Jedro

Predlagateljica je predložila Evropsko potrdilo o dedovanju, ki ga je izdalo pristojno nemško sodišče. V potrdilu, v skladu z nemškim pravom, predmet dedovanja ni izrecno naveden, navedeni so le podatki o zapustnici, o dedinji in deležu zapuščine, ki ga je dedinja pridobila. Razlaga, za katero se zavzema sodišče prve stopnje, bi pomenila, da na podlagi Evropskih potrdil o dedovanju, ki jih izdajajo nemška sodišča, nikoli ne bi mogli izvesti vpisa v zemljiško knjigo. To pa je v nasprotju z namenom Uredbe o dedovanju, pa tudi v nasprotju z javnim interesom. V javnem interesu je namreč, da je urejen prehod premoženja v primeru smrti (tudi brez izrecno izražene volje dedičev) in da zemljiška knjiga odraža resnične podatke. Prav zato se po Zakonu o dedovanju (ZD) zapuščinski postopek uvede po uradni dolžnosti in prav zato je sodišče tisto, ki mora ves čas postopka gledati na to, da se pravice strank čimprej ugotovijo in zavarujejo. V praksi naših sodišč to pomeni, da zapuščinsko sodišče samo pridobi podatek o nepremičninah zapustnika in tudi samo odredi vpis v zemljiški knjigi, vse brez posebne aktivnosti strank. EPD se sicer razlikuje od povedanega po tem, da se izda samo na predlog in da se tudi vpisi v zemljiški knjigi izvedejo na predlog, vseeno pa bi bilo v nasprotju z načeli, na katerih temeljijo Uredba o dedovanju, ZD in ZZK-1, če bi na predlagatelja (dediča) prevalili posledice razlik med pravnimi sistemi, oziroma če zaradi razlik v teh sistemih vpisa ne bi mogli opraviti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi, zadeva pa vrne zemljiškoknjižni sodnici v novo odločanje o vpisu.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Kopru zavrnilo predlog predlagateljice za vpis na podlagi evropskega potrdila o dedovanju (v nadaljevanju EPN), ker v EPN nepremičnina, ki je predmet dedovanja, ni navedena, kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz 31. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1).

2. Zoper sklep se predlagateljica pritožuje. Navaja, da je EPN izdano v skladu z nemškim pravom, ki se uporablja v zapuščinskem postopku, v katerem je bilo izdano. Meni, da se z z izpodbijano odločitvijo oddaljujemo od načel evropskega prava. Sodišče ne sme presojati pravilnosti EPN, saj gre za sodno odločbo, ki se v EU uporablja neposredno. EPN je izpolnjen pravilno in na način, na kakršnega bi ga nemško sodišče izpolnilo, če bi ga samo moralo izvesti v zemljiški knjigi. Po nemškem dednem pravu namreč popisa premoženja, ki je predmet dedovanja, ni. Nepremičnino, na kateri predlaga vpis pa je navedla predlagateljica v predlogu za vpis. Dedič je navedel vse, kar je lahko, zato je ravnanje sodišča toliko bolj nerazumljivo. EPD je obrazec in je listina sui generis. Če ni zadostna podlaga za vpis, se razvodeni pomen pravil o evropskem dedovanju.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, se Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja za izvrševanje odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju (v nadaljevanju Uredba o dedovanju) za vpis dedovanja v zemljiško knjigo ne uporablja. Za vpis v registre se namreč uporablja pravo države članice, kjer se vodi register, v predmetni zadevi je to Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1). Ta v 31. členu res določa, da mora biti nepremičnina, v zvezi s katero se predlaga vpis, v listini, ki je podlaga vpisu, označena z identifikacijskim znakom, s katerim je nepremičnina vpisana v zemljiški knjigi. Iz predloga je razvidno, da gre za nepremičnino z označbo X-3331 (parc.št. 3331 v k.o. ...).

