Jedro

Premoženje oziroma vrednost premoženja v tem postopku se vrača po določilih ZIKS, po katerem se v primeru razveljavitve kazni zaplembe premoženja zaplenjeno premoženje oziroma njegova vrednost vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem (1. in 3. odst. 145. čl. ZNP). Predlagatelj je obsojenkin zakoniti dedič, X pa njena oporočna dedinja. X kot oporočna dedinja ima zato nedvomno pravni interes v postopku oziroma njen pravni interes utegne biti s sodno odločbo prizadet. Kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, se lahko pridruži tej stranki (1. odst. 199. čl. ZPP). Narava razmerij, ki se urejajo v nepravdnem postopku, pogosto zahteva, da odločba učinkuje proti širšemu krogu oseb, kot so pravdne stranke (v formalnem pogledu torej tožnik - oseba, ki vloži tožbo - in toženec - oseba, zoper katero tožnik vloži tožbo), lahko celo proti njihovi volji. Zato ZNP kot udeležence v nepravdnem postopku opredeljuje predlagatelja postopka, osebo, proti kateri je predlog vložen (nasprotni udeleženec), osebo, glede katere se vodi postopek oziroma osebo, na katero se sodna odločba neposredno nanaša, ter osebo, katere pravni interes utegne biti s sodno odločbo prizadet (1. odst. 19. čl. ZNP). Postopka se torej lahko udeležujejo vse tiste osebe, katerih pravni položaj (njihove pravice ali obveznosti) bo(do) ali utegne(jo) biti prizadet(e) s sodno odločbo - nepravdnega postopka se torej poleg formalnih udeležencev (predlagatelja postopka in osebe, proti kateremu je predlog vložen - nasprotnega udeleženca) lahko udeležujejo tudi t.i. materialni udeleženci. Zaradi tako široke opredelitve udeleženca v nepravdnem postopku pa institut intervencije v tem postopku niti ni potreben. Prijavo intervencije X je zato treba pravno pravilno opredeliti kot prijavo udeležbe v nepravdnem postopku (20. čl. ZNP).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se X dovoli udeležba in s tem prizna status udeleženca v postopku. O a

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo prijavo intervencije X. X se je zoper sklep pravočasno pritožila. Navaja, da je sodišče prve stopnje napravilo bistveno napako, saj oporoke ne tolmači tako, kot je bila sestavljena, torej po volji oporočitelja, ki je izražena v tem, da intervenientka podeduje "vse moje premoženje, pa naj bo tukaj navedeno ali ne." Pri tem je izrecno poudarila, da je njena volja v tem, da njeni sorodniki - predlagatelj, ne dedujejo ničesar "v oporoki navedeno ali ne." Pri sestavi oporoke sodnik ni mogel podvomiti o tedanjem družbenem sistemu in njegovih predpisih in se ni mogel spuščati v presojo moralnosti in etičnosti zaplemb in možnosti spremembe družbenega sistema. Oporoka dejansko pove, da je predmet oporoke tudi tisto premoženje, ki bi ga zapustnica eventualno lahko dobila vrnjenega. Tako določilo dopolnjuje tudi odstavek, ki določa, da so od dedovanja izključeni vsi dediči, ker niso hoteli poznati zapustnice tedaj, ko je bila v socialni stiski brez sredstev za preživljanje. Tolmačenje oporoke sodišča prve stopnje posega v pravico oporočitelja, da svobodno izraža poslednjo voljo v skladu z ustavo zagotovljeno pravico, da prosto razpolaga s svojim premoženjem. Tolmačenje Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS) in Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) je v nasprotju s smislom zakona in njegovo razlago glede na namen, ki ga je ta zasledoval v času sprejetja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno razpravljanje ali samo odloči o tem, da se dovoli intervencija X, s katero izključuje predlagatelja iz dedovanja. Pritožba je utemeljena. V postopku po razveljavitvi prve odločitve o prijavljeni intervenciji X je sodišče prve stopnje ugotovilo, da X intervenira v postopku, ker želi kot oporočna dedinja pridobiti tisto premoženje, ki je bilo zaplenjeno sedaj pokojni F.R., in da je glede tega istega premoženja že vložil predlog za vrnitev pokojničin zakoniti dedič. Čeprav ji sodišče prve stopnje kot oporočni dedinji priznava pravni interes, da zmaga ena od strank postopka, pa ji je intervencijo odreklo, ker z zaplenjenim premoženjem F.R. ob pisanju svoje oporoke ni razpolagala, saj je potrebno konkretno razpolaganje s premoženjem, ki ga ima oporočitelj, kar pa v tem primeru ni bilo. Pritožbeno sodišče sodi, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določila ZIKS in ZDen ter določila Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) o udeležencih postopka. Kot je bilo omenjeno že v prvem sklepu pritožbenega sodišča, se premoženje oziroma vrednost premoženja vrača po določilih ZIKS, po katerem se v primeru razveljavitve kazni zaplembe premoženja zaplenjeno premoženje oziroma njegova vrednost vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem (1. in 3. odst. 145. čl. ZNP). Če je obsojenec umrl, se torej vprašanje, kdo so njegovi dediči, ugotavlja v postopku vrnitve zaplenjenega premoženja kot predhodno vprašanje. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je predlagatelj obsojenkin zakoniti dedič, X pa njena oporočna dedinja. Ker gre za vračanje premoženja, ki je bilo zaplenjeno v kazenskem postopku, ki je bil pravnomočno končan do 31.12.1958, se glede oblik in obsega vračanja, omejitev v zvezi z vračanjem in glede vrednotenja premoženja smiselno uporabljajo določbe III. poglavja ZDen (145.a čl. ZIKS). Utemeljno torej pritožnica poudarja na razlikovanje postopka po ZIKS in po ZDen, saj slednji ureja dedovanje v drugem (VI.) poglavju. X kot oporočna dedinja ima zato nedvomno pravni interes v postopku oziroma njen pravni interes utegne biti s sodno odločbo prizadet. Kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, se lahko pridruži tej stranki (1. odst. 199. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Narava razmerij, ki se urejajo v nepravdnem postopku, pa pogosto zahteva, da odločba učinkuje proti širšemu krogu oseb, kot so pravdne stranke (v formalnem pogledu torej tožnik - oseba, ki vloži tožbo - in toženec - oseba, zoper katero tožnik vloži tožbo), lahko celo proti njihovi volji. Zato ZNP kot udeležence v nepravdnem postopku opredeljuje predlagatelja postopka, osebo, proti kateri je predlog vložen (nasprotni udeleženec), osebo, glede katere se vodi postopek oziroma osebo, na katero se sodna odločba neposredno nanaša, ter osebo, katere pravni interes utegne biti s sodno odločbo prizadet (1. odst. 19. čl. ZNP). Postopka se torej lahko udeležujejo vse tiste osebe, katerih pravni položaj (njihove pravice ali obveznosti) bo(do) ali utegne(jo) biti prizadet(e) s sodno odločbo - nepravdnega postopka se torej poleg formalnih udeležencev (predlagatelja postopka in osebe, proti kateremu je predlog vložen - nasprotnega udeleženca) lahko udeležujejo tudi t.i. materialni udeleženci. Da tudi sodišče prve stopnje tako pojmuje udeležence nepravdnega postopka, je razvidno iz tega, da je vse ostale zakonite dediče po pokojni F.R. pozvalo, da se izjavijo, ali vstopajo v ta nepravdni postopek. Zaradi tako široke opredelitve udeleženca v nepravdnem postopku pa institut intervencije v tem postopku niti ni potreben. Prijavo intervencije X je zato treba pravno pravilno opredeliti kot prijavo udeležbe v nepravdnem postopku (20. čl. ZNP). Že je bilo obrazloženo, da ima X kot oporočna dedinja po F.R. pravni interes v tem postopku in s končno sodno odločbo bo njen pravni interes nedvomno prizadet. Na tako presojo ne vpliva dejstvo, da je prvotno priglasila intervencijo (udeležbo) na strani zavezane stranke (vloga z dne 16.4.1998) z željo, predlagatelj v postopku ne uspe. Naknadno (vloga z dne 29.9.1999) je izjavila, da se sama prijavlja k zahtevi za plačilo odškodnine (torej kot predlagateljica), če bo ta sedanjemu predlagatelju zavrnjena. Glede na to ji je treba v tem postopku priznati status udeleženca, komu od udeležencev in v kakšnem obsegu bo vrnjeno zaplenjeno premoženje oziroma njegova vrednost, pa bo odločilo sodišče prve stopnje z odločbo, s katero do dokončno uredilo razmerje med vsemi udeleženimi osebami. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 3. odst. 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP izpodbijani sklep spremenilo, kot je razvidno iz izreka. Naj bo na koncu le še opozorjeno na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, po katerem v primeru, ko se po pravnomočno končanem zapuščinskem postopku ugotovi, da je zapustniku vrnjeno premoženje, ki mu je bilo zaplenjeno v kazenskem postopku, kazen zaplembe premoženja pa je bila kasneje razveljavljena (oziroma da bi zapustniku zaradi kasnejše razveljavitve kazni zaplembe premoženja pripadala ta pravica, ki pa je prešla na njegove dediče), tega premoženja ni mogoče razdeliti na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju brez razpisa naroka, na katerega sodišče povabi vse dediče. Kolikor dediči ne soglašajo s tem, da se premoženje razdeli po prejšnjem sklepu o dedovanju, je treba ugotoviti, na kakšni podlagi je bil sklep izdan. Pri presoji tega, koliko veljajo dedne izjave, dedni dogovori in opročna razpolaganja glede naknadno najdenega premoženja, je treba upoštevati poleg njihove vsebine tudi posebne okoliščine, zaradi katerih se naknadno odloča o dedovanju tega premoženja (Poročilo VSS 1/94).