Jedro

Pri vključitvi tožnika (gasilca) v sistem obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja ne gre za čisto denarno terjatev, za katero bi bilo skladno s 4. odst. 200. čl. ZDR-1 dopustno neposredno sodno varstvo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo kot nedopustno (I. tč. izreka), tožniku pa naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v znesku 171,35 EUR s pp (II. tč. izreka).

2. Zoper navedeni sklep v celoti se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo in posledično nepravilno ugotovilo dejansko stanje, saj s tožbenim zahtevkom uveljavlja terjatev, za katero je dopustno neposredno sodno varstvo, ker ima poklicna pokojnina naravo denarne terjatve. Res je sicer, da pred vložitvijo tožbe na toženko ni naslovil zahteve za odpravo kršitev oz. izpolnitev obveznosti, ker je mislil, da je dopustno neposredno sodno varstvo, pa tudi zato, ker od 21. 4. 2010 ni bil več zaposlen pri toženki in sploh ni imel možnosti uporabe notranje poti. Tega ni mogel storiti niti prej, ko je bil pri toženki še zaposlen, saj pomeni sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 100/2010 sodni precedens, ki je bila sprejeta šele 17. 10. 2011, ko ni bil več pri toženki, pred tem datumom pa ni imel pravne podlage za vložitev zahteve. V kolikor bi bil izpodbijani sklep materialnopravno pravilen, bi številni delavci, ki so sicer upravičeni do zavarovalne dobe s povečanjem, pa jim je delovno razmerje prenehalo pred 17. 10. 2011, ostali brez vsake možnosti, da uveljavijo pravice, ki jim pripadajo po zakonu. Nezakonit je tudi izrek o stroških, saj je tožnik prejemnik denarno socialne pomoči pri CSD A. in bi mu plačilo stroškov bistveno zmanjšalo sredstva za preživljanje. Predlaga, da se uporabi čl. 38 ZDSS-1 in razveljavi odločitev o stroških oz. da se tožnika oprosti plačila le-teh.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožba neutemeljena, odločitev sodišča pa pravilna, saj tožba ni dopustna, ker tožnik ni predhodno zahteval od delodajalca odprave domnevne nepravilnosti. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 2 odst. 350. čl. v zvezi s 366. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju je bilo pravilno uporabljeno tudi materialno pravo.

6. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnika, da gre v obravnavanem sporu za denarno terjatev, za katero je dopustno neposredno sodno varstvo skladno s čl. 200/4 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Tožnik v tožbenem zahtevku smiselno zahteva, da ga toženka kot poklicnega gasilca, zaposlenega na delovnem mestu „gasilec“ v Poklicni gasilski enoti B., prijavi v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, mu za čas od 29. 10. 2005 dalje do 20. 4. 2010, ko mu je prenehalo delovno razmerje prizna pravico do zavarovalne dobe s povečanjem od 12 na 15 mesecev in sklene s Kapitalsko družbo pokojninskega in invalidskega zavarovanja pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje po prispevni stopnji 6,25 % od bruto plače tožnika. Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 100/2010 je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o gasilstvu (ZGas-B, Ur. l. RS, št. 51/2005), ki je začel veljati 29. 10. 2005, na novo dodal 14.a člen, ki določa, da imajo poklicni gasilci pravico do priznavanja zavarovalne dobe s povečanjem oz. pravico do dodatnega pokojninskega zavarovanja v skladu s ZPIZ-1. ZGas-B je torej zakon, na katerega odkazuje 3. odst. 282. čl. ZPIZ-1, s katerim so bila na novo določena delovna mesta, na katerih se delavci vključijo v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje. Zato ZGas-B predstavlja pravno podlago za vključitev tožnika v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje. Tako zavarovanje mora zagotoviti delodajalec in vse zaposlene na takih delovnih mestih vključiti v sistem obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja oz. plačevati ustrezno prispevno stopnjo od bruto plače. Tožniku je torej pravica do dodatnega pokojninskega zavarovanja zagotovljena po samem zakonu v toliko, da ni potrebno predhodno ugotavljati oz. določiti delovnega mesta, za katerega velja obvezna vključitev v dodatno pokojninsko zavarovanje, ker je to že določeno s samim ZGas-B. Kljub temu pa tožnik ne more biti avtomatično vključen v sistem obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Prav tako tudi ne more uživati pravic iz tega zavarovanja tako, da bi mu delodajalec le plačal prispevno stopnjo. Delodajalec je namreč najprej dolžan upravljalcu Sklada obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja RS poslati prijavo v obvezno dodatno zavarovanje, na podlagi katere upravljalec izda delavcu polico obveznega dodatnega zavarovanja. Upravljalec in delodajalec morata skleniti tudi pogodbo o financiranju pokojninskega načrta, s katero se podrobneje opredelijo medsebojne obveznosti, med drugim tudi obveznost delodajalca za plačilo prispevkov. Skladno z navedenim je tudi tožnik v tožbi postavil tožbeni zahtevek. Vse to pa več kot jasno dokazuje, da pri vključitvi tožnika v sistem obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja ne gre za „čisto“ denarno terjatev, za katero bi bilo skladno s 4. odst. 200. čl. ZDR-1 dopustno neposredno sodno varstvo.

