Jedro

Slovenski organi pri odločanju o upravičenosti do denacionalizacije niso vezani na odločitve tujega organa o priznanju pravice do odškodnine.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z dopolnilno odločbo je Upravna enota Maribor zavrnila zahtevo za denacionalizacijo 1/2 stavbe na naslovu ... po pok. razlaščencu A.A. (1. točka izreka) ter zahtevek B.B. za denacionalizacijo premičnega premoženja trgovine na naslovu … (2. točka izreka). V obrazložitvi odločbe navaja, da je bilo obravnavano premoženje podržavljeno A.A. na podlagi odločbe Mestne zaplembene komisije v Mariboru z dne 10. 9. 1945, izdane na podlagi Odloka AVNOJ. Ker imenovanemu ni bilo priznano jugoslovansko državljanstvo, je upravni organ na podlagi določbe 12. člena Zakona o denacionalizacij (ZDen) za upravičenca štel njegova pravna naslednika B.B. in C.C.. Nadalje je upravni organ na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen po uradni dolžnosti ugotavljal, ali je bila razlaščencu za odvzeto premoženje izplačana odškodnina, oz. ali je imel pravico dobiti odškodnino od tuje države na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Upravičenca sta v zvezi s tem predložila potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 8. 4. 2011, iz katerega izhaja, da razlaščencu ni bila povrnjena odškodnina za podržavljeno premoženje v Jugoslaviji, ker zadeva ne spada pod drugi odstavek 27. člena Državne pogodbe z dne 15. 5. 1955 ter 11. člen Zakona o izvajanju državne pogodbe 1962, ker v trenutku zaplembe imenovani ni bil avstrijski državljan, saj je to pridobil šele 5. 6. 1950. V zvezi z navedenim potrdilom je upravni organ sprejel stališče, da to ne dokazuje, da pokojni razlaščenec ni imel pravice dobiti odškodnine od tuje države. Pogodba med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj iz socialnega področja (Finančna in izravnalna pogodba, FIP, ki je bila sklenjena 27. 11. 1961) predvideva izplačilo odškodnin pregnancem z določenih območij izven Avstrije, med drugim tudi območja tedanje FLRJ, pri čemer odškodnine ne veže na državljanstvo v letih 1938 in 1945. Pogoj za priznanje odškodnine je bil, da so upravičenci avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti ter da so 1. 1. 1960 imeli stalno prebivališče v Avstriji. Za izvedbo pogodbe je bil sprejet tudi Zakon o povrnitvi škod priseljencem in pregnancem (UVEG), ki je pričel veljati skupaj s pogodbo in se je nanašal na povračilo škode, ki je nastala v zvezi z dogodki druge svetovne vojne tudi na jugoslovanskem območju. Iz listine o podelitvi državljanstva urada Štajerske deželne vlade Republike Avstrije z dne 5. 6. 1950 je razvidno, da je razlaščenec A.A., kakor tudi vsi njegovi pravni nasledniki, pridobil avstrijsko državljanstvo dne 5. 6. 1950, torej je imel pravico dobiti odškodnino od tuje države, saj je imel na dan 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji, na dan podpisa FIP dne 27. 11. 1961 pa je bil avstrijski državljan, in je bil oseba, ki je izgubila prebivališče v Jugoslaviji v povezavi z dogodki druge svetovne vojne. Po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen niso upravičenci do denacionalizacije tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mednarodnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Ustavno skladnost navedene določbe in njene uporabe je že presojalo Ustavno sodišče v zadevi št. U-I-326/98, v kateri je navedlo, da določba pomeni napotilo upravnim organom kako naj ugotavljajo, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države. V sklepu Up 142/00 je pojasnilo, da ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katerega so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države. V odločbi Up 547/02 pa je poudarilo, da navedena določba ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države. O tem, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, odločajo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb. Glede na pravno naravo Odloka AVNOJ in FIP je po mnenju upravnega organa FIP mogoče šteti kot pravni vir, ki je urejal odškodnino za premoženje podržavljeno z Odlokom AVNOJ, zato se pri odločanju o denacionalizacijo po ZDen upošteva, ne glede na to, da Jugoslavija ni bila pogodbena stranka FIP. V konkretnem primeru so za razlaščenca A.A. izkazane okoliščine, da gre za primer, za kakršnega je po FIP predvideno odškodovanje, zato je izključen do upravičenja po ZDen. Enako velja tudi za nadomestna upravičenca po 12. členu ZDen B.B. in C.C. Potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 8. 4. 2011, ki sta ga predložila vlagatelja zahteve, temelji na dejstvih o državljanstvu, ki niso skladna z dejstvi o državljanstvu, ugotovljenimi na podlagi uveljavljenega pravnega reda Republike Slovenije, zaradi česar njegovih podatkov upravni organ Republike Slovenije ne more šteti kot potrdilo, da družina A.A. v Republiki Avstriji ni imela pravice do odškodnine za odvzeto premoženje. Upravni organ mora izhajajoč iz svojega pravnega reda na podlagi materialnih določb drugega odstavka 10. člena ZDen sam po uradni dolžnosti ugotoviti morebitno pravico do odškodnine od tuje države za odvzeto premoženje ter sam presoditi in oceniti domače in tuje dokaze. Glede na predloženo potrdilo avstrijskega zveznega ministrstva je tako tudi FIP mogoče šteti kot pravni vir, ki je urejal odškodovanje za premoženje, podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ. Glede zahtevka za vračilo premičnega premoženja pa je upravni organ ugotovil, da je bil zahtevek vložen po poteku roka za denacionalizacijo, po katerem denacionalizacije ni več mogoče uveljavljati.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožnikov kot neutemeljeno. V zvezi s potrdilom avstrijskega zunanjega ministrstva tožena stranka navaja, da gre za potrditev o dejanskem stanju glede morebitno izplačane odškodnine in za tolmačenje predpisov s strani Republike Avstrije. Ne glede na to pa ima upravni organ Republike Slovenije pravico in dolžnost, da na podlagi določb drugega odstavka 10. člena ZDen sam presodi sklenjene mirovne pogodbe in mednarodne sporazume in s tem pravico do izplačila odškodnine za podržavljeno premoženje. Dejstvu, da odškodnina ni bila izplačana, prvostopni upravni organ ni oporekal in je upošteval navedene ugotovitve s strani državnih institucij Republike Avstrije. Morebitno pravico do izplačila odškodnine pa si obe državi deloma različno razlagata. Po pravu Republike Slovenije se kot izplačana odškodnina za podržavljeno premoženje šteje uveljavitev odškodnine v kakršni koli višini za izgubljeno premoženje v takratni Jugoslaviji, kakor tudi samo možnost izplačila odškodnine. V zvezi s FIP pa tožena stranka navaja, da je bil namen pogodbe plačilo škode določenim osebam, ne pa odškodnina za odvzete nepremičnine v takratni Jugoslaviji, vendar pa plačilo škode pomeni splošen pojem za izgubo tudi stvarnega premoženja. Ker se je družina A.A. na ozemlje Republike Avstrije priselila pred letom 1950, ko je prejela državljanstvo Republike Avstrije, je bila upravičena do določenih zneskov na navedeni podlagi, kar pa izključuje denacionalizacijo po ZDen.

