Jedro

Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da obramba v kazenskem postopku ni obvezna in da je v skladu s pravili in načeli mednarodnega prava treba gledati na interes pravičnosti, na katerega pojem se na abstraktni ravni opira tretji odstavek 24. člena ZBPP. Tako se v okviru presoje pravičnosti za dodelitev BPP presoja osebnost obdolženca, teža kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in tudi konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženec zagovornika. V konkretnem primeru ne gre za pravno in dejansko zapleten postopek, zato ni v interesu pravičnosti, da se prosilcu samo zato dodeli pomoč zagovornika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je predsednica sodišča v Mariboru zavrnila prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči v kazenski zadevi opr. št. III K 56758/2013 Okrajnega sodišča v Mariboru. Omenjeni kazenski postopek se nanaša na kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 307. člena Kazenskega zakonika (KZ), ker naj bi tožnik protipravno hranil posamezno strelno orožje in posebno opremo za orožje, katerih promet posameznikom na podlagi Zakona o orožju (ZORO) ni dovoljen. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da v konkretni zadevi sodišče ni našlo okoliščin, ki bi kazale, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo tožnik imel pomoč strokovne obrambe, zato sodišče ocenjuje, da že splošna načela kazenskega postopka, kot so načela iskanja materialne resnice, domneva nedolžnosti ter načelo in dubio pro reo zagotavljajo pošten postopek. Prav tako pa bo sodišče po uradni dolžnosti ravnalo v skladu z določili Zakona o kazenskem postopku (ZKP), kar pomeni, da bo tožniku, kolikor bo to potrebno, postavljen zagovornik po uradni dolžnosti.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da naj bi sodišče z izpodbijano odločbo kršilo ter nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik poudarja, da veljajo spremembe Zakona o kazenskem postopku, ki v 285.d členu določajo, da je treba na predobravnavnem naroku navajati vse dokaze, podati procesne predloge in predlagati izločitev nedovoljenih dokazov. Predlogi morajo biti konkretizirani in obrazloženi. Ne gre za enostavno kaznivo dejanje, saj tožnik tega ni storil in potrebuje zagovornikovo pomoč pri zaslišanju prič, ki ga neutemeljeno bremenijo. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni, podrejeno pa, da sodišče odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponoven postopek sodišču prve stopnje. Toženi stranki pa naj se naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so podani pravilni razlogi za odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da obramba v kazenskem postopku ni obvezna in da je v skladu s pravili in načeli mednarodnega prava treba gledati na interes pravičnosti, na katerega pojem se na abstraktni ravni opira tretji odstavek 24. člena ZBPP. Tako se v okviru presoje pravičnosti za dodelitev BPP presoja osebnost obdolženca, teža kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in tudi konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženec zagovornika.

V predmetni kazenski zadevi ne gre za obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in za zapleteno dejansko stanje. Iz upravnih spisov, izpodbijane odločbe in tožbenih navedb tožeče stranke pa tudi ne izhaja, da bi bilo treba zaradi osebnosti prosilca ugoditi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči v kazenskem postopku, kjer je obdolžen storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 307. člena KZ. Tožnik naj bi namreč protipravno hranil posamezno strelno orožje in posebno opremo za orožje, katerih promet posameznikom na podlagi ZORO ni dovoljen. Dne 6. 3. 2013 v Mariboru je v osebnem avtomobilu znamke Opel Vectra posedoval predelano puško znamke Anschütz, model 1450, kaliber 22 long rifle, ki po 9. in 10. točki prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 3. člena ZORO spada v kategorijo A kot prepovedano orožje, dušilec zvoka dolžine 17,5 cm, premera 3 cm z notranjim navojem, ki po 9. točki prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 3. člena ZORO spada v kategorijo A, kot prepovedano orožje. Za omenjeno kaznivo dejanje je zagrožena kazen zapora do enega leta, torej teža kaznivega dejanja ni takšna, da bi že po sami višini zagrožene kazni upravičevala postavitev zagovornika. Prav tako se tudi sodišče strinja z oceno organa za brezplačno pravno pomoč v izpodbijani odločbi, da ne gre za pravno in dejansko zapleten postopek, ter da ni v interesu pravičnosti, da se prosilcu samo zato dodeli pomoč zagovornika. Sodišče se tudi strinja z razlogovanjem v izpodbijani odločbi, da četrti odstavek 70. člena ZKP nalaga, da predsednik sodišča postavi po uradni dolžnosti zagovornika, če se ugotovi, da je obdolženec nezmožen, da bi se sam uspešno branil tudi tekom kazenskega postopka. Tožeči stranki bo tako, kolikor se bo pokazala potreba kasneje postavljen zagovornik po uradni dolžnosti. Tudi spremembe ZKP, na katere se sklicuje tožeča stranka v tožbi, ne nalagajo pri konkretnem domnevnem kaznivem dejanju tožniku takšnih obrambnih standardov, da jih ne bi bil sposoben sam izpolniti.

Glede na navedeno je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.