20. 9. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe pravne osebe A. A. A., Ž. Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 2. septembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Cpg 256/2001 z dne 17. 2. 2003 v zvezi so sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. I Pg 315/99 z dne 25. 1. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnica v gospodarskem sporu ni uspela z zahtevkom za povračilo zneskov, ki jih je kot nosilka pokojninskega zavarovanja izplačala otroku svojega zavarovanca, ki je umrl v prometni nesreči. Povračilo je zahtevala od zavarovalnice, pri kateri je imel povzročitelj prometne nesreče sklenjeno obvezno zavarovanje odgovornosti. Sodišče je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da bi bil zahtevek nosilca pokojninskega zavarovanja utemeljen le, če bi storilec povzročil škodo namenoma ali iz hude malomarnosti, takšna oblika krivde pa ni bila izkazana.

2.V ustavni pritožbi pritožnica navaja, da bi sodišče moralo v zadevi glede na 38. člen Konvencije med SFRJ in Republiko Avstrijo o urejanju zadev iz področja socialnega zavarovanja (Uradnega lista SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 1/1967) uporabiti avstrijsko pravo, po avstrijskem pravu pa utemeljenost regresnega zahtevka ni odvisna od kvalificirane oblike krivde. Navaja, da gre za nepogodbeno odškodninsko obveznost, pri tej pa bi bilo treba uporabiti pravo kraja nastanka škodne posledice (to je Ž.) oziroma pravo, ki je za oškodovanca ugodnejše. Pritožnica navaja, da "ker je v drugih tovrstnih zadevah II Pg 623/96 in III Pg 308/96 sodišče razsodilo ob identičnem dejanskem stanju po avstrijskem pravu in drugače, gre z izdajo izpodbijane sodbe za kršitev ustavne pravice do enakega pravnega varstva".

B.

3.Ustavno sodišče v postopku ustavne pritožbe ni pristojno samo po sebi presojati pravilnosti uporabe materialnega in procesnega prava ter pravilnosti in popolnosti ugotovitve dejanskega stanja. Po 50. členu Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Glede na navedeno Ustavno sodišče ni pristojno preizkusiti, ali sta sodišči v obravnavani zadevi zakon uporabili pravilno, ko sta v sporu odločili po slovenskem in ne po avstrijskem pravu. Navedeno okoliščino Ustavno sodišče lahko preizkusi le v zvezi s trditvijo pritožnice o kršitvi njenih ustavnih pravic. Takšno zvezo pa pritožnica zatrjuje le glede vidika domnevnega odstopa od sodne prakse, pri čemer zatrjuje obstoj dveh drugačnih odločitev sodišč v istovrstnih zadevah. Zato se tudi presoja Ustavnega sodišča mora omejiti le na ta vidik.

4.Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave med drugim izhaja, da sodišče ne sme samovoljno (to je brez razumne pravne obrazložitve) odstopiti od enotne in uveljavljene sodne prakse. Vendar navedbe in priloge ustavne pritožbe v obravnavani zadevi sklepa, da gre za tak primer, ne omogočajo. Ne zgolj, da pritožnica enotne in uveljavljene sodne prakse, ki naj bi bila drugačna, kot je sodišče odločilo v njeni zadevi, ne izkaže, pač pa je niti ne zatrjuje.

5.Trditveno podlago ustavne pritožbe namreč predstavlja pritožničina navedba, da je v dveh sodbah v istovrstnih zadevah Višje sodišče glede uporabe prava odločilo drugače. V okviru te trditvene podlage mora pri presoji kršitve ustavnih pravic ostati tudi Ustavno sodišče in Ustavno sodišče ne more mimo navedb pritožnika po uradni dolžnosti ugotavljati, ali morda glede spornega vprašanja obstaja enotna in uveljavljena sodna praksa. Ob trditvi, da obstajata dve drugačni sodni odločbi, pa se izkaže, da ustavna pritožba ni sklepčna - tudi če bi ta trditev bila resnična, to namreč ne bi utemeljilo sklepa o kršitvi ustavnih pravic (v zvezi s prepovedjo arbitrarnega odstopa od uveljavljene sodne prakse). Pa tudi sicer bi bilo treba upoštevati, da je ena izmed teh sodb (sodba Višjega sodišča v Mariboru št. Cpg 1029/2000 z dne 31.3.2003) bila izdana kasneje kot izpodbijana sodba in zato ne more utemeljiti očitka, da je sodišče v zadevi, ki je predmet te ustavne pritožbe, odstopilo od tedaj uveljavljene sodne prakse. Očitek o kršitvi človekovih pravic je namreč lahko utemeljen le v položaju, ko sodišče samovoljno odstopi od sodne prakse, kakršna je bila sicer uveljavljena v času odločanja tega sodišča, ne pa v položaju, ko se drugačna sodna praksa poenoti oziroma ustali kasneje. Zaključiti je torej mogoče, da pritožnica niti ne zatrjuje obstoja enotne in uveljavljene sodne prakse; zatrjuje le obstoj dveh drugačnih sodnih odločb, izkaže pa le eno sodno odločbo, ki bi jo Ustavno sodišče moglo upoštevati (sodba Višjega sodišča v Mariboru št. Cpg 246/2000 z dne 10.10.2002), to pa za utemeljitev očitka o odstopu od uveljavljene in enotne sodne prakse ne zadošča.

Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kakor jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger