Jedro

Nebistveno za kazensko odgovornost obsojenke kot napeljevalke je dejstvo, da obdolženec ni bil pravnomočno obsojen, ker napeljevalec po prvem odstavku 40. člena KZ-1 odgovarja v mejah svojega naklepa. V drugem odstavku 37. člena KZ-1 je določeno, da kdor drugega naklepoma napelje k storitvi kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči tri leta zapora ali hujša kazen, se kaznuje kakor za poskus kaznivega dejanja, tudi če ni bilo poskusa storitve kaznivega dejanja.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrajno sodišče v Novem mestu je obsojeno spoznalo za krivo napeljevanja h kaznivemu dejanju goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 37. člena KZ-1. Na podlagi istega zakonskega določila je obsojenki izreklo kazen petih mesecev zapora. Na podlagi 75. člena KZ-1 je obsojenki odvzelo 1.634,28 EUR premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka in sodne takse.

Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo zagovornika obsojenke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenko je oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

2.Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenkin zagovornik iz razlogov nezakonito izvedenega kazenskega postopka v postopku na prvi in drugi stopnji, zaradi kršitve kazenskega zakona (zmotna uporaba materialnega prava), zaradi kršitev pravil postopka in zaradi razlogov iz 427. člena ZKP; Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter razveljavi izpodbijani sodbi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3.Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je Vrhovnemu sodišču predlagala, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila seznanjena obsojenka in njen zagovornik; obsojenka je v odgovoru na odgovor vrhovne državne tožilke predlagala, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije v kazenski zadevi razsodi.

B.

4.Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da se vložnik ne strinja z ugotovitvami pritožbenega sodišča, ki mu je na vse njegove pritožbene navedbe že v celoti odgovorilo. Po ugotovitvah Vrhovnega sodišča je vložnik enake kršitve kot v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal tudi že v pritožbenem postopku in bil z njimi neuspešen, glede na svoje razloge v zahtevi za varstvo zakonitosti pa razloge drugostopenjske sodbe tudi v celoti ignorira. V vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti namreč vložnik ne zatrjuje, da mu pritožbeno sodišče na njegove pritožbene navedbe ne bi odgovorilo. Naloga vložnika pa v zahtevi za varstvo zakonitosti ni v nekritičnem prepisovanju svojih predhodnih navedb temveč v uveljavljanju očitkov na način, da se v svojih izvajanjih naveže na argumentirane razloge nižjih sodišč in se z njimi sooči.

Glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka

5.Vložnik najprej uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP s trditvijo, da ni mogoče niti po naravi stvari storiti kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju goljufije, v posledici česar so razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijanih sodbah protispisni.

6.Tem očitkom po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče slediti. Iz izpodbijane pravnomočne sodbe izhajajo jasni, podrobni in razumni razlogi o tem, da je obsojenka dejanje napeljevanja storila z namenom pridobitve premoženjske koristi, ki jo je tudi prejela, v obliki dveh GSM aparatov, ki jih je A. A. takoj po sklenitvi pogodb tudi izročil, na samo storitev ga je napeljala obsojenka, pri čemer mu je tudi povedala, da nima ne dohodkov in ne premoženja in da je v osebnem stečaju, zato dejansko tudi računi mobilnega operaterja v znesku 1.634,28 EUR niso bili plačani. Takšne dejanske zaključke sta sodišči nižje stopnje sprejeli na podlagi izvedenih dokazov, ki sta jih v obrazložitvi svojih odločb tudi celovito in ustrezno navedli.

Vrhovno sodišče zatrjevanih pomanjkljivosti ni zaznalo in ugotavlja, da se vložnikova izvajanja usmerjena v nasprotovanje dokazni oceni sodišč, s čimer z zahtevo ne more uspeti.

7.Nadalje vložnik z zatrjevano kršitev uveljavlja z navedbo, da sta izpodbijani sodbi protispisni in kontradiktorni z zavrnilno sodbo zoper A. A., ker v svoji obrazložitvi nimata navedenih razlogov. Izpodbijanima sodbama tudi očita, da se nista opredelili do zavrnilne sodbe (pravilno sklepa o ustavitvi kazenskega postopka). Prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče sta se tudi glede razlogov sklepa o ustavitvi kazenskega postopka in ne zavrnilne sodbe zoper A. A. razumno opredelili, zato je očitek o zagrešeni kršitvi kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP neutemeljen in nima podlage v spisovnem gradivu.

