Jedro

V konkretnem primeru je kaznivo dejanje pogoj za nastanek civilnopravne posledice in bi bila prekinitev, kljub temu, da v zakonu ni določena obligatorno, po določilu 206. člena ZPP (brez novele ZPP-E) smiselna. A glede na spremenjena določila ZPP (z upoštevanjem novele ZPP-E) sodišče prve stopnje postopka pravilno ni prekinilo, saj je bila obnovitvenim razlogom iz 394. člena ZPP dodana 11. točka.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 718,64 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu morata toženca plačati 31.500 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2016 dalje in stroške postopka (I. točka izreka) ter mu naložilo, da tožencema povrne 2.279,97 EUR stroškov postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik pritožbo vlaga sam in po pooblaščenki. Sodbo izpodbija iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov. Po pooblaščenki zatrjuje bistvene postopkovne kršitve, in sicer da bi sodišče postopek moralo prekiniti skladno z drugim odstavkom 206. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je v konkretnem primeru kaznivo dejanje pogoj za nastanek civilnopravne posledice, kazenski pregon za storitev kaznivega dejanja krive ovadbe pa še ni zastaral. Nadalje, da tožnik ni imel dovolj časa, da bi si do naroka 26. 11. 2019 uredil zastopanje po pooblastilu, saj je le nekaj dni pred tem izvedel za negativno odločitev službe za brezplačno pravno pomoč pristojnega sodišča. Tožnik se je naroka udeležil sam, sodišče prve stopnje pa ga ni opozorilo, katere procesne pravice ima po zakonu ter je tudi s tem storilo postopkovno kršitev. Če bi imel odvetnika, bi lahko na prvem naroku podal ustrezne dokazne predloge. Nadalje z obširnimi navedbami prereka dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da ravnanje tožencev ni bilo protipravno, ponavlja svoje trditve iz postopka na prvi stopnji, da gre s strani tožencev za krivo ovadbo, saj je prvi toženec 16. 9. 2014 prejel nakazilo po asignaciji, katero je podpisal. Dokazni postopek je pokazal, da je imel prvi toženec namen škodovati tožniku ter da se ta nikoli ni izmikal plačilu, kar vse je bilo ugotovljeno v kazenskem postopku, ki se je končal z umikom obtožnega predloga. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je šlo za naivnost prvega toženca, saj je šlo za namen škodovati tožniku. Tožnik v laični pritožbi v bistvenem ponavlja pritožbene razloge, podane s strani pooblaščenke. Tudi on zatrjuje postopkovne kršitve zaradi neprekinitve postopka ter neustreznega zastopanja. Prav tako izpodbija dokazno oceno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ponavlja, da je več kot očitno, da je prvi toženec zoper tožnika namenoma podal krivo ovadbo in mu s tem povzročil premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Pritožuje se tudi zoper stroškovno odločitev sodišča, in sicer da je zmotno ugotovilo višino nagrade, pri tem pa ni pojasnilo, po katerih določbah je stroške odmerilo. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbama ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njegovemu zahtevku, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženca v odgovoru na pritožbi pritožbene navedbe prerekata, predlagata njuno zavrnitev in priglašata pritožbene stroške.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik s pritožbama ne izpodbija zavrnitve tožbenega zahtevka zoper drugega toženca, niti ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da ga toženca nista blatila v medijih, zato je zaradi pomanjkanja pritožbenih navedb pritožbi v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

_Glede postopkovnih kršitev_

6. Tožnik v pritožbah zatrjuje, da je prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz razlogov, (1) ker sodišče pravdnega postopka na podlagi drugega odstavka 206. člena ZPP ni prekinilo do zaključka kazenskega postopka, (2) ker je bilo tožniku onemogočeno ustrezno zastopanje po pooblaščenki in (3) ker ga sodišče ni opozorilo, katere procesne pravice ima po zakonu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da do zatrjevanih postopkovnih kršitev ni prišlo in so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

7. Tožnik tožencema, predvsem prvemu tožencu, očita kaznivo dejanje krive ovadbe s tem, ko je 19. 6. 2013 podal ustno kazensko ovadbo na Policijski postaji ..., čeprav je vedel, da ni bil tožnik tisti, ki bi mu moral plačati za odpeljani les, ampak je bila to gospodarska družba A., pri tem pa je imel namen tožniku škodovati, saj je vedel, da ta ni storil kaznivega dejanja goljufije. Tožnik se je poslužil civilnopravnega varstva z vložitvijo odškodninske tožbe v tem postopku, na prvem naroku za glavno obravnavo 26. 11. 2019 pa predložil kazensko ovadbo zoper prvega toženca in njegovo ženo B. B. z dne 18. 11. 2019 (priloga A12) ter pozval sodišče, naj postopek prekine, dokler ne bo končan kazenski postopek po vloženi kazenski ovadbi.

