Jedro

Ključi sami po sebi niso predmet varstva posesti, temveč sredstvo za izvrševanje posesti na objektu. Z njihovo pridobitvijo se posest na sami nepremičnini lahko vzpostavi ali omogoči, vendar posest ni na ključih samih, temveč na nepremičnini, ki jo ključi odpirajo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo toženkin ugovor zoper sklep o začasni odredbi P 51/2024 z dne 24. 5. 2024 (I. točka izreka). Glede stroškov povezanih z izdajo začasne odredbe je odločilo, da so del stroškov pravdnega postopka in bo o njih odločeno s končnim sklepom (II. točka izreka).

2.Zoper sklep se toženka po pooblaščencu pravočasno pritožuje. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi z 239. členom in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Meni, da je izpodbijani sklep obremenjen z bistvenimi kršitvami pravil postopka, saj ni ustrezno obrazložen in ga zato ni mogoče preizkusiti. Pri tem se sklicuje na pravico do obrazložene sodne odločbe, ki izhaja iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je namreč zgolj pavšalno navedlo, da naj bi tožniki za verjetno izkazali posest nad nepremičnino in v njej bivali oziroma da naj bi bilo malo verjetno, da ključi ne obstajajo, ter da toženka ni omajala začasne odredbe. Ti zaključki niso podprti z nobenimi razlogi ali dokaznimi navedbami.

2.Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno navedlo, da je prvi tožnik verjetno izkazal solastništvo nepremičnine, čeprav je lastništvo sporno in predmet zapuščinskega postopka, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Velenju v postopku D 213/2024, sicer pa lastništvo samo po sebi ni odločilno za presojo dejanske posesti. Opozarja, da je že v ugovornem postopku pojasnila, da se vhod v objekt odklepa brez ključa in da tožečim strankam ključev ni nikoli predala, zato njihov zahtevek v tem delu ni utemeljen. Samo dejstvo, da je tožnikom dovolila prijavo začasnega prebivališča na naslovu nepremičnine tudi ne pomeni, da so jo imeli v posesti. Poleg tega še izpostavlja, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da so se tožniki sami odločili izseliti iz nepremičnine, kar pomeni, da nimajo več pravnega interesa za vzpostavitev prejšnjega stanja. Še posebej to velja za prvega tožnika, ki se nahaja v tujini in se v Slovenijo ne more vrniti, zato sodišče ne more zagotavljati posestnega varstva neomejeno dolgo. Zato tožniki niso izkazali verjetnosti obstoja nedenarne terjatve, prav tako ni izkazana nevarnost nastanka škode. Ker pa so se tožniki prostovoljno izselili in jim ne grozi nobena neposredna škoda, izdaja začasne odredbe ni bila potrebna. Predlaga, da sodišča druge stopnje pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

3.Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Uvodoma je ugotoviti, da smiselno očitana postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena v zvezi 366. členom ZPP v povezavi z 239. in s 15. členom ZIZ ni podana, saj se izpodbijana odločitev da preizkusiti, sklep pa ima jasne in zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in ne nasprotujejo izreku. Ob tem je toženki pojasniti, da je sodišče prve stopnje v sklepu o začasni odredbi z dne 24. 5. 2024 že sprejelo in obrazložilo svojo odločitev, da so (na stopnji verjetnosti) izpolnjeni pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe. Z izpodbijanim sklepom se je sodišče prve stopnje opredelilo do toženkinih ugovornih navedb, pri čemer v ugovornem postopku sodišče prve stopnje ne odloča ponovno o pogojih za izdajo začasne odredbe, temveč presoja, ali je nasprotna stranka s svojimi navedbami in predloženimi dokazi uspela omajati verjetnost, na kateri temelji izdana začasna odredba. Iz teh razlogov sodišču prve stopnje ni treba znova povzemati vseh razlogov, na katerih je utemeljilo izdani sklep o začasni odredbi. Ob obrazloženem tudi niso podane ob tem še očitane kršitve 22., 23. in 25. člena Ustave RS.

6.Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje v sklepu o začasni odredbi z dne 24. 5. 2024 ugotovilo, da so tožniki verjetno izkazali, da so vse do nasilnega vstopa neznanih moških po naročilu toženke do 24. 4. 2024 imeli v posesti nepremičnino in v njej prebivali.

7.Sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, da ugovorne navedbe toženke ne omajejo pravilnosti izdanega sklepa o začasni odredbi z dne 24. 5. 2024.

