Jedro

Tožnica je upravičena do povračila stroškov prehrane med delom, saj je dokazala, da ima zdravstvene težave, o katerih je toženo stranko obvestila in da zanjo ustrezna dietna prehrana ni zagotovljena.

Tožbeni zahtevek pa ni utemeljen v delu, v katerem se nanaša na bodoče, še ne zapadlo povračilo stroškov prehrane. Sodišče lahko naloži toženi stranki, naj opravi določeno dajatev le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se 1. točka izreka glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati za čas od 1. 10. 2006 do 31. 5. 2007 697,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2007 dalje do plačila, za čas od 1. 6. 2007 do 2. 4. 2008 pa ji je dolžna povrniti stroške za prehrano med delom v višini zgornjega zneska po veljavni Uredbi o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov, to je od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, v osmih dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek za povračilo stroškov za prehrano med delom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila za obdobje od 3. 4. 2008 dalje se zavrne.“ V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (delno 1. točka ter 3. točka izreka sodbe).

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter naložilo toženi stranki, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške za prehrano med delom v skupni višini 697,94 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2007 do plačila, v bodoče dospevajoče zneske stroškov za prehrano med delom pa v višini zgornjega zneska po veljavni Uredbi o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo, ob izplačilu plače za vsak mesec in sicer od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v osmih dneh pod izvršbo (1. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več in drugače, je zavrnilo (2. točka izreka) ter sklenilo, da tožena stranka svoje stroške postopka krije sama, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 1.229,23 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka osemdnevnega roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (3. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe (1. in 3. točka izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je štelo, da tožena stranka ni izkazala, da lahko zagotovi tožnici takšno dietno prehrano, ki bi ustrezala njenim zdravstvenim težavam. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno napačna in temelji na napačno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, poleg tega pa je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zaradi napačne ocene dokazov v izpodbijani sodbi. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da izvajalec družbene prehrane ne more individualno pristopiti k pripravljanju obrokov, vendar je iz dopisa z dne 14. 5. 2007 razvidno, da izvajalec lahko pripravi ustrezne obroke za malico, tudi z možnostjo priprave obrokov na konvencionalen in ne na industrijski način. Tožena stranka lahko zagotavlja individualno obravnavo vsakega delavca in omogoči delavcu ustrezno prehranjevanje, kar izhaja iz listinskih dokazov, pa tudi iz zaslišanja prič. Sodišče samo ugotavlja, da tožnica nima nobene specialne diete, ki bi jo predpisal specialist dietetik, zato tudi tožena stranka ne more vedeti, kakšno hrano sploh lahko uživa. Mnenje zdravnika dr. S.Š., na katerega se opira sodišče, pa je bilo napisano z namenom, da se tožnici odobri izplačilo nadomestila za prehrano, vendar se je sodišče na takšno mnenje oprlo. Tožnica bi morala sama poskrbeti za to, da bi bila tožena stranka seznanjena z njeno boleznijo, tega pa ni storila. Mnenje izvedenca gastroenterologa je zgolj pavšalno in ne dokazuje obstoja vzročne zveze med dietno prehrano in posledicami, ki jih ima tožnica. Ocena je bila podana brez ogleda na kraju samem, brez opravljenega razgovora z zaposlenimi in vpogleda v jedilnike, ne da bi se opravil razgovor s pristojnimi dietetiki. Sodišče je napačno oprlo svojo dokazno oceno na izpovedbe prič in izvedensko mnenje, poleg tega pa tudi ni vpogledalo v druge sorodne spise v tej zadevi s podobnim dejanskim stanjem, ki se vodijo pri tukajšnjem sodišču. Ni dokazano, da bi tožnici prav hrana, ki je dietnega značaja, lahko škodila in da bi lahko pripeljala do takšnih zdravstvenih težav, kot jih tožnica navaja v tožbi in svojih vlogah. Nerazumljiv je zaključek, da tožena stranka ne more zagotoviti dietne prehrane konkretni delavki, saj izvedeni dokazi, pričajo o tem, da je dietni izbor hrane zelo širok. Tožnica je sama izpovedala, da takrat, ko ji je bolje, jé juhe, ki niso začinjene ali slane, takšne jedi pa v menzi tožene stranke prav gotovo lahko pripravijo. Zgolj pavšalne ugotovitve, da dietna prehrana, ki jo na splošno nudi delodajalec, škodi ljudem, ki imajo podobne težave kot tožnica, niso sprejemljive.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Zlasti ni podana kršitev po 14. točki 2. odstavka navedenega člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je izvedlo vse potrebne dokaze, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Pravna podlaga za odločanje o tožbenem zahtevku so določbe 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR) ter 50. člena Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 108/2005 – v nadaljevanju panožna KP). Po določbi 130. člena ZDR mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Če višina povračila stroškov iz prejšnjega odstavka ni določena s kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo, se določi z izvršilnim predpisom. Po določbi 50. člena panožne KP se delavcem zagotovi povračilo stroškov za prehrano med delom za dneve prisotnosti na delu, do povračila pa so upravičeni tudi delavci, ki delajo najmanj s polovičnim delovnim časom, učenci, vajenci in študentje na praksi (1. odstavek). Delodajalec je praviloma dolžan zagotoviti delavcu topli obrok med delom v ustrezni kalorični vrednosti in ustrezne kakovosti. Če tega objektivno ne more zagotoviti, mora delavcu povrniti stroške prehrane v znesku, določenem s tarifno prilogo k tej kolektivni pogodbi (2. odstavek). Če delodajalec zagotavlja ustrezen topli obrok in je cena le-tega nižja od zneska, določenega v tarifni prilogi k tej kolektivni pogodbi, delavcem ni dolžan izplačati razlike do zneska v tarifni prilogi. Delavcem, ki imajo dieto in od osebnega zdravnika ustrezno potrdilo, mora delodajalec izplačati celoten znesek ali zagotoviti dietno prehrano.

