Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno ocenilo, da je oškodovanka v času zaslišanja na glavni obravnavi, ko z obdolžencem takrat ni več živela v zunajzakonski skupnosti, privilegirana priča. Za obstoj privilegija iz prvega odstavka 236. člena ZKP je odločilen obstoj razmerja z obdolžencem v trenutku pričanja in ne ob storitvi kaznivega dejanja. Oškodovanka se je poslužila pravne dobrote, zato obramba obdolženca ni imela možnosti zaslišati obremenilno pričo.

Izrek

Pritožbi zagovornika obtoženega D. P. se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega D. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Obtožencu je izreklo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, v kateri mu je za dejanje pod točko I. določilo kazen eno leto in osem mesecev zapora, za dejanje pod točko II. kazen pet mesecev zapora in mu nato določilo enotno kazen dve leti zapora in preizkusno dobo štirih let. Po 65. členu KZ-1 je obtožencu določilo ukrep varstvenega nadzorstva za dobo štirih let z navodili, da se udeleži obiskovanja nenasilne komunikacije, ki ga izvaja Društvo za nenasilno komunikacijo v Ljubljani in prepovedjo približanja oškodovanki dokler ne opravi vseh obveznosti obiskovanja nenasilne komunikacije. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanko s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka.

2. Zoper sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagal je, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zoper sodbo se je zaradi odločbe o kazenski sankciji pritožila tudi okrožna državna tožilka, predlagala je, naj višje sodišče obtožencu za kaznivo dejanje po prvem odstavku 191. člena KZ-1 določi kazen dveh let zapora, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 122. člena kazen šest mesecev zapora ter mu izreče enotno kazen dve leti in pet mesecev zapora.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljena pritožba obtoženčevega zagovornika v delu, v katerem zatrjuje relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP in sicer kršitev obtoženčeve pravice do zaslišanja obremenilnih prič, predvsem oškodovanke K. H.. Pritožba pravilno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 1. točke prvega odstavka 236. člena ZKP, ki določa, da so dolžnosti pričevanja oproščeni obdolženec zakonec oziroma oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti. Zagovornik zatrjuje, da v času zaslišanja obremenilne priče, oškodovanke K. H., na glavni obravnavi, zunajzakonska skupnost med obtožencem in to pričo ni več obstajala. Za obstoj privilegija iz prvega odstavka 236. člena ZKP je odločilen obstoj razmerja z obtožencem v trenutku pričanja in ne ob storitvi kaznivega dejanja. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče zmotno na glavni obravnavi ocenilo, da je oškodovanka privilegirana priča, ker je bila v času izvršitve kaznivega dejanja obtoženčeva zunajzakonska partnerica. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno poučiti oškodovanke po drugem odstavku 236. člena ZKP, da ji ni treba pričati, saj oškodovanki, ki v času pričanja z obtožencem ni več živela v zunajzakonski skupnosti, ta zaščita v fazi glavne obravnave ni bila potrebna. Zato dolžnosti pričevanja ni bila oproščena.

5. V konkretnem primeru je sodišče dalo oškodovanki pravni pouk po 332. členu ZKP in po drugem odstavku 240. člena v zvezi z 238. členom ZKP (da mora priča sodišču povedati vse, kar ji je o zadevi znano; jo opozorilo, da pomeni krivo pričanje kaznivo dejanje, na dolžnost govoriti resnico in na posledice krive izpovedbe; da ni dolžna odgovarjati na posamezna vprašanja, če je verjetno, da bi s tem spravila sebe ali svojega bližnjega sorodnika v hudo sramoto, znatno materialno škodo ali v kazenski pregon) ta opozorila pa so bila tudi zapisana v zapisnik. Sodišče je kot rečeno oškodovanko poučilo tudi, da ni dolžna pričati v skladu z drugim odstavkom 236. člena ZKP. Tudi ta pouk in odgovor priče, da bo pričala, sta vpisana v zapisniku.

6. Iz zapisnika o glavni obravnavi je nadalje razvidno, da je oškodovanka izpovedovala enako kot v preiskavi, da je odgovarjala na vprašanja državne tožilke in predsednice senata, ko pa ji je postavil prvo vprašanje zagovornik obtoženca, oškodovanka ni več želela odgovarjati na njegova vprašanja niti na vprašanja predsednice senata.

7. Pritožbeno sodišče se strinja z zagovornikom, da je predsednica senata zaradi nepravilne uporabe določb o pravni dobroti dovolila oškodovanki, da je odklonila odgovor na vprašanja obrambe, čeprav bi pričo morala opozoriti in ukrepati po drugem odstavku 244. člena ZKP. Sodišče bi moralo pozvati oškodovanko, da na vprašanje odgovori, oziroma, da pojasni, iz katerega zakonskega razloga ne želi odgovoriti na vprašanja zagovornika. Logično bi tudi bilo, da bi od predsednice senata zahteval to tudi zagovornik, ker je predhodno vztrajal, da oškodovanka ni privilegirana priča in da mora pričati ter da jo je predsednica senata nepravilno poučila o pravni dobroti. Ker je oškodovanka odklonila odgovarjati na vprašanja zagovornika in se pri tem poslužila pravne dobrote, je prišlo do situacije, ko obramba zato ni imela več možnosti oškodovanki postavljati vprašanja in torej je bila kršena pravica obtoženca do zaslišanja obremenilne priče. Navedeno pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, zato je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornika ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V posledici ugotovljene procesne kršitve pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih navedb državne tožilke.

8. Pritožbeno sodišče dodaja, da ne pritrjuje pritožbi zagovornika v delu, ko navaja, da sodišče ne bi smelo upoštevati oškodovankine izpovedbe dane pred preiskovalno sodnico, saj je bil obtoženec o tem zaslišanju obveščen, vendar pa na sodišče ni prišel. Takrat je imel možnost zaslišati oškodovanko, pa se je tej pravici odpovedal, je pa bila pravica obrambe, da zasliši obremenilno pričo, kršena z nepravilnim postopanjem predsednice senata na glavni obravnavi. Na glavni obravnavi je predsednica senata tudi oškodovankina starša nepravilno poučila, da sta po zakonu oproščena pričanja, ker je bila oškodovanka v času storitve kaznivega dejanja v izvenzakonski skupnosti z obtožencem. Nepravilno je stališče zagovornika, da je oškodovanka z odklonitvijo odgovora na vprašanje zagovornika na glavni obravnavi odstopila od pregona za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe. Zato je zmotno stališče obrambe, da kazenski pregon za to kaznivo dejanje ni več dopusten in da bi moralo sodišče izdati zavrnilno sodbo v zvezi s tem kaznivim dejanjem. Izjava oškodovanca o odstopu od kazenskega pregona pri predlagalnih deliktih mora biti izrecna in zapisana, oškodovankine odklonitve odgovora na eno vprašanje zagovornika pa nikakor ni mogoče šteti za tako izjavo, zato tudi nima takšnih procesih učinkov, kot jih zatrjuje zagovornik v pritožbi.

9. Po povedanem je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi zagovornika in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče ponovno izvede vse potrebne dokaze, pričam da ustrezne in pravilne pravne pouke, pred zaslišanjem oškodovanke naj preveri, ali so podane okoliščine, zaradi katerih je lahko oproščena dolžnosti pričevanja. Upošteva naj, da je v okviru presoje, ali gre za privilegirano pričo, potrebno obstoj zunajzakonske skupnosti presojati po času zaslišanja priče in ne po času, ko je bilo storjeno kaznivo dejanje. Po izvedbi vseh potrebnih dokazov, naj sodišče prve stopnje ponovno odloči o obtožbi.