Jedro

Spor, v katerem je bilo odločeno z izpodbijano pravnomočno sodbo, se ni začel tedaj, ko je tožeča stranka dne 10.5.1989 vložila tožbo zaradi prepovedi uporabe poti in v njej označila vrednost spornega predmeta tedanjih 850.000 din. Začel se je tedaj, ko je tožeča stranka v pripravljalni vlogi spremenila tožbo z uveljavljanjem drugega zahtevka poleg obstoječega (1. odst. 191. člena ZPP) - in sicer zahtevka za prenehanje služnostne pravice. Tožeča stranka je s to spremembo tožbe določila uveljavljanima zahtevkoma medsebojno razmerje primarnega in podrejenega zahtevka (2. odst. 188. člena ZPP). Zahtevkoma je dala različno dejansko podlago, pri tem pa ob spremembi tožbe za spor z novim, podrejenim zahtevkom ni navedla vrednosti spornega predmeta. Zato je treba kot vrednost spornega predmeta za tožbo s prvotno podrejenim tožbenim zahtevkom - o tem pa je bilo odločeno z izpodbijano sodbo - upoštevati vrednost, ki je bila navedena v tožbi s prvotno edinim, pozneje pa primarnim tožbenim zahtevkom - o katerem je bilo že prej pravnomočno odločeno. Spor o prenehanju služnostne pravice, v katerem je bilo odločeno z izpodbijano sodbo, se je po obrazloženem začel dne 18.10.1989. V prvotni tožbi navedena, ob spremembi tožbe nespremenjena in zato za presojo dovoljenosti revizije odločilna vrednost spornega predmeta 850.000 din (sedaj 85,00 sit) tako ne presega upoštevne meje vrednosti za dovoljenost revizije (800,00 sit). Zato je bilo treba revizijo na podlagi določbe 392. člena ZPP zavreči.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se služnostna pravica hoje in vožnje po zemljišču tožeče stranke parc. št. 523/81 in 523/3 k.o. G., v korist zemljišča tožene stranke parc. št. 275 iste k.o., kot nepotrebna ukine.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje.

Tožeča stranka je zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga po 1. in 3. točki 1. odst. 385. člena ZPP ter predlaga razveljavitev sodb prve in druge stopnje z novim sojenjem na prvi stopnji, podrejeno pa spremembo sodbe z ugoditvijo zahtevku.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

V tej pravdni zadevi gre za premoženjskopravni spor iz 3. odst. 382. člena ZPP (zakona o pravdnem postopku, Ur.l . SFRJ 4/77-27/90, v zvezi s 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS 1/91-I, in Zakon o valorizaciji itd., Ur. l. RS 55/92). V takih premoženjskopravnih sporih ni revizije, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega zneska, navedenega v tej zakonski določbi - in sicer navedenega v noveliranem besedilu te zakonske določbe, ki je veljalo tedaj, ko se je spor začel (tako po prehodnih določbah novel ZPP ur. l. SFRJ 74/87, 57/89 in 20/90 ter Ur. l. RS 55/92).

Spor, v katerem je bilo odločeno z izpodbijano pravnomočno sodbo, se ni začel tedaj, ko je tožeča stranka dne 10.5.1989 vložila tožbo zaradi prepovedi uporabe poti in v njej označila vrednost spornega predmeta tedanjih 850.000 din. Kot dejansko podlago tega zahtevka je tožeča stranka navedla, da toženca brez pravne podlage uporabljata zemljišče tožeče stranke za dostop do svoje nepremičnine. Spor, v katerem je bilo odločeno z izpodbijano sodbo, se je začel tedaj, ko je tožeča stranka v pripravljalni vlogi, ki je prispela na sodišče 18.10.1989 (datirana pa je 12.10.1989) spremenila tožbo z uveljavljanjem drugega zahtevka poleg obstoječega (1. odst. 191. člena ZPP) - in sicer zahtevka za prenehanje služnostne pravice (citiran je v povzetku sodbe prve stopnje na začetku te obrazložitve), z novo dejansko podlago: zatrjevano nepotrebnostjo in ekonomsko neupravičenostjo služnostne pravice. Tožeča stranka je s to spremembo tožbe določila uveljavljanima zahtevkoma medsebojno razmerje primarnega in podrejenega zahtevka (2. odst. 188. člena ZPP). Zahtevkoma je dala različno dejansko podlago (ki je bila že citirana), pri tem pa ob spremembi tožbe za spor z novim, podrejenim zahtevkom ni navedla vrednosti spornega predmeta. Zato je treba kot vrednost spornega predmeta za tožbo s prvotno podrejenim tožbenim zahtevkom - o tem pa je bilo odločeno z izpodbijano sodbo - upoštevati vrednost, ki je bila navedena v tožbi s prvotno edinim, pozneje pa primarnim tožbenim zahtevkom - o katerem je bilo pravnomočno odločeno že s sodbo druge stopnje Cp 646/90 z dne 4.10.1990 v zvezi s sodbo prve stopnje P 182/89-16 z dne 27.6.1990. Tako navedena vrednost spornega predmeta je odločilna (po 1. odst. 35. člena v zvezi z 2. odst. 40. člena ZPP), ker sodišče ni na način in v roku iz 3. odst. 40. člena ZPP ugotovilo drugačne vrednosti spornega predmeta glede spora po prvotno podrejenem tožbenem zahtevku. To vrednost spornega predmeta, namreč 850.000 din ob vložitvi tožbe (sedaj 85,00 sit), je tožeča stranka tudi sama navedla v reviziji.

Spor o prenehanju služnostne pravice, v katerem je bilo odločeno z izpodbijano sodbo, se je po obrazloženem začel dne 18.10.1989. Tedaj je bila v 3. odst. 382. člena ZPP vrednost spornega predmeta, ki jo mora presegati v tožbi navedena vrednost, da bi bila revizija dovo- ljena, določena v znesku 8.000.000 din (sedaj 800,00 sit). V prvotni tožbi navedena, ob spremembi tožbe nespremenjena in zato za presojo dovoljenosti revizije odločilna vrednost spornega predmeta 850.000 din (sedaj 85,00 sit) tako ne presega upoštevne mejne vrednosti za dovoljenost revizije (800,00 sit). Zato je bilo treba revizijo na podlagi določbe 392. člena ZPP zavreči.