Jedro

Če blago, ki se uvaža, v danem roku ni bilo prijavljeno namembni carinarnici, se šteje, da je bilo dano v prosti promet pred carinjenjem. Zato je carinarnica po uradni dolžnosti dolžna uvesti carinski postopek.

Carinske oprostitve oz. druge ugodnosti se lahko uveljavljajo le v rednem carinskem postopku z vložitvijo uvozne carinske deklaracije in predložitvijo ustreznih listin.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi tožeče stranke in odpravila odločbo Carinarnice Ljubljana št. ... z dne 19.1.1994, s katero je bilo tožeči stranki naloženo plačilo carine in drugih uvoznih davščin v skupnem znesku 148.098,00 SIT. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da z enotno carinsko listino (dalje: ECL) pri Carinski izpostavi O. dne 19.2.1993 prijavljeno blago 40 tovorkov opreme za sejem v teži 300 kg in vrednosti 319.050,00 SIT z rokom predaje namembni Carinarnici Ljubljana do 22.2.1993 le-tej ni bilo predano. Zato so bile uvozne dajatve utemeljeno obračunane na podlagi 2. odstavka 249. člena Carinskega zakona (CZ, Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90) in naloženo plačilo tožeči stranki, ki je v ECL vpisana (polje 50) kot carinski zavezanec. Uvozne dajatve pa so bile napačno obračunane, saj obstaja neskladje med podatki vpisanih v ECL ter njej priloženih listin oziroma računov, ki se količinsko niti vrednostno ne ujemajo. Zato je morala izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti v ponovni postopek.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je deklarirano blago začasno izvoženo na sejem v Zagreb. Dejansko "ECL št. 1974" ni bila razdolžena, ker je lastnik blaga F.B. blago odpeljal direktno v skladišče. Blago ni bilo dano v prosti promet, zato ni podlage za uvedbo carinskega postopka po uradni dolžnosti. Gre za blago, ki je bilo začasno izvoženo na sejem v Zagreb, kar je razvidno "iz deklaracije o začasnem izvozu", saj je vrednost blaga in št. računa ista kot v sporni ECL. Izpodbijana odločba se s tem vprašanjem ne ukvarja, ampak ugotavlja le, da blago ni bilo predano namembni Carinarnici ... z rokom do 22.2.1993, vendar to dejstvo sploh ni sporno. Ker blago ni bilo predano namembni carinarnici je bil storjen le prekršek, kar pa ne dokazuje, da je bilo blago dano v prosto prodajo. Zato bi bilo potrebno izvesti dokaze o tem, da je bilo blago vskladiščeno pri lastniku. Tožena stranka v izpodbijani odločbi nalaga ponovno carinjenje, kar tudi ni dopustno. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter zadevo vrne v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je z ravnanjem prevoznika oziroma prejemnika blaga, ki blaga ni prijavil pri namembni carinarnici bil onemogočen redni carinski postopek. Carinske oprostitve oziroma druge ugodnosti pa se lahko uveljavljajo le v rednem postopku z vložitvijo uvozne carinske deklaracije, v konkretnem primeru kot uvoz začasno izvoženega blaga s sejmov in razstav in s predložitvijo ustreznih listin. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve tožene stranke, da blago prijavljeno pri Carinski izpostavi O. dne 19.2.1993 po ECL št. ... v teži 300 kg in vrednostjo 319.050,00 SIT z rokom predaje namembni carinarnici do 22.2.1993 le-tej ni bilo prijavljeno, nasprotno izrecno navaja, da to dejstvo ni sporno. Prav tako ni izpodbijana ugotovitev, da je tožeča stranka carinski zavezanec. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je carinarnica postopala pravilno, ko je po uradni dolžnosti začela postopek carinjenja. K temu carinarnico zavezuje določba 2. odstavka 249. člena CZ kot tudi določba 6. člena Odloka o pogojih in načinu carinjenja blaga, za katero ni bila predložena dokumentacija in o primerih, v katerih ni treba vložiti deklaracije (Uradni list RS, št. 39/92). Z ravnanjem prevoznika oziroma uvoznika, ki blaga ni prijavil namembni carinarnici je bil onemogočen redni carinski postopek in se tako po cit. zakonski določbi šteje, da je bilo blago dano v prosti promet pred carinjenjem. Ne gre torej samo za carinski prekršek kot to zmotno meni tožeča stranka. Carinske oprostitve oziroma druge ugodnosti pa se lahko uveljavljajo le v rednem carinskem postopku z vložitvijo uvozne carinske deklaracije in predložitvijo ustreznih listin. V danem primeru pa je bilo carinjenje opravljeno po uradni dolžnosti skladno z določbo 2. odstavka 249. člena CZ in cit. odloka. Zato so neutemeljeni očitki glede vodenja postopka. Tožena stranka je tudi odgovorila na pritožbeni ugovor v zvezi s predloženo izvozno carinsko deklaracijo za začasen izvoz blaga (po podatkih poslanih upravnih spisov), katerega je tudi pravilno presodila, saj naknadno predložena izvozna carinska deklaracija za začasen izvoz blaga ne izkazuje predaja blaga namembni carinarnici, zato je tudi ta ugovor neutemeljen.

Odločbo prve stopnje je tožeča stranka izpodbijala v celoti, zato je tožena stranka morala preizkusiti tudi izračun uvoznih dajatev.

Ugotovljenih pomanjkljivosti v zvezi s tem pa tožeča stranka ne izpodbija, zato je tudi ta ugovor neutemeljen.

Glede na obrazloženo je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97) neutemeljeno tožbo zavrnilo. Cit. določbe CZ in ZUS/77 je sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa, v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).