Tožeča stranka ob sklicevanju na svoje pritožbene navedbe v tožbi ugovarja, da so razlogi v dopolnilni odločbi v nasprotju z izrekom, zlasti pa še z razlogi, ki jih je za svojo odločitev uporabil drugostopni organ. Izpodbijana odločba izhaja iz stališča, da je bilo sporno premoženje razlaščeno že s predpisom AVNOJ in da so bili razlaščenci upravičeni dobiti odškodnino za odvzeto premoženje v Jugoslaviji na podlagi predpisov, ki so bili v Avstriji izdani na podlagi pogodbe med Zvezno Republiko Nemčijo in Avstrijo, drugostopni organ pa navaja, da gre za vračilo škode določenim osebam, ne pa za odškodnino za odvzete nepremičnine. Prvostopni organ tudi navaja, da ni dolžan upoštevati predloženega potrdila organa Republike Avstrije, temveč da je dolžan ocenjevati, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, torej brez dokazovanja tujega prava. V zvezi s tem pa drugostopni organ navaja, da ima potrdilo državnih organov Republike Avstrije v smislu 170. člena ZUP enako dokazno moč kot domača javna listina. Ker so razlogi odločbe prvostopnega organa v nasprotju z razlogi drugostopnega organa, je upravno sodišče dolžno razsoditi upoštevajoč načelo poštenosti in pravičnosti, predvsem pa izkušnje, ki jih ima država Slovenija v zadevi „izbrisani“. Pri tem je treba tudi upoštevati, da bo Republika Avstrija kot članica EU v primeru izigrave mednarodnih pogodb, na podlagi katerih imajo potrdila enako dokazno moč kot domače pravne listine, uporabila pravne vzvode v EU, ki bodo imeli za posledico, da se bo Slovenija spet znašla v podobni situaciji, kot v zadevi izbrisanih. ZDen ugotavlja, da je bil odvzem premoženja protipraven in je bilo slovenskim državljanom ugodeno, medtem ko se avstrijskim državljanom, ki so prav tako državljani EU, enake pravice grobo kršijo. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka.