5. Za dedovanje po zapustnici se v predmetni zadevi uporablja nemško pravo, za zapuščinski postopek je bilo pristojno nemško sodišče. Predlagateljica je predložila Evropsko potrdilo o dedovanju, ki ga je izdalo pristojno nemško sodišče. V potrdilu, v skladu z nemškim pravom1, predmet dedovanja ni izrecno naveden, navedeni so le podatki o zapustnici, o dedinji in deležu zapuščine, ki ga je dedinja pridobila. Razlaga, za katero se zavzema sodišče prve stopnje, bi pomenila, da na podlagi Evropskih potrdil o dedovanju, ki jih izdajajo nemška sodišča2, nikoli ne bi mogli izvesti vpisa v zemljiško knjigo. To pa je v nasprotju z namenom Uredbe o dedovanju, pa tudi v nasprotju z javnim interesom. V javnem interesu je namreč, da je urejen prehod premoženja v primeru smrti (tudi brez izrecno izražene volje dedičev) in da zemljiška knjiga odraža resnične podatke. Prav zato se po Zakonu o dedovanju (ZD) zapuščinski postopek uvede po uradni dolžnosti in prav zato je sodišče tisto, ki mora ves čas postopka gledati na to, da se pravice strank čimprej ugotovijo in zavarujejo. V praksi naših sodišč to pomeni, da zapuščinsko sodišče samo pridobi podatek o nepremičninah zapustnika in tudi samo odredi vpis v zemljiški knjigi, vse brez posebne aktivnosti strank. EPD se sicer razlikuje od povedanega po tem, da se izda samo na predlog in da se tudi vpisi v zemljiški knjigi izdajo na predlog, vseeno pa bi bilo v nasprotju z načeli, na katerih temeljijo Uredba o dedovanju, ZD in ZZK-1, če bi na predlagatelja (dediča) prevalili posledice razlik med pravnimi sistemi, oziroma če zaradi razlik v teh sistemih vpisa ne bi mogli opraviti. Po preambuli Uredbe (točka 18.) lahko v taki situaciji organi, ki vodijo register, od predlagatelja zahtevajo, da predloži dodatne informacije ali predloži dokazne listine, ki se zahtevajo po pravu države, v kateri se vodi register. V predmetni zadevi bi to lahko pomenilo, da sodišče od predlagateljice zahteva, da predloži še zemljiškoknjižni izpisek, iz katerega bo razviden identifikacijski znak nepremičnine in dejstvo, da je v zemljiški knjigi kot lastnica te nepremičnine vpisana zapustnica, oziroma (ker zemljiško knjižne izpiske tako ali tako izdaja zemljiškoknjižno sodišče), da nepremičnino opredeli z identifikacijskim znakom v predlogu, v predlogu pa tudi navede dosedanjega imetnika lastninske pravice. Prav to je predlagateljica v tem primeru storila. Navsezadnje ni sporno, da listina, ki je podlaga vpisu (EPD), učinkuje zoper zemljiškoknjižno lastnico (zapustnico) in da se glasi v korist predlagateljice. Predmet dedovanja je vse premoženje zapustnice, gre za zakonito dedovanje, predlagateljica ima pravico do ½ deleža na zapuščini. 9. točka Obrazca V, Priloge IV, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, se nanaša na točko 2b 63. člena Uredbe, ki govori o "dodelitvi določenega premoženja, ki je del zapuščine", izpolnitev 9. točke tudi ni obvezna sestavina potrdila. To točko bi bilo zato nedvomno treba izpolniti v primerih, ko dedič dobi le nekatere, izrecno navedene nepremičnine iz zapuščine. Vse našteto govori v prid razlagi, da lahko predlagateljica zahtevo iz 31. člena ZZK-1 izpolni tudi na drug način, in da ni nujno, da podatek vsebuje že sama listina.

6. Ker je bilo stališče glede uporabe določb Uredbe o dedovanju, na katerega se je postavilo sodišče prve stopnje, prestrogo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep pa razveljavilo in zadevo vrnilo zemljiškoknjižni sodnici v novo odločanje o vpisu (5. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1). V ponovljenem postopku bo moralo odločati, ali so sicer izpolnjeni pogoji za dovolitev vpisa, opredeliti pa se bo moralo tudi do drugega razloga, zaradi katerega je zemljiškoknjižna pomočnica predlagani vpis zavrnila. Pri tem bo moralo izhajati iz 18. točke preambule k Uredbi o dedovanju in se opredeliti do navedb predlagateljice v ugovoru zoper sklep.

1 Primerjaj informacije o Uredbi o dedovanju v Evropskem pravosodnem atlasu za civilne zadeve – Splošne informacije o dedovanju - na [https://e-justice.europa.eu/content_general_information-166-de-sl.do?member=1](https://e-justice.europa.eu/content_general_information-166-de-sl.do?member=1).

2 V EPD nemško sodišče ne more vpisati identifikacijskih znakov nepremičnin, če te niso bile predmet odločanja v zapuščinskem postopku. EPD namreč ni neka samostojna odločba, temveč je vezana na odločbe v zapuščinskem postopku, ki jih pred tem izda sodišče pristojne države.