Jedro

Prosilka (tožnica v upravnem sporu) ne izpolnjuje pogojev za odpust obveznosti po določbi 399. člena ZFPPIPP. Kot je pravilno obrazložila tožena stranka in je to med strankami postopka nesporno, je namreč prosilka v letu 2009 najela kredit v višini 60.000 EUR, s čimer je evidentno, glede na svoje premoženjsko in socialno stanje oziroma prihodke, prevzemala obveznosti, ki so v očitnem nesorazmerju z njenim premoženjskih stanjem.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se prošnja A.A. (tožnice) za dodelitev brezplačne pravne pomoči (dalje bpp) v obliki oprostitve plačila predujma za kritje začetnih stroškov postopka osebnega stečaja in odpusta obveznosti zavrne kot neutemeljeno. V obrazložitvi razlaga tožena stranka najprej subjektivne pogoje, to je socialno in finančno stanje prosilke kot ga določa Zakon o brezplačni pravni pomoči (dalje ZBPP), ki pa med strankami postopka ni sporen. V skladu z določilom 24. člena ZBPP sodišče presoja tudi okoliščine in dejstva o zadevi v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev bpp, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek, se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insoventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, številka 126/07, dalje ZFPPIPP), omogoča prezadolženim fizičnim osebam, da uvedejo osebni stečaj in iz svojega premoženja v okviru svojih zmožnosti poplačajo upnike, hkrati in po enakih deležih. Terjatve v delu, v katerem niso bile poplačane, ne prenehajo in jih upniki lahko uveljavljajo proti stečajnemu dolžniku tudi po koncu stečajnega postopka. Ker prosilka nima nobenega premoženja in ga tudi v bodoče ne pričakuje, zgolj izvedba osebnega stečaja v tem primeru ni razumna, temveč je interes prosilke, da se v okviru stečajnega postopka izvede postopek odpusta obveznosti. Institut odpusta obveznosti namreč omogoča, da se stečajnemu dolžniku po preteku preizkusnega obdobja odpusti obveznosti, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja in v delu, v katerem v tem postopku niso bile plačane. V določbi 399. člena pa ZFPPIPP določa tudi ovire za odpust dolga. Med drugim je v 4. točki določeno, da odpust obveznosti ni dovoljen, če je stečajni dolžnik v zadnjih 3. letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskih položajem, ali če je razpolagal s svojim premoženjem neodplačno ali za neznatno plačilo, ali če lahko glede na njegov premoženjski položaj v celoti izpolni svoje obveznosti. Tožnica je v letu 2009 najela kredit v višini 60.000 EUR iz česar sledi, da je v obdobju 3. let pred vložitvijo predmetne prošnje za bpp prevzemala obveznosti, ki so v očitnem nesorazmerju z njenim premoženjskih stanjem. Je brez premoženja, edini njen vir prihodkov pa v času prevzemanja obveznosti predstavlja denarna socialna pomoč. Glede na določbo 4. točke 399. člena ZFPPIPP pogoji za odpust obveznosti pri prosilki niso podani, in bi bila s tem dodelitev bpp za uvedbo postopka osebnega stečaja in za odpust obveznosti očitno nerazumna in nima izgleda za uspeh.

Tožnica v tožbi smiselno uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da je stališče tožene stranke zmotno. Tožnica je sicer res najela kredit, vendar denarja ni zapravila, pač pa je ta denar vezala pri banki z namenom, da bi kaj zaslužila. Kasneje je ta denar z drugim kreditom vrnila banki, zato ne gre za okoliščine oziroma ovire v smislu citirane določbe ZFPPIPP. Predlaga, da sodišče odpravi odločbo tožene stranke in ugodi prošnji tožnice za dodelitev bpp v obliki oprostitve plačila predujma za kritje začetnih stroškov postopka osebnega stečaja in odpusta obveznosti.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, številka 105/06, 62/10, dalje ZUS-1) v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Sodišče sicer razume premoženjsko in s tem tudi socialno stisko tožnice, glede na visok znesek dolga, ki ji je nastal z najetjem kredita, vendar pa glede na obstoječe pravne predpise ne more odločiti drugače kot je že odločila tožena stranka. ZFPPIPP določa v prvem odstavku 382. člena, da je namen postopka osebnega stečaja, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih deležih. Drugi odstavek tega člena pa določa, da terjatve upnikov v delu, v katerem te niso plačane iz razdelitve mase stečajnega dolžnika, ne prenehajo in jih lahko upniki uveljavljajo proti stečajnemu dolžniku tudi po koncu stečajnega postopka, če v zakonu ni drugače določeno. To pomeni, da je namen tega postopka osebnega stečaja, da tudi vsi upniki sprejmejo plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika, hkrati pa zakon določa, da terjatve upnikov ne prenehajo tudi če niso plačane iz razdelitvene mase stečajnega dolžnika. Glede na to, da tožnica, ki je dala predlog za uvedbo stečajnega postopka, nesporno med strankama tega postopka nima nobenega premoženja, to pomeni, da uvedba stečajnega postopka proti njej nima nobene pravne podlage. Tako določa zgoraj navedeni drugi odstavek 382. člena ZFPPIPP, pa tudi sicer, če bi bil stečajni postopek uveden, te terjatve proti tožnici ne bi prenehale.

Pravilna je tudi odločitev tožene stranke, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za odpust obveznosti po določbi 399. člena tega zakona. Med drugim je v 4. točki določeno, da odpust obveznosti ni dovoljen, če stečajni dolžnik v zadnjih 3 letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzema obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim stanjem, ali če je razpolagal s svojim premoženjem neodplačno ali za neznatno plačilo, ali če lahko glede na njegov premoženjski položaj v celoti izpolni svoje obveznosti. Kot je pravilno obrazložila tožena stranka in je to med strankami postopka nesporno, pa je prosilka v letu 2009 najela kredit v višini 60.000 EUR, s čimer je evidentno, da je glede na svoje premoženjsko in socialno stanje oziroma prihodke prevzemala obveznosti, ki so v očitnem nesorazmerju z njenim premoženjskih stanjem.

Glede na navedeno je bila odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.