8.Tudi z očitkom, da ni mogoče niti po naravi stvari storiti kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju goljufije se Vrhovno sodišče ne more strinjati, ker sta sodišči nižje stopnje ugotovili, da je A. A. dolg po pogodbah mobilnemu operaterju poravnal, pri čemer vložnik v celoti spregleda, da je prav zaradi navedenega razloga državna tožilka 25. 2. 2022 obtožni predlog zoper A. A. zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 211. člena KZ-1 umaknila, sodišče pa je na podlagi tretjega odstavka 293. člena ZKP kazenski postopek zoper njega zaradi navedenega kaznivega dejanja ustavilo. Šele na to, dne 17. 8. 2023, je bil A. A. v kazenskem postopku zoper obsojenko zaslišan kot priča. Svoje razloge sta sodišči nižje stopnje ustrezno pojasnili, zato z golim zatrjevanjem kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, brez da bi jo vsebinsko uspel argumentirati, vložnik ne more uspeti.

Glede kršitev kazenskega zakona

9.Po mnenju vložnika iz opisa historičnega dogodka v pravnomočni sodbi ne izhajajo znaki obsojenki očitanega kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju goljufije, ki ga je storil A. A. Vložnik meni, da A. A. ni storil očitanega mu kaznivega dejanja, zato obsojenka tudi ni mogla storiti napeljevanja h temu kaznivemu dejanju. Opis kaznivega dejanja je po mnenju vložnika nejasen, nekonkretiziran in nerazumljiv. Brez storitve kaznivega dejanja goljufije, ki je bil predmet očitka zoper A. A., po naravi stvari ni mogoče storiti napeljevanja k temu kaznivemu dejanju. Glede na to, da je A. A. poravnal vse pogodbene obveznosti do družbe B., v tem primeru ni več oškodovanca, zato niso podani znaki kaznivega dejanja goljufije .

10.Vrhovno sodišče vložnikova izvajanja v zvezi z nekonkretizacijo opisa kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi z 37. členom KZ-1 zavrača in poudarja, da je opis kaznivega dejanja namenjen individualizaciji historičnega dogodka na dovolj konkretiziran način, da ga je moč nedvomno ločiti od vseh drugih historičnih, zlasti istovrstnih dogodkov; le tako je mogoče obsojenki zagotavljati učinkovito obrambo v kazenskem postopku in spoštovanje načelo ne bis in idem. Pri opisu kaznivega dejanja je pomemben konkreten del, abstrakten del pa niti ni pomemben; na pravno kvalifikacijo sodišče ni vezano.

V konkretnem opisu obsojenki očitanega kaznivega dejanja je njena vloga natančno opredeljena, in bistvo kazensko pravnega očitka je, da je obsojenka z nagovarjanjem napeljala A. A., da sklene dve naročniški pogodbi in pogodbi za posebne ugodnosti z dvema GSM mobilnima aparatoma, ki jih bo na ta način pridobil, izroči njej, kar je tudi storil in s podpisom pogodb lažno prikazoval, da bo račune po pogodbah plačeval, čeprav je vedel, da računov ne bo plačeval niti on niti obsojenka, ker nista imela dohodkov in premoženja, obsojenka pa mu je tudi povedala, da je v osebnem stečaju, pet računov v skupni vrednosti 1.634,28 EUR pa tudi dejansko ni bilo plačanih. V opisu napeljevanja h kaznivemu dejanju po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi z 37. členom KZ-1 je konkretno opisano ravnanje obsojenke, njena vloga in njeno izvršitveno protipravno ravnanje v začetku maja 2017, ki je s konkretnimi napotki A. A. povzročila njegovo odločitev, da izvrši dejanje, ki izpolnjuje znake goljufije, zato navedena kršitev ni podana.

Do očitka navedene kršitve sta se sodišči nižjih stopenj že razumno in celovito opredelil in ju pritožnik zgolj s ponavljanjem istih argumentov ne more uspešno uveljaviti, ne da bi stališči sodišč nižje stopnje uspel vsebinsko omajati.