Tožena stranka je tožnici, enako kot nekaterim drugim delavcem, prenehala izplačevati povračilo stroškov za prehrano, ki ga je do septembra 2006 prejemala. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo povračila stroškov za prehrano med delom za obdobje od oktobra 2006 dalje utemeljen, saj je dokazano, da ima tožnica zdravstvene težave, da je delodajalcu predložila ustrezna potrdila in da ji zanjo primerna dietna prehrana ni zagotovljena. Izpolnjeni so torej vsi pogoji, pod katerimi mora delodajalec delavcu izplačevati celoten znesek povračila za prehrano med delom za dneve prisotnosti na delu iz citiranega 50. člena panožne KP.

Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi pravilno upoštevalo zdravniška potrdila in izvide, ki jih je predložila tožnica, zlasti dopis prim. mag. S.Š., dr. med. z dne 13. 2. 2007 ter dopis dr. med. S.K., spec. spl. med. z dne 28. 3. 2007. Iz dopisa dr. S.Š. izhaja, da se tožnica zdravi v Dispanzerju za bolezni prebavil in da je dieta pomemben sestavni del zdravljenja njene bolezni, potrdilo pa se izdaja z namenom, da se ji omogoči prejemanje denarnega nadomestila za organizirano prehrano v službi. Iz dopisa dr. S.K. pa izhaja, da tožnica zaradi kroničnega obolenja prebavil potrebuje kolitis dieto, pri čemer mora ponudnik prehrane upoštevati, da ima težave predvsem zaradi kroničnih razjed v ustih, kar pomeni, da je poleg običajne kolitis diete treba upoštevati, da ne more jesti sadja, večine solat, trde hrane, kislega, slanega in začinjenega, delodajalec pa mora pri dietni prehrani zagotoviti tudi druge normative za pripravo malic. Predložena zdravniška potrdila in izvidi, zlasti pa tudi mnenje sodnega izvedenca doc. prim. dr. I.F., dr. med., specialista internista gastroenterologa, dokazujejo, da tožnica v resnici potrebuje dietno prehrano, saj ima Crohnovo bolezen s specifičnimi spremembami v ustni votlini, to je z razjedami, ulkusi in aftami, ki so pri tej bolezni zelo neprijetne in pekoče ter celo boleče, nanje pa vpliva lokalno sama vrsta hrane (sadje, zelenjava, trda hrana) in zlasti način priprave hrane. Iz mnenja sodnega izvedenca izhaja, da jedi ne smejo biti slane, kisle, pekoče, začinjene, prevroče, prehladne, biti morajo v glavnem le kuhane ali dušene, take prehrane pa običajno obrati družbene prehrane ne morejo nuditi, ker bi bila taka hrana za porabnike neokusna. Iz izpovedi tožnice pa izhaja, da zaradi hudih zdravstvenih težav – dva do tri centimetre velikih ran, ki se ji naredijo v ustih, požiralniku in v prebavilih, in so zelo boleče, ne more uživati hrane v menzi, zlasti ne solat, kisle hrane, pikantne hrane ali trde hrane. Izpovedala je tudi, da že dva meseca ne more uživati nobene hrane, pije le mleko in čaj, zaradi česar je močno shujšala, v bolnici, kamor jo občasno napotijo, pa ji dajo infuzijo. Če ji je bolje, pa si skuha neslane in nezačinjene juhe.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da naj bi bilo mnenje izvedenca pavšalno, podano brez ogleda na kraju samem in opravljenega razgovora s pristojnimi dietetiki in vpogleda v jedilnike. Te pritožbene trditve so povsem brez podlage, saj za podajo mnenja nedvomno ni bil potreben ogled na kraju samem, niti razgovor s pristojnimi dietetiki. Sodni izvedenec pa je vpogledal v jedilnike tožene stranke, ki se nahajajo tudi v sodnem spisu in s tem v zvezi podal svoje mnenje. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica glede na svoje specifične potrebe upravičena do povračila stroškov prehrane med delom v denarju v skladu s tarifno prilogo k panožni KP, je torej pravilno, saj je očitno, da dietna prehrana (varovalni menu), ki jo toženec zagotavlja v svoji menzi, tožnici s specifičnimi zdravstvenimi težavami ne ustreza, na kar kaže tudi pregled jedilnikov, ki jih je sodišču predložila tožena stranka. Večina jedilnikov v rubriki dietna prehrana in suha prehrana namreč ni ustrezna za osebo s takimi težavami, kot jih ima tožnica, zlasti ker niti sadja niti solate niti trde hrane ne more uživati. Pritožbene navedbe, da naj bi ne bilo dokazano, da bi tožnici hrana, ki je dietnega značaja, lahko škodila, torej niso točne. Tudi pritožbene navedbe, da tožena stranka ni mogla preveriti, ali lahko ugodi tožničinim potrebam in prilagodi ponudbo v menzi, niso utemeljene, saj je tožnica s svojimi specifičnimi težavami seznanila toženo stranko in ji posredovala potrebno dokumentacijo pred vložitvijo tožbe, vendar je že iz dopisa B.T., predsednika uprave K.L. d.d., družbe pooblaščenke, razvidno, da tožnici zagotavljajo kombinacijo jedi iz posameznih obrokov, priprava obrokov posebej za konkretnega delavca pa ni smiselna, ker je možna kombinacija jedi iz ponudbe. Izvedba nadaljnjih predlaganih dokazov tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bila potrebna, saj je dejansko stanje glede vseh bistvenih vprašanj pravilno in popolno ugotovljeno.

Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo, le v delu, v katerem je ugodilo tožbenemu zahtevku tudi glede „v bodoče dospevajočih zneskov stroškov za prehrano med delom“ za čas po zaključku glavne obravnave, je sprejeta odločitev napačna, ker je v nasprotju z določbo 1. odstavka 311. člena ZPP, ki določa, da sme sodišče naložiti toženi stranki, naj opravi določeno dajatev, le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave.

V zvezi s pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni vpogledalo spisov v drugih podobnih individualnih delovnih sporih, pa pritožbeno sodišče pripominja, da iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi tožena stranka s tem v zvezi podala konkretne predloge. Pritožbeno sodišče pa je v podobnih zadevah, o katerih je že odločalo, sprejelo enaka stališča in odločitve kot v obravnavanem individualnem delovnem sporu.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi v navedenem obsegu podani, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in delno spremenilo izpodbijani del sodbe v 2. odstavku 1. točke izreka tako, da je na podlagi 4. točke 358. člena ZPP zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo vtoževanih zneskov za čas po 3. 4. 2008 (kot preuranjen), v ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, zato sama krije svoje pritožbene stroške (165., 154. člen ZPP).

Ker v predmetnem sporu revizija ni že po zakonu dovoljena (384. in 367. člen ZPP, 31. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – Ur. l. RS, št. 2/2004 – ZDSS-1), je bilo potrebno v skladu z 32. členom ZDSS-1 v zvezi z 2. odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/08) odločiti, ali se revizija zoper odločitev pritožbenega sodišča dopusti ali ne. Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea). Ker v konkretnem primeru ne gre za nobenega izmed navedenih primerov, pritožbeno sodišče revizije ni dopustilo.