Jedro

Denarni znesek za tožnikovo duševno trpljenje zaradi posledic poškodbe po zdravljenju, ki se odražajo v njegovi zmanjšani življenjski aktivnosti, je sodišče prve stopnje previsoko določilo in ga je pritožbeno sodišče utemeljeno znižalo. Pri tem pa je premalo upoštevalo tožnikovo mladost in fizično naporno življenje na strmi kmetiji. Revizija pravilno opozarja, da je tožnik šele na pragu obdobja, ko bi se moral preživljati s kmetovanjem in bi moral biti kos vsem težkim delom. Res je tudi, da je delo na strmi kmetiji drugačno od dela v ravnini, kjer si je mogoče veliko pomagati s stroji.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi, tako da se pritožbi tožeče stranke delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se drugi odstavek izreka glasi: "Tožena stranka - zavarovalnica, mora v 15 dneh plačati tožeči stranki J. E. 4.620.000 SIT (z besedo: štiri milijone šeststo dvajset tisoč tolarjev) z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 29.1.1999 do plačila, ter ji povrniti pravdne stroške pred sodiščem prve stopnje v znesku 299.204 SIT, pred sodiščem druge stopnje pa krijeta pravdni stranki vsaka svoje stroške.

Presežni tožbeni zahtevek se zavrne."

2. Sicer se revizija zavrne.

3. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 14.742 SIT stroškov revizije, v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 7.420.000 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 29.1.1999 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je bil tožnik sopotnik v avtomobilu vinjenega voznika, ki je povzročil nesrečo in ki je imel zavarovano odgovornost pri toženi stranki. Ker med pravdnima strankama ni bilo spora, da je bil tožnik poškodovan v prometni nesreči dne 29.7.1994 in da je 30% prispeval k nesreči, ker se je peljal z vinjenim voznikom, je sodišče ugotovilo obseg nepremoženjske škode in prisodilo: za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 3.000.000 tolarjev, za duševne bolečine zaradi skaženosti 300.000 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 7.000.000 tolarjev ter za strah 300.000 tolarjev. Tako je ugotovilo, da bi tožniku pripadala pravična odškodnina v skupnem znesku 10.600.000 tolarjev, zaradi tožnikove sokrivde pa mu je prisodilo 70% od tega zneska, torej 7.420.000 tolarjev.

Po pritožbah tožeče in tožene stranke v zvezi s prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo, je sodišče druge stopnje zavrnilo tožnikovo pritožbo, pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo, tako da je prisojeno odškodnino znižalo na 3.360.000 tolarjev in zavrnilo presežni del tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče se je strinjalo s prvo sodbo, da znaša pravična odškodnina za tožnikove duševne bolečine zaradi skaženosti 300.000 tolarjev in za strah 300.000 tolarjev. Je pa znižalo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem na 1.700.000 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti na 2.500.000 tolarjev. Tako je ugotovilo, da bi tožniku pripadala pravična odškodnina v skupnem znesku 4.800.000 tolarjev, oz. 70% od tega zneska 3.360.000 tolarjev. Presežni del pritožbe tožene stranke je zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je bil pravnomočno zavrnjen njegov tožbeni zahtevek v znesku 13.776.000 tolarjev, je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi reviziji in spremeni sodbo, tako da prisojeno odškodnino ustrezno zviša, ali pa jo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču druge stopnje. Poudarja, da gre za prikrajšanje dobrin, ki so po svoji naravi ne le neocenljive, marveč predvsem neprecenljive, in da je sodišče te vrednote bagateliziralo. Glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem meni, da je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo obseg tožnikovega trpljenja, nato pa se je sklicevalo na 200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) in brez pojasnila meril in kriterijev, ki jih je uporabilo, brez razlogov znižalo odškodnino. Enako očita sodišču tudi v zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, pri čemer opozarja, da tožnik pri 23 letih ni bil "na višku svojih življenjskih moči", saj ni bil vrhunski športnik, temveč je bil šele na začetku tiste življenjske dobe, v kateri bi se moral preživljati z lastnim fizičnim delom. Dodaja, da je po končanem osnovnem šolanju ostal doma na kmetiji in da bo moral do visoke starosti opravljati kmečko delo. Po njegovem bi moralo pritožbeno sodišče poznati razmere na svojem območju, kjer so kmetije na območju Gornjega grada - Šmiklavža tako strme, da je kmetovanje fizično bolj naporno kot na ravninskih kmetijah, saj je samo deloma mogoče obdelovati zemljo s stroji. Ker bo moral torej tožnik še vsaj 50 let duševno trpeti zaradi prikrajšanja zdravja, meni, da je prisojena odškodnina v posmeh pravičnosti.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP (1977), Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je v zadevi odločalo po pravilih ZPP (1977), čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1999, Ur. list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP iz leta 1999 na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija je delno utemeljena.