8. Pritrditi gre pritožbama, da je v konkretnem primeru kaznivo dejanje pogoj za nastanek civilnopravne posledice1 in bi bila prekinitev, kljub temu, da v zakonu ni določena obligatorno,2 po določilu 206. člena ZPP (brez novele ZPP-E) smiselna. A glede na spremenjena določila ZPP (z upoštevanjem novele ZPP-E3) sodišče prve stopnje postopka pravilno ni prekinilo, saj je bila obnovitvenim razlogom iz 394. člena ZPP dodana 11. točka, in sicer, _da je obnova dopustna, če je prišlo do pravnomočne sodne odločbe kazenskega sodišča, ki temelji na istem dejanskem stanju kot sodna odločba, na podlagi katerega je že bilo odločeno v pravdnem postopku. V takem primeru je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca._ Pritožba ima prav, da prvemu tožencu očitano kaznivo dejanje krive ovadbe še ni zastaralo, saj v skladu z 283. členom v povezavi z 90. členom Kazenskega zakonika (KZ-1) zastaralni rok znaša 10 let, pri čemer je prvi toženec ovadbo zoper tožnika podal 19. 6. 2013. Če bo na podlagi kazenske ovadbe, ki je bila predložena na prvem naroku za glavno obravnavo, sprožen kazenski postopek in bo v njem prvemu tožencu dokazano, da je podal krivo ovadbo, bo imel tožnik na razpolago obnovo postopka in mu sodišče s tem, ko tega pravdnega postopka ni prekinilo, ni odvzelo pravice do sodnega varstva. Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo zmotno stališče, da je bila tožnikova kazenska ovadba kot dokaz predložena prepozno,4 saj jo je predložil na prvem naroku za glavno obravnavo, ko je to pravico še imel, poleg tega pa jo je napisal 18. 11. 2019, torej nekaj dni pred narokom, a je navedeno saniralo, saj je listino v sodbi zajelo v dokazni sklep. Ker postopka ni prekinilo, tožnika ni bilo dolžno pozivati, naj izkaže, ali je kazensko ovadbo predložil pristojnemu organu (policija, tožilstvo), kar iz listine ne izhaja, prav tako se do nje ni bilo dolžno opredeliti drugače kot se je v 57. točki obrazložitve.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje obrazložitvi sodišča prve stopnje v 16. in 17. točki v zvezi z možnostjo pridobitve pooblaščenca. V obravnavani zadevi je bila tožba vložena 21. 11. 2018, sodišče prve stopnje je narok opravilo 26. 11. 2019, torej po enem letu, predhodno pa na tožnikovo prošnjo dvakrat 23. 9. in 17. 11. 2019 narok preložilo, da bi si lahko uredil zastopanje. Iz predloženih odločbe in dopolnilne odločbe Okrožnega sodišča v ... (priloga A5) res izhaja, da je tožnik le nekaj dni pred narokom prejel odločbo, da je njegova prošnja za brezplačno pridobitev pooblaščenca zavrnjena, a je tudi po oceni pritožbenega sodišča imel eno leto časa, da si uredi bodisi brezplačno pravno pomoč ali pa pogodbeno zastopanje po pooblaščencu. Do postopkovne kršitve zato tudi v tem delu ni prišlo.