B.B. je vložila tudi samostojno tožbo zoper izpodbijano odločbo, v kateri navaja, da sama niti razlaščenec nista prejela nobene odškodnine za odvzeto premoženje, kar je razvidno iz potrdila pristojnih organov Republike Avstrije. Iz potrdila je tudi razvidno, da sporno premoženje ne spada pod Državno pogodbo sklenjeno med Avstrijo in takratno Jugoslavijo, saj razlaščenec ni imel avstrijskega državljanstva v relevantnem obdobju. V potrdilu se tudi navaja, da premoženje A.A. v smislu Državne pogodbe ni bilo zaplenjeno kot avstrijsko premoženje, zato ne obvezuje Republike Avstrije niti na osnovi notranjih zakonov za izplačilo odškodnine. Avstrijski organi tudi trdijo, da FIP nima pravne podlage za izplačilo odškodnine zaradi zaplembe premoženja, ki ni bilo avstrijsko. Avstrijski organi kot edino pristojni so v tej zadevi izdali uradna potrdila, ki dokazujejo, da upravičenci niso prejeli niti niso bili upravičeni prejeti odškodnine. Odločitev tako pomeni tudi kršitev mednarodnega sporazuma, kar pomeni kršitev pravic Republike Avstrije kot pogodbene stranke. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali FIP (in njegovi izvedbeni akti) predstavlja predpis, ki ga je dolžan upoštevati upravni organ na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, torej ali je podlaga za izključitev oseb iz denacionalizacije, kakor tudi pravna narava potrdila tujega državnega organa.

V zvezi z navedenimi spornimi vprašanji je že zavzelo pravno stališče Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014. Pri tem je navedlo: - Za razlago 10. člena ZDen je ključnega pomena določilo, ki v celoti izključuje vračanje premoženja po ZDen, če je oseba dobila ali imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Drugi stavek drugega odstavka 10. člena ZDen je zgolj napotilna norma za organe, ki odločajo o denacionalizaciji. - Po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen ni mogoče izključiti bilateralnih pogodb dveh tujih držav, kar je FIP, pri kateri bivša Jugoslavija ni sodelovala. FIP in njegovi izvedbeni akti so lahko podlaga za izključitev oseb iz denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen.

