Jedro

Namen zakonske določbe o obveznem zastopanju osebe po odvetniku oziroma o njegovi določitvi po uradni dolžnosti v postopku sprejema osebe na zdravljenje na oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnih primerih je v zagotovitvi pravnega zastopanja udeležencev postopka, ki niso zmožni samostojno opravljati procesnih dejanj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se M. N. zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike P. najdlje do 30. 5. 2014. 2. Proti takšni odločitvi je odvetnik pridržane osebe vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Navaja, da je oseba na naroku podala predlog za izločitev sodnice, zapisnikarice in izvedenca. Sodnica bi morala zato zahtevo za njeno izločitev odstopiti predsednici sodišča v nadaljnje odločanje. Zaradi kršitve 73. in 74. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) je izpodbijani sklep nezakonit in ga je potrebno razveljaviti. Meni tudi, da za izrek ukrepa zadržanja na zdravljenju na oddelku s posebnim nadzorom niso izpolnjeni pogoji iz 13. člena Zakona o duševnem zdravju. Navaja še, da ne glede na podano izvedensko mnenje niso izkazani pogoji, da bo oseba, če se ne bo odredilo zadržanje na zdravljenju, ogrožala svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogrožala svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzročala hudo premoženjsko škodo sebi in drugim. Potrebno je ugotoviti, ali je na prostosti prihajalo do situacij, zaradi katerih je bilo ogroženo življenje, zdravje in premoženje pridržane osebe ali drugih oseb. Izpodbijani sklep v pretežni meri temelji na ravnanju osebe po tem, ko je bila že hospitalizirana. Hospitalizacija je bila zanj stres, zato je prišlo do morebitnih nesporazumov oziroma neustreznih reakcij.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sprejem osebe na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico na oddelek pod posebnim nadzorom brez njene privolitve v nujnem primeru pomeni poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine te osebe, zlasti v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava), pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave). V zvezi s slednjo ustavno pravico Ustava dopušča, da zakon določi izjeme od načela prostovoljnega zdravljenja. Po določilu omenjenega tretjega odstavka 51. člena ustave ni mogoče nikogar prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon. Gre za primere, ko država nadomesti odločitev osebe o zdravljenju, ko le-ta zaradi duševne motnje ni sposobna sama sprejeti voljne in zavestne odločitve o zdravljenju. Hkrati pa je zdravljenje nujno potrebno zaradi varstva njenega življenja, zdravja ali premoženja oziroma življenja, zdravja ali premoženja drugih.

5. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep v postopku sprejema osebe na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih (53. člen Zakona o duševnem zdravju – ZDZdr). Izdajo sklepa o sprejemu na zdravljenje brez privolitve v navedenem postopku veže ZDZdr (tretji odstavek 65. člena v zvezi s prvim odstavkom 48. člena ZDZdr) na izpolnjenost pogojev iz 1. odstavka 39. člena ZDZdr in ne 13. člena ZDZdr, kot to v pritožbi napačno meni odvetnik osebe. Po določbi prvega odstavka 39. člena ZDZdr je zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji: - če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali če povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, - če je navedeno ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, - če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

6. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, tako na podlagi zaslišanja same osebe, zlasti pa na podlagi izvedenskega mnenja ter zaslišanja lečečega zdravnika osebe, kumulativen obstoj vseh zakonsko zahtevanih pogojev. Iz dejanske podlage izpodbijanega sklepa tako izhaja ugotovitev, da iz podatkov napotnice o sprejemu osebe izhaja, da naj bi na vlaku nekomu grozil z nožem in da je bil fizično agresiven tudi na oddelku psihiatrične bolnišnice. Iz ugotovitev izvedenca izhaja, da je bil moteč do sopacientov in osebja, verbalno napadalen, da jim je jemal stvari, deloval razdiralno in ustvarjal napetost na oddelku ter da so ga zaradi nevarnosti heteroagresivnosti premestili na drug oddelek. Tudi iz izpovedi lečečega zdravnika izhaja, da je bila oseba fizično agresivna in da je „grozil vsem po vrsti.“ Tudi na samem naroku je grozil izvedencu in mu dejal, „da ga bo razturil kot mačka“. Iz dejanske podlage izpodbijanega sklepa izhaja tudi, da oseba izrazito ogroža svoje zdravje, saj v svoji nekritičnosti odklanja zdravila in opušča zdravljenje, ker je do svojega bolezenskega stanja povsem nekritičen, kar spreminja njegov odnos do realnosti in ga vodi v neracionalno postopanje. Kot je izpovedal lečeči zdravnik, je oseba povsem nekritična in se zato ogroža in je že danes nevarna. Glede na navedeno ne drži pritožbeni očitek, da ni podano ogrožanje iz prve alineje 39. člena ZDZdr.

7. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da je ogrožanje iz prejšnje točke posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba spremenjen odnos do realnosti, kar ga vodi v neracionalna ravnanja. Prav tako iz ugotovitev izvedenca kot tudi izpovedbe lečečega zdravnika izhaja, da omenjenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči in da oseba nujno potrebuje zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom. V kakršnihkoli drugih pogojih namreč ne bi bilo mogoče sproti kontrolirati jemanja zdravil, kar bi bolezensko stanje osebe še poslabšalo. Po ugotovitvi izvedenca bo za uspešno zdravljenje, ki bi rezultiralo v bistveno boljši kritičnosti osebe, potrebno bivanje in zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice v trajanju enega meseca, nato pa bo nujna uvedba depo terapije.

8. Glede na gornje ugotovitve je neutemeljen pritožbeni očitek, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, iz katerega razloga je oseba zadržana na zdravljenju. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek kršitve določb postopka, ker sodišče ni odločalo o predlogu za izločitev sodnice in zapisnikarice. Iz zapisnika o naroku z dne 30. 4. 2014 izhaja, da zahteve za izločitev ni podal odvetnik oziroma pritožnik ampak pridržana oseba z navedbo, da ga je sodnica že obravnavala v enem primeru in da je s prejšnjim primerom obremenjena. Uveljavljani razlog ne sodi med izločitvene razloge iz 1. do 5. točke prvega odstavka 70. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP, katerih obstoj pogojuje bistveno kršitev določb postopka po 2. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP. Nepostopanje sodišča prve stopnje po 71. členu ZPP v zvezi z 37. členom ZNP bi bilo relevantno v primeru, če bi vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločitve (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP). Takšnega vpliva pa nima, saj razlog, ki ga navaja oseba za izločitev sodnice (za izločitev zapisnikarice ga sploh ne navaja), ni upošteven izločitveni razlog (prim. 70. člen ZPP). Ob tem je treba še opozoriti, da je ta postopek specifičen nepravdni postopek, v katerem se izhaja iz predpostavke, da pridržana oseba sama ni zmožna poskrbeti za uresničitev svojih pravic. Namen zakonske določbe o obveznem zastopanju osebe po odvetniku oziroma o njegovi določitvi po uradni dolžnosti v postopku sprejema osebe na zdravljenje na oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnih primerih (drugi odstavek 61. člena ZDZdr) je v zagotovitvi pravnega zastopanja udeležencev postopka, ki niso zmožni samostojno opravljati procesnih dejanj (1). Presoja zatrjevane kršitve določb postopka tudi v tej luči in ob hkratni ugotovitvi izvedenca, da je zahteva osebe za izločitev posledica bolezni oziroma bolezenskega doživljanja osebe, izkazuje njeno neutemeljenost. 9. Ker se tako pritožba izkaže za neutemeljeno, jo je bilo treba zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP) v zvezi s 37. členom ZNP.

(1) Ker gre za nujne postopke in v se posega v temeljne ustavne pravice posameznika, bi bilo z njimi nemogoče odlašati do tedaj, dokler ne bi pristojni skrbstveni organi takim osebam postavili zakonitega zastopnika.