Jedro

Nov upnik vstopi v izvršbo namesto prvotnega upnika, če z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj. Gre za dokazno pravilo - prehoda terjatve novi upnik ne more dokazati s katerimkoli dokaznim sredstvom, temveč le z javno ali po zakonu overjeno listino. Takšna strogost je v zakonu določena zato, ker dovolitev spremembe stranke v izvršilnem postopku predstavlja odstop od načela stroge formalne legalitete, po katerem je med drugim izvršilni postopek možno voditi le v korist stranke in zoper stranko, ki sta navedeni v izvršilnem naslovu. Omenjena določila ne zahtevajo predložitve listine o samem prehodu, prenosu ali odstopu terjatve, temveč predložitev listine, ki dokazuje, da je bila terjatev prenesena oziroma je prešla na novega upnika. Za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, odstopnik ga mora le obvestiti o odstopu. Posledica naznanitve je primarno v tem, da postane odstop terjatve znan tudi dolžniku, od trenutka, ko je dolžnik z njim seznanjen, pa ta lahko veljavno izpolni svojo obveznost le upniku. Stranki prenosa terjatve tako dolžniku nista dolžni predložiti tudi same pogodbe o prenosu terjatve, zato novi upnik tudi ob vložitvi predloga za vstop v postopek ni dolžan predložiti same pogodbe, če razpolaga z drugim ustreznim dokazilom.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sklep potrdi.

II. Dolžnika sama krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se sprememba upnika dopusti in se izvršilni postopek nadaljuje z novim upnikom A. 2. Zoper sklep se pravočasno pritožujeta dolžnika in predlagata razveljavitev sklepa ter ustavitev postopka. Navajata, da je novi upnik predložil le "pogodbo o potrditvi odstopa" med starim upnikom in domnevnim novim upnikom. Iz te listine kvečjemu izhaja, da stranki potrjujeta nek pravni posel, izvirnega dokumenta pa ne sodišču ne dolžnikoma novi upnik ni posredoval. Tako se stranki tega postopka nista mogli prepričati o naravi in verodostojnosti listine, ki je lahko edina veljavna podlaga za prenos terjatve. Ker je sodišče dovolilo spremembo upnika na podlagi listine, iz katere ne izhaja dejanski namen strank o pravnem poslu odstopa terjatve, je napačno uporabilo materialno pravo ter hkrati zmotno ugotovilo dejansko stanje.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

5. V danem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz predložene notarsko overjene Pogodbe o potrditvi odstopa z dne 14. 7. 2016 izhaja, da je prvotni upnik novemu upniku odstopil terjatev, ki se izterjuje v tej zadevi, novi upnik pa jo je prevzel. Zato je novi upnik dokazal, da je terjatev, ki se v tem izvršilnem postopku izterjuje, prešla nanj, sodišče pa je na podlagi tretjega odstavka 24. člena ZIZ dopustilo spremembo upnika.

6. Pravno podlago za dopustitev vstopa novega upnika v izvršbo namesto prvotnega upnika predstavlja tretji odstavek 24. člena ZIZ, ki določa, da nov upnik vstopi v izvršbo namesto prvotnega upnika, če z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj. Citirana določba predstavlja dokazno pravilo - prehoda terjatve novi upnik ne more dokazati s katerimkoli dokaznim sredstvom, temveč le z javno ali po zakonu overjeno listino.1 Takšna strogost je v zakonu določena zato, ker dovolitev spremembe stranke v izvršilnem postopku predstavlja odstop od načela stroge formalne legalitete, po katerem je med drugim izvršilni postopek možno voditi le v korist stranke in zoper stranko, ki sta navedeni v izvršilnem naslovu. Izvršilno sodišče je namreč zaradi načela stroge formalne legalitete vezano tudi na domnevo o legitimaciji strank, ki so označene v izvršilnem naslovu. Na podlagi tega načela se torej praviloma ugotavlja procesna in stvarna legitimacija strank, določbe 24. člena ZIZ o prehodu terjatve ali obveznosti pa urejajo dopustitev prehoda legitimacije na osebe, ki kot upniki ali dolžniki niso označeni že v izvršilnem naslovu (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 315/2012).