8.Sodišče prve stopnje je že na podlagi ugovornih navedb prepričljivo zaključilo, da verjetnost terjatve ni omajana, saj je toženka v ugovoru (izrecno) zatrjevala, da so se tožniki protipravno in brez podlage vselili v hišo in da je toženka posest nad svojo nepremičnino prevzela 25. 4. 2024, kar pomeni, da so hišo imeli v posesti pred motilnim dejanjem. Kot je pravilno pojasnjeno v izpodbijanem sklepu, je v posestnem sporu odločilno zadnje posestno stanje in sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti ter nastalo motenje (33. člen Stvarnopravnega zakonika). Poleg tega je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da je toženka podala soglasje za prijavo prebivališča tožnikov (priloga A10) in da je tožnike pozivala k izselitvi ter k vračilom ključev (priloga A20), kar dodatno utrjuje sam obstoj verjetnosti terjatve, t. j. da so bili tožniki zadnji posestniki nepremičnine pred motilnim dejanjem.

9.Ničesar od navedenega pritožba konkretizirano ne izpodbija. Zgolj s pritožbenimi navedbami, da so se vhodna vrata v objekt odpirala brez ključa in da toženka tožnikom ključev od vhodnih vrat ni predala, pa zaključkov sodišča prve stopnje, ki je sicer lahko napravilo povsem življenjsko logičen zaključek, da je glede na predhodno ugotovljeno malo verjetno,1 da ključev tožniki niso imeli - ne more izpodbiti, kakor tudi ne more izpodbiti zaključkov sodišča prve stopnje z lastnim razzlogovanjem, da njeno dovoljenje, da na naslovu nepremičnine prijavijo začasno prebivališče, ne izkazuje, da so imele nepremičnino verjetno v posesti. Pri tem sodišče druge stopnje toženki glede na njene pritožbene trditve še pojasnjuje, da ključi sami po sebi niso predmet varstva posesti, temveč sredstvo za izvrševanje posesti na objektu. Z njihovo pridobitvijo se posest na sami nepremičnini lahko vzpostavi ali omogoči, vendar posest ni na ključih samih, temveč na nepremičnini, ki jo ključi odpirajo. Iz tega razloga niso utemeljene pritožbene navedbe, da toženka ključev od vhodnih vrat nikoli ni predala in da zaradi tega predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu ni utemeljen.

10.Pritožba že sama povzema odločilne razloge o verjetno izkazani posesti s strani prvega tožnika (da ima na tem naslovu prijavljeno začasno prebivališče in da se zaradi razmer v Ukrajini trenutno v Slovenijo ne more vrniti), ki jih je sodišče navedlo v sklepu o začasni odredbi in ponovno izpostavilo v izpodbijanem sklepu, da je v nepremičnini pred odhodom v Ukrajino bival, pa konkretizirano ne izpodbija. Glede navedb o solastništvu nepremičnine s strani prvega tožnika, pa toženka tudi pravilno ugotavlja, da niso odločilne pri ugotavljanju dejanske posesti oziroma zadnjega posestnega stanja pred nastalim motenjem.

11.Pritožba obširno ponavlja ugovorne navedbe, da so se tožniki prostovoljno izselili iz hiše in da nimajo več pravnega interesa za predmetni postopek oziroma za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja. Ob tem pritožba ne upošteva, da so tožniki nepremičnino zapustili zaradi sile, t. j. ker so v hišo po toženkinem naročilu 25. 4. 2024 vstopili neznani moški, niti pritožba tega ne zanika. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, je sodno varstvo posesti namenjeno preprečitvi samovoljnega uveljavljanja pravic, do razmerja posestnika pa šteje motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvajanja posesti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno sklenilo, da s takšnimi navedbami toženka ne more izpodbiti zaključkov v sklepu o začasni odredbi, da je bila posest ovirana oziroma motena in da je zaradi zavarovanja obstoječega stanja izdaja začasne odredbe nujno potrebna.

12.Toženka v pritožbi ponovno izpostavlja, da ni izpolnjen pogoj nastanka škode, ker so se tožniki sami odločili izseliti iz hiše in jim ne grozi deportacija iz Slovenije, s čimer smiselno navaja, da ni izpolnjen pogoj težko nadomestljive škode. Že sodišče prve stopnje je pritožnici pravilno pojasnilo, da je v prvi vrsti štelo, da je začasna odredba nujno potrebna, da se prepreči nevarnost uporabe sile oziroma sila s strani toženke, zato je tudi pravilen zaključek izpodbijanega sklepa, da te navedbe ne vplivajo na pravilnost izdanega sklepa o začasni odredbi, saj toženka tega pogoja (da je začasna odredba nujna za preprečitev nevarnosti uporabe sile) v ugovoru ni izpodbijala.

13.Po obrazloženem pritožba ni utemeljena. Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi z 239. in 15. členom ZIZ - je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 239. in s 15. členom ZIZ).

14.Ker je sodišče prve stopnje glede stroškov postopka zavarovanja odločilo, da se ti pridržijo za končno odločbo, takšna odločitev pa ni pritožbeno izpodbijana, je sodišče druge stopnje tudi odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

-------------------------------

1Toženkinega poziva k vračilu ključev.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 33

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.