Navajanje tožeče stranke, da je tožnikovo prikrajšanje zaradi bolečin in porušenega zdravja neocenljivo in neprecenljivo, drži samo do določene mere. Res je, da Ustava Republike Slovenije (URS, Uradni list RS, št. 33/91 in Ustavna zakona v Uradnem listu RS, št. 42/97 in 66/2000) in ratificirane ter objavljene mednarodne pogodbe varujejo človekove pravice; toda v primeru njihove kršitve ni mogoče drugega, kot odškodnina. V tožnikovem primeru ni dvoma o tem, da gre za tako intenzivno in dolgotrajno trpljenje, da po 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89) upravičuje zadoščenje v denarju. Ker pa je denarni znesek odvisen od tožnikovega subjektivnega trpljenja, je sodišče natančno ugotovilo obseg škode, ki jo je nato objektiviziralo, tako da jo je primerjalo s podobnimi primeri, s katerimi se je srečalo v sodni praksi.

V konkretnem primeru je tožnik zahteval za telesne bolečine, ki jih je trpel med dolgotrajnim zdravljenjem, in ki jih bo trpel v bodoče, 6,600.000 tolarjev. Sodišče prve stopnje mu je prisodilo kot pravično denarno odškodnino 3,000.000 tolarjev in sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da je prisojeni znesek previsok. Pri tem sodišče ni omaloževalo tožnikovega trpljenja v času prve hospitalizacije in enoletnega zdravljenja, niti ponovnega trpljenja ob drugi operaciji, ko so tožniku odstranili osteosintetični material. Sodišče druge stopnje je upoštevalo tudi bolečine, ki jih bo tožnik občasno še moral trpeti do konca življenja, je pa premalo upoštevalo tožnikovo mladost in dolgotrajnost bolečin, ki se razmeroma pogosto pojavljajo. Zaradi tega je revizijsko sodišče prepričano, da je pritožbeno sodišče preveč znižalo prisojeno odškodnino, ker pravična odškodnina za to obliko nepremoženjske škode znaša 2,000.000 tolarjev (in ne 1.700.000 tolarjev).

Tudi denarni znesek za tožnikovo duševno trpljenje zaradi posledic poškodbe po zdravljenju, ki se odražajo v njegovi zmanjšani življenjski aktivnosti, je sodišče prve stopnje previsoko določilo in ga je pritožbeno sodišče utemeljeno znižalo. Pri tem pa je premalo upoštevalo tožnikovo mladost in fizično naporno življenje na strmi kmetiji. Revizija pravilno opozarja, da je tožnik šele na pragu obdobja, ko bi se moral preživljati s kmetovanjem in bi moral biti kos vsem težkim delom. Res je tudi, da je delo na strmi kmetiji drugačno od dela v ravnini, kjer si je mogoče veliko pomagati s stroji. Zato je revizijsko sodišče prepričano, da bo tožnik zaradi posledic nesreče prikrajšan v življenju in bo duševno trpel, za kar je primerna odškodnina v znesku 4,000.000 tolarjev (in ne 2.500.000 tolarjev).

Pri pravični odškodnini za nepremoženjsko škodo je treba upoštevati še prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti 300.000 tolarjev in zaradi prestanega strahu 300.000 tolarjev, ki jo revizijsko sodišče šteje za primerno. Tako bi znašala odškodnina za vso tožnikovo prestano in bodoče trpljenje 6,600.000 tolarjev. Toda ker je tožnik sokriv za to, da je prišlo do poškodbe, mu mora tožena stranka plačati le 70 odstotkov od tega zneska, to je 4,620.000 tolarjev. Na plačilo tega zneska je revizijsko sodišče obsodilo toženo stranko, potem ko je po 395. členu ZPP 1977 spremenilo sodbo sodišča druge stopnje, ki je deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

Odločitev o spremembi sodbe je vplivala tudi na povrnitev pravdnih stroškov. Zaradi spremembe uspeh tožeče stranke pred sodiščem prve stopnje ni samo 20 odstotkov, temveč čez 27 odstotkov, zaradi česar mora tožena stranka tožniku povrniti 27 odstotkov od 635.320 tolarjev, kar znesek 171.536 tolarjev, in stroške izvedenca 127.668 tolarjev, kar znese skupaj 299.204 tolarjev. Pred sodiščem druge stopnje sta bili delno utemeljeni obe pritožbi, zato naj po prvem in drugem odstavku 154. člena ZPP (1977) vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov v zvezi z revizijo, ki je bila deloma utemeljena. Revizija je bila vložena zaradi 13,776.000 tolarjev in ker je uspela z 1,800.000 tolarjev, je njen uspeh 13 odstotkov. Zato ji mora tožena stranka povrniti 13 odstotkov njenih, na 113.400 tolarjev odmerjenih stroškov revizije, to je 14.742 tolarjev.