7. Neutemeljena je tudi nadaljnja trditev tožnika, da mu ni potrebno vložiti zahteve za izpolnitev obveznosti iz delovnega razmerja oz. za odpravo kršitev najprej pri delodajalcu skladno s 1. odst. 200. čl. ZDR-1, ker že od 21. 4. 2010 pri njem ni več zaposlen. V vsakem primeru ima tožnikov tožbeni zahtevek pravno podlago v njegovem delovnem razmerju pri (bivšem) delodajalcu. In če zahtevek izhaja iz delovnega razmerja, je za varstvo takih pravic potrebno upoštevati določila v 200. čl. ZDR-1, kar pomeni, da mora delavec (tožnik) najprej uporabiti notranje varstvo pravic in v kolikor delodajalec ne izpolni svojih obveznosti v 8 dneh, lahko delavec v nadaljnjih 30 dneh zahteva sodno varstvo, kot je določeno v 1. in 2. odst. 200. čl. ZDR-1. 8. Neutemeljen je nadaljnji pritožbeni očitek, da je tožnik, ker ni več zaposlen pri toženki in ne more od delodajalca zahtevati odprave kršitev, v neenakopravnem položaju z ostalimi upravičenci do dodatnega obveznega pokojninskega zavarovanja, ki so še zaposleni. Kot je že zgoraj obrazloženo, dejstvo, da tožnik ni več zaposlen, ni ovira, da pri svojem bivšem delodajalcu uveljavlja notranje varstvo svojih pravic. Takšno varstvo je le procesna predpostavka za eventuelno kasnejšo tožbo. Tako tudi zavrženje tožbe s strani prvostopnega sodišča ne predstavlja ovire, da tožnik naknadno zahteva najprej varstvo pravic in eventuelno tudi vloži novo tožbo.

9. Neutemeljena je tudi pritožba zoper izrek o stroških. Tožnik se sklicuje na čl. 38 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s sprem.), na podlagi katerega naj bi se ga oprostilo stroškov postopka. Vendar tožnik ob tem spregleda, da se navedeno zakonsko določilo nanaša na primere, kadar delavec v sporu ne uspe v celoti, kar pomeni, da delavec deloma uspe, deloma pa ne. V obravnavanem sporu pa tožnik sploh ni uspel oz. je pravdo v celoti izgubil. Tožnik je res prejemnik denarne socialne pomoči pri CSD A., kar je prvostopno sodišče tudi upoštevalo in na podlagi dveh predlogov tožnika z dvema sklepoma z dne 8. 7. 2015 in 5. 5. 2016 tožnika oprostilo plačila sodnih taks za postopek pred sodiščem prve in druge stopnje. Tožnik pa v nobenem primeru ne more biti oproščen plačila stroškov nasprotne stranke.

10. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi čl. 365 v zvezi s čl. 353 ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

11. Pritožbeno sodišče je na podlagi čl. 165/1 ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Na podlagi čl. 154 ZPP tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspel. Skladno s čl. 155/1 ZPP tudi tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj njene navedbe v odgovoru na pritožbo niso bistveno prispevali k odločitvi o pritožbi.