10. Prišlo tudi ni do zatrjevane postopkovne kršitve v zvezi z opozorilom po 12. členu ZPP, po katerem je sodišče dolžno prava neuko stranko poučiti o njenih procesnih pravicah. Da je tožnik prava neuka stranka, ni dvoma, a je kljub temu na naroku navedel, da se bo zastopal sam in odgovarjal na vprašanja. Navedel je tudi, da bi si vzel odvetnico, vendar je, kot obrazloženo zgoraj, imel dovolj časa, da bi si zastopanje uredil. Poleg tega je vztrajal pri tožbenem zahtevku in laično podal tudi predlog za prekinitev postopka, kar vse je sodišče vzelo na znanje in zapisalo na naroku. Pritožba izpostavlja, da ga sodišče ni poučilo o možnosti grajanja procesnih kršitev iz 286. b člena ZPP. Po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje navedenega ni bilo dolžno storiti, saj bi pri takšnem opozorilu prekoračilo dopustno mejo dolžnosti poučevanja in bi s tem prišlo do ustvarjanja neravnotežja med strankami v pravdnem postopku.5 Pritožba izpostavlja tudi dejstvo, da bi tožnik lahko, če bi imel odvetnika, na prvem naroku za glavno obravnavo predlagal dodatne dokaze glede višine odškodnine ter za angažiranje izvedencev. Pritožba tudi v navedenem delu ni utemeljena, saj je bil tožnik z vabilom na prvi narok za glavno obravnavo (list. št. 41, 42) s strani sodišča jasno opozorjen in poučen, da mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njegovih predlogov, in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njegovih navedb, ali se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke.

_Glede dokazne ocene_

11. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da ravnanje tožencev ni bilo protipravno. V postopku na prvi stopnji je bilo nesporno, da je prvi toženec 19. 6. 2013 zoper tožnika vložil kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja goljufije, v kateri je zatrjeval, da mu ta več kot eno leto ni plačal lesa, ki ga je odpeljal, da je bil na podlagi kazenske ovadbe sprožen kazenski postopek pred Okrajnim sodiščem v ... (priložena kazenska zadeva I K 000/2014) ter da je sodišče 18. 5. 2016 tožnika kot obdolženca oprostilo obtožbe, sodba je na isti dan postala pravnomočna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da vložitev kazenske ovadbe ne predstavlja protipravnega ravnanja ter da je odškodninska odgovornost lahko posledica krive ovadbe, ko ovaditelj koga naznani, čeprav ve, da ni storil kaznivega dejanja. Le v tem primeru lahko pride do protipravnosti dejanja. Skladno z 283. členom KZ-1 je zahtevan naklep oziroma namen nekoga krivo ovaditi, pri prvem tožencu pa takšnega namena ni ugotovilo, zato je tožnikov zahtevek zavrnilo.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki jo je podalo od 19. do 55. točke obrazložitve, celovita, natančna, jasna prepričljiva, konsistentna in skladna z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP ter jo v izogib ponavljanju v celoti sprejema in potrjuje. V nadaljevanju se izreka do tožnikovih pritožbenih ugovorov v zvezi z njo.