- Kot premoženjsko škodo v smislu 1. člena FIP pregnanska škoda zajema tudi škodo, ki je nastala pregnancem zaradi izgube premoženja v posledici druge svetovne vojne tudi na ozemlju Jugoslavije. Med pregnance in preseljence so vključene tudi osebe z območja FLRJ.

- Denacionalizacije ni mogoče presojati zgolj z vidika splošnega odškodninskega prava, temveč njena ureditev temelji na posebnih in specifičnih rešitvah. ZDen tako ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katerega so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države.

- Ni pomembno, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnine in tudi ne, kakšna je bila višina te odškodnine. Bistveno je, da je imel razlaščenec v tuji državni na voljo pravno podlago za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v takratni Jugoslaviji.

V obravnavani zadevi je nesporno, da je bilo premoženje pokojnemu A.A. podržavljeno na podlagi odločbe izdane na podlagi Odloka AVNOJ, da je imenovani dne 5. 6. 1950 pridobil avstrijsko državljanstvo ter da je 1. 1. 1960 imel stalno prebivališče v Avstriji. Razlaščenec je torej štel za osebo nemške narodnosti, ter je ob izpolnjevanju še ostalih pogojev glede avstrijskega državljanstva in stalnega prebivališča v relevantnem obdobju spadal v krog oseb, na katere se je nanašal FIP. S tem pa je bil, upoštevaje pravno stališče Vrhovnega sodišča v citirani sodbi, na katero se v celoti sklicuje tudi to sodišče, izključen zahtevati vračilo premoženja na podlagi ZDen, saj je imel v tuji državi na voljo pravno podlago za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v takratni Jugoslaviji. Pri tem pa upravni organ ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih, niti ali je odškodnino dejansko prejel. Po ustaljeni upravnosodni praksi določba drugega odstavka 10. člena ZDen velja v vsakem primeru, ne glede na to, ali gre za upravičenca po 9., 11. ali 12. členu ZDen. Pravica dobiti odškodnino od tuje države po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen tako izključuje upravičenost do denacionalizacije tudi za pravne naslednike iz 12. člena ZDen.

Vrhovno sodišče je v citirani sodbi tudi zavzelo stališče v zvezi s potrdili avstrijskega Zveznega ministrstva za finance o obveznosti Republike Avstrije glede plačila škode priseljencem in pregnancem. Meni, da gre za potrdilo o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oz. 7. člena Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu. Kolikor se z njim potrjuje, da sta Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sklenili FIP, je upravni organ dolžan ta predpis kot veljaven upoštevati. Če pa se v potrdilu navaja, da po tem predpisu ni obstajala pravica do odškodnine, gre le za mnenje, na katerega upravni organ ni vezan.

Sodišče se v zvezi s tožbenim ugovorom glede potrdila Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 8. 4. 2011 v celoti sklicuje na prej navedeno stališče Vrhovnega sodišča, ki je skladno tudi z navedbo Ustavnega sodišča v zadevi Up 547/02, da slovenski organi pri odločanju o upravičenosti do denacionalizacije niso vezani na odločitve tujega organa o določitvi odškodnine.

Tožbeni ugovor glede neskladja med izrekom in razlogi v obrazložitvi odločbe oz. med razlogi prvostopne in drugostopne odločbe, je splošen in nejasen. Predmet presoje v upravnem sporu je upravni akt, s katerim je bilo odločeno o pravici oz. obveznosti stranke, to je v konkretnem primeru dopolnilna odločba Upravne enote Maribor, ki pa razlaga svojo odločitev skladno s stališčem, kot ga je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 85/2013. Prav tako se z razlogi prvostopnega organa to sodišče v celoti strinja in se nanje sklicuje skladno z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zgolj z argumenti o internacionalizaciji spora, tudi s strani Republike Avstrije, pa ni mogoče uspešno utemeljevati tožbe.

Po vsem navedenem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe se tudi nanaša na zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.