeve. 7 Primerjaj sklepa VS RS 2/2002 z dne 17. 4. 2002 in VSL II Cp 2257/2013 z dne 29. 1. 2014. 8 Primerjaj Erjavec, N., Novak, B. in Dugar, G., zgoraj navedeno delo, str. 794.