13. Pritožbene navedbe, da je sodišče nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da ravnanje prvega toženca ni bilo protipravno, so neutemeljene. Da je imel prvi toženec dovolj razlogov, da je utemeljeno verjel, da mu je ravno tožnik dolžan plačilo za odpeljani les, je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo ob celoviti primerjavi vseh izvedenih dokazov. Najprej na podlagi prepričljivih izpovedb prvega toženca, njegove žene in drugega toženca, to je njunega sina. Nadalje na podlagi ugotovljenih dejstev, da je tožnik les naložil na tovornjak in ga odpeljal, obljubljenega plačila pa ni bilo več kot leto dni, ter da je bilo ženi prvega toženca tudi na občini pojasnjeno, da so s tožnikom imeli težave glede plačila ter da so takšne težave, kot je izpovedala priča C. C., imeli nekateri drugi prodajalci lesa, kot je bilo navedeno na spletnih forumih. Ob navedenih ugotovitvah sodišče prve stopnje pravilno ni verjelo tožniku, da je prvemu tožencu pojasnil, da je le delavec družbe A. in da bo za les plačala družba. Da tožnik navedenega ni pojasnjeval, je prepričljivo izpovedala priča C. C. Pritožbena navedba, da je sodišče zmotno ugotovilo, kdo je bil v resnici zavezan za plačilo lesa, je nebistvena in s tem neutemeljena, saj je bila bistvena okoliščina, ki jo je ugotovilo sodišče, da je prvi toženec lahko utemeljeno verjel, da je bil zavezanec tožnik. Kar se tiče teka kazenskega postopka, je treba pojasniti, da sodišče prve stopnje na sodbo kazenskega sodišča (ker ni bila obsodilna) ni bilo vezano. Iz katerih razlogov je bil tožnik oproščen obtožbe, iz sodbe kazenskega sodišča ne izhaja, saj je bila izrečena brez obrazložitve, katere nobena od strank postopka ni zahtevala. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da če tožnik ne bi izkazal, da ni zavezanec za plačilo lesa, ne bi bil oproščen v kazenskem postopku. Prav tako so neutemeljene navedbe glede nakazila po asignaciji, saj je prvi toženec ovadbo podal 19. 6. 2013, asignacijo pa podpisal šele 16. 9. 2014, to je več kot po enem letu, odkar plačila ni prejel. Navedeno dejstvo tudi ne dokazuje, da je bil seznanjen, kdo je les odpeljal in kdo je bil zavezanec za plačilo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zgolj podpis prvega toženca na dobavnici (9. stran kazenskega spisa), kjer je navedena gospodarska družba A., ob ostalih izvedenih dokazih, še ne dokazuje, da je vedel, da tožnik ni plačnik za odpeljani les. Da je sodišče prve stopnje ugotovilo naivnost prvega toženca pri poslovanju s tožnikom, ni bistveno. Bistveno je, da je pravilno ugotovilo, da prvi toženec ni imel namena škodovati tožniku, torej da ni podal krive ovadbe, ampak je v času podaje ovadbe utemeljeno verjel, da je bil tožnik tisti, ki ga je ogoljufal, ker mu že več kot eno leto ni plačal za odpeljani les.

_Glede stroškov_

14. Sodišče prve stopnje Odvetniške tarife (OT) ni nepravilno uporabilo, ampak je pravilno upoštevalo tretji odstavek 12. člena OT, saj se je postopek pričel v času, ko je bila višina odvetniške točke 0,459 EUR, in končal v času, ko je ta 0,6 EUR. Glede na vrednost spornega predmeta 31.500 EUR je v času vložitve tožbe znašala vrednost storitve 800 točk, v času zaključka postopka pa 700 točk, in gre za razliko, ki znaša več kot 10 %. Pri opredelitvi nagrade za sestavo prve pripravljalne vloge gre za očitno pisno pomoto sodišča, ko je navedlo 480 točk namesto 800 točk, saj iz stroškovnika (list. št. 101) izhaja, da je sodišče priznalo 800 točk, torej pravilno 480 EUR. Prav tako na odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati zmotna navedba sodišča, da je odmerilo stroške skladno z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), saj iz specificiranega stroškovnika in nadaljnje obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da je pravilno uporabilo OT.

15. Pritožbeno sodišče sklepno ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Pri tem sodišče ni storilo očitanih postopkovnih kršitev, niti kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je tožnikovi pritožbi zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora tožencema povrniti pritožbene stroške za odgovor na pritožbo, in sicer nagrado v višini 875 točk, kar znaša 525 EUR, povečano za 10 % za zastopanje še ene stranke, kar znaša 52,50 EUR, skupaj 577,50 EUR, 2 % materialni stroški znašajo 11,55 EUR, 22 % DDV na nagrado in stroške 129,59 EUR, vse skupaj pa 718,64 EUR.

1 Če bi bilo v kazenskem postopku ugotovljeno, da je prvi toženec zoper tožnika vložil krivo ovadbo kaznivega dejanja goljufije, bi bilo civilno sodišče v tem postopku pri odločanju o temelju odškodninske terjatve na kazensko obsodilno sodbo vezano. 2 Obstoj kaznivega dejanja je predhodno vprašanje v pravdnem postopku le v izjemnih primerih - VSL sklep II Cp 2149/2015, drugi odstavek 206. člena ZPP pa določa, da sodišče postopek lahko prekine. 3 Ki jih je treba uporabiti v tu obravnavanem primeru glede na to, da je bila tožba vložena 21. 11. 2018. 4 Zapis prvega naroka za glavno obravnavo z dne 26. 11. 2019. 5 Primerjaj Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, prva knjiga, L. Ude in ostali, komentar N. Betetto k 12. členu.