Jedro

Zgolj to, da tujci, ki naj bi jih hudodelska združba - tudi s sodelovanjem obtoženca - na prepovedan način spravila čez državno mejo Republike Slovenije, niso poimensko navedeni, ne pomeni, da dejanji nimata znakov kaznivega dejanja po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ.

Sodišče je pripor zoper obtoženca podaljšalo iz razloga begosumnosti, torej, ker je to neogibno potrebno za potek postopka. Zato ni bilo dolžno ugotavljati, zakaj bi izpustitev obtoženca na prostost pomenila tako velik poseg v pravico ljudi do varnosti, da bi to narekovalo podaljšanje pripora.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega M.Č.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom z dne 13.7.2001 na podlagi 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obtoženega M.Č.K. iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšalo pripor. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom pritožbo zagovornika tega obtoženca zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep je zagovornik obtoženega M.Č.K. zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, torej razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, dne 9.9.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da ni točna trditev zagovornika obtoženca M.Č.K., da ni podan utemeljen sum, da je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje in da je bil član združbe, ki se ukvarja s kaznivim dejanjem. Utemeljenost suma je bila dovolj izkazana z vložitvijo obtožbe po opravljeni preiskavi, prav tako je glede tega obtoženca podan tudi priporni razlog. Po mnenju vrhovne državne tožilke z uporabo milejšega ukrepa obtoženčeve navzočnosti v postopku ni mogoče zagotoviti. Vrhovnemu sodišu predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložniku zahteve ni mogoče pritrditi, ko navaja, da dejanji, očitani obtoženemu M.Č.K. z obtožnico Državnega tožilstva Republike Slovenije, Skupine državnih tožilcev za posebne zadeve z dne 14.5.2001 ne vsebujeta vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ in na ta način izpodbija obstoj utemeljenega suma, da je obtoženec storil kaznivi dejanji, kar pa je temeljni pogoj za pripor.

Utemeljen sum storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj izhaja iz obtožnice, ki je postala pravnomočna dne 28.8.2001, ko je zunajobravnavni senat prvostopenjskega sodišča, še pred odločitvijo sodišča druge stopnje o pritožbi obtoženčevega zagovornika zoper sklep o podaljšanju pripora, s sklepom zavrnil ugovore obtožencev zoper obtožnico.

V opisu dejanj pod točkama II/1 in 4 obtožnice so navedena obtoženčeva ravnanja, s katerimi naj bi ta kot član hudodelske združbe storil dve kaznivi dejanji po 3. v zvezi s 2. odstavkom 311. člena KZ. Dejanji, tako kot sta opisani, vsebujeta vse znake kaznivih dejanj, očitanih obtoženemu M.Č.K. Čas storitve sicer ne spada med zakonske znake kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo, ne držijo pa navedbe v zahtevi, da ga v opisu kaznivih dejanj ni, saj je izrečno navedeno, da naj bi obtoženec kaznivi dejanji storil dne 11. in 15.12.2000. Zgolj to, da tujci, ki naj bi jih hudodelska združba, tudi s sodelovanjem tega obtoženca, na prepovedan način spravila čez državno mejo Republike Slovenije, niso poimensko navedeni, še nikakor ne pomeni, da dejanji, tako kot sta opisani, nimata znakov kaznivega dejanja po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ. Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP zato ni podana.

Z navedbami, da obtoženi M.Č.K. ni bil član združbe in da v obtožnici ni navedena njegova vloga ter da iz naštetih prisluhov telefonskih pogovorov ne izhaja stopnja utemeljenosti suma, potrebna v tej fazi kazenskega postopka, obtoženčev zagovornik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Po 2. odstavku 420. člena ZKP iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu na podlagi dejstva, da je obtoženi M.Č.K. tuj državljan, da ni nobenih okoliščin, ki bi ga navezovale na ozemlje naše države ter ob upoštevanju relativno visoko predpisane kazni za kaznivi dejanji, ki naj bi ju storil, ugotovilo, da je nevarnost obtoženčevega pobega podana v tolikšni meri, da je odreditev pripora zaradi zagotovitve obtoženčeve navzočnosti v postopku neogibna. Na ta način je obrazložilo presojo, da tega namena z uporabo milejših ukrepov ni mogoče doseči. Sodišče je pripor zoper obtoženca podaljšalo iz razloga begosumnosti, torej, ker je ta ukrep neogiben za potek postopka in zato ni bilo dolžno ugotavljati in tudi ne obrazlagati, zakaj bi izpustitev obtoženca na prostost pomenila tako velik poseg v pravico ljudi do varnosti, da bi to narekovalo podaljšanje pripora. Sodišče mora presojo, ali je pripor zoper določeno osebo neogibno potreben za varnost ljudi, opraviti le takrat, ko odloča o priporu iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da nista podani kršitvi zakona na kateri se sklicuje zagovornik obtoženega M.Č.K. v svoji zahtevi, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.