11.Drži zatrjevanje vložnika, da A. A. za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 ni bil obsojen. Sodišči nižje stopnje sta ustrezno pojasnili, da je nebistveno za kazensko odgovornost obsojenke kot napeljevalke dejstvo, da za dejanje A. A. ni bil pravnomočno obsojen, ker napeljevalec po prvem odstavku 40. člena KZ-1 odgovarja v mejah svojega naklepa. V drugem odstavku 37. člena KZ-1 je določeno, da kdor drugega naklepoma napelje k storitvi kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči tri leta zapora ali hujša kazen, se kaznuje kakor za poskus kaznivega dejanja, tudi če ni bilo poskusa storitve kaznivega dejanja. Glede na dejstvo, da je za kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena KZ-1 zagrožena kazen zapora do treh let, se zato zatrjevanje vložnika izkaže za neutemeljeno. Bistvo kazensko pravnega očitka obsojenki, ki je konkretno opisano, je v dejstvu, da je pri A. A. povzročila odločitev za storitev kaznivega dejanja.

Vložnik pri očitku kršitve materialnega zakona spregleda dejstvo, da je državna tožilka dne 25. 2. 2022 obtožni predlog v delu zoper A. A. zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 umaknila iz razloga, ker je poravnava med obdolženim in oškodovancem uspela. V posledici navedenega je Okrajno sodišča v Novem mestu dne 3. 3. 2022, na podlagi tretjega odstavka 293. člena ZKP izdalo sklep o ustavitvi kazenskega postopka zoper A. A. To ne pomeni, da kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena KZ-1 ni bilo storjeno, pomeni le, da gre za institut, ki je eden od selekcijskih mehanizmov, ki jih ima državni tožilec na voljo, in pomeni alternativen način zunajsodnega reševanja sporov.

12.Vrhovno sodišče zavrača vložnika tudi v delu, ko sodiščema nižje stopnje očita, da sta popolnoma prezrli, da je A. A. obveznosti do družbe že v celoti poravnal in da zato ni več oškodovanca, kar naj bi pomenilo, da ni protipravne premoženjske koristi oz. prikrajšanja na strani družbe B., to pa zakonski znak kaznivega dejanja goljufije.

13.Nižji sodišči sta se v zvezi z očitkom navedene kršitve ustrezno opredelili, pri čemer Vrhovno sodišče še navaja, da je bilo kaznivo dejanje dokončano in premoženjska škoda kot znak kaznivega dejanja goljufije oškodovancu družbi B. prizadejana. A. A. je škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem v višini 1.634,28 EUR oškodovancu poravnal v postopku poravnavanja, kar pa na sam znak kaznivega dejanja goljufije nima nobenega vpliva.

Po ugotovitvah Vrhovnega sodišča iz opisa obsojenki očitanega kaznivega dejanja tako izhajajo vsi zakonski znaki napeljevanja h kaznivemu dejanju goljufije, zato je trditev vložnika o pomanjkljivosti in nekonkretiziranosti opisa neutemeljena.

C.

14.Ker glede na pojasnjeno zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti, na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

15.Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na 98. a členu ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, upoštevajoč razpoložljive podatke o obsojenkinem premoženju in dohodkih. Ob presoji obsojenkinih premoženjskih razmer, ugotovljenih s sodbo prvostopenjskega sodišča, jo je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse.

16.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Sodba VS RS I Ips 64859/2022 z dne 11. 7. 2024, I Ips 47181/2023 z dne 5. 12. 2024.

2Točke 6-9 prvostopenjske sodbe in točka 8 drugostopenjske sodbe.

3Točka 2 prvostopenjskega sklepa z dne 3. 3. 2022 in točka 7 drugostopenjske sodbe.

4Točka 9 prvostopenjske sodbe in točka 7 drugostopenjske sodbe.

5Točka 7 prvostopenjske sodbe in točka 7 drugostopenjske sodbe.

6Točka 10 prvostopenjske sodbe in točka 6 drugostopenjske sodbe.

7Točka 11 prvostopenjske sodbe in točka 7 drugostopenjske sodbe.

8Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2023, str. 972-973.

9Točka 9 prvostopenjske sodbe in točka 8 drugostopenjske sodbe.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 37, 37/2, 40, 40/1, 211, 211/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.