7. Sklep o dopustitvi vstopa novega upnika v postopek dolžnika izpodbijata iz razloga, ker upnik ni predložil prvotne pogodbe o odstopu terjatve, temveč pogodbo, ki omenjeni odstop potrjuje. Vendar pa citirana določila ne zahtevajo predložitve listine o samem prehodu, prenosu ali odstopu terjatve, temveč predložitev listine, ki dokazuje, da je bila terjatev prenesena oziroma je prešla na novega upnika. Že ob upoštevanju jezikovne razlage citiranega določila se pritožbene navedbe izkažejo za neutemeljene.

8. Predložena pogodba citiranim zahtevam povsem zadosti - v njej sta navedena novi upnik ter prvotni upnik po izvršilnem naslovu, jasno pa je razvidno tudi, da se potrjuje prenos terjatve do dolžnice C. C. (glavne dolžnice po izvršilnem naslovu, medtem ko ima drugi dolžnik položaj zastavitelja), tako da so terjatev in povezane stranske pravice odstopljene in prenesene na novega imetnika. Jasno je označena tudi terjatev, in sicer se terjatev izterjuje (vodi) v postopku pod opr. št. I 1592/2016, torej v predmetnem izvršilnem postopku. Pogodba je podpisana s stranki pooblaščencev A. ter predsednika uprave in člana uprave B. d.d., priloženo pa je tudi potrdilo notarja D. D. št. OV 5527/2016, da sta predsednik uprave B. d.d. E. E. in član uprave B. d.d. F. F. lastnoročno podpisala omenjeno listino, pri čemer je bila istovetnost imenovanih ugotovljena na podlagi deponiranih podpisov. Ker je po prevladujoči sodni praksi pojem "po zakonu overjena zasebna listina" treba razlagati tako, kot to jasneje določa ZPP v 2. točki prvega odstavka 431. člena, t.j. kot listino, na kateri je po zakonu (64. člen Zakona o notariatu) overjen podpis zavezanca (v obravnavanem primeru odstopnika terjatve, t.j. B. d.d., prim. sklep VSL opr. št. III Cp 3151/2005), predložena pogodba predstavlja ustrezno po zakonu overjeno listino (kvalificirano listino), s katero je novi upnik dokazal, da je bila terjatev prenesena nanj, sodišče prve stopnje pa ni niti napačno uporabilo materialnega prava niti zmotno ugotovilo dejanskega stanja.

9. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v prvem odstavku 419. člena določa, da za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, odstopnik ga mora le obvestiti o odstopu (naznanitev ali denunciacija). Posledica naznanitve je primarno v tem, da postane odstop terjatve znan tudi dolžniku, od trenutka, ko je dolžnik z njim seznanjen, pa ta lahko veljavno izpolni svojo obveznost le upniku.2 Stranki prenosa terjatve tako dolžniku nista dolžni predložiti tudi same pogodbe o prenosu terjatve, zato novi upnik tudi ob vložitvi predloga za vstop v postopek ni dolžan predložiti same pogodbe, če razpolaga z drugim ustreznim dokazilom. Skladno s tretjim odstavkom 422. člena OZ pa mora odstopnik izdati prevzemniku na njegovo zahtevo overjeno potrdilo o odstopu, glede katerega teorija3 navaja, da gre za listino, s katero odstopnik potrjuje, da je bila terjatev odstopljena, z njo pa je odstopniku omogočena legitimacija - izdaja overjene listine je še posebej pomembna, če gre za terjatev, ki je priznana s pravnomočno sodbo (izvršilnim naslovom, kar je tudi neposredno izvršljiv notarski zapis), saj je pravno nasledstvo v izvršilnem postopku mogoče dokazovati na ta način. Listina, na katero je novi upnik oprl predlog za vstop v postopek, lahko predstavlja prav overjeno potrdilo o odstopu ter je tudi iz tega razloga primerna za dokazovanje prehoda terjatve na novega upnika.

10. Pritožbi dolžnikov tako nista utemeljeni, višje sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato ju je zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 356. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Dolžnika s pritožbama nista uspela, stroškov pritožb pa jima upnik tudi ni neutemeljeno povzročil, zato sama krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Takšno listino v teoriji zaradi prebijanja načela stroge formalne legalitete poimenujejo tudi "dopolnilni izvršilni naslov", glej: S. Triva v: S. Triva, V. Belajec, M. Dika, Sudsko izvršno pravo, Informator, Zagreb 1984, str. 110 in M. Dika, Građansko ovršno pravo, I. knjiga, Opće građansko ovršno pravo, str. 112. 2 M. Juhart v: Obligacijski zakonik (OZ) (splošni del) s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 584 in 585. 3 Ravno tam, str. 593.