Jedro

V sklepu prvostopenjskega sodišča je bila tožena stranka označena napačno kot 1.) J. P. in kot 2.) L. P. J. s.p..

Firma L, PJ s.p., označuje (opredeljuje) JP, torej fizično osebo. Edina oseba, ki je na strani tožene stranke udeležena v postopku, je torej JP. Tako jo je treba tudi označevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom naložilo vsaki stranki plačilo predujma za izvedenca v višini 2.500,00 EUR. Ta predujem se je nanašal le na izdelavo prve faze izvedenskega mnenja.

2. Zoper ta sklep je tožena stranka vložila pritožbo. V pritožbi izraža nestrinjanje z višino predujma. Ta naj bi ne imela podlage v oceni bodočih stroškov, ki jo je dal izvedenec sam. Po mnenju tožene stranke pa naj bi bila tudi sicer previsoka. Za drugo fazo izvedenskega dela pa naj bi tožena stranka ne bila dolžna zalagati stroškov, saj naj bi bilo po mnenju tožene stranke v drugi fazi potrebno iskati odgovore na vprašanja, ki jih je postavila le tožeča stranka. Nekatera vprašanja naj bi bila celo nedopustna, nekatera pa nepomembna za odločitev v sporu.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je v uvodu te odločbe pravilno označilo toženo stranko ob smiselni uporabi 1. odstavka 81. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 kasnejšimi spremembami; 73/2007-UPB3, 45/2008-ZArbit; v nadaljevanju: ZPP). V izpodbijanem sklepu prvostopenjskega sodišča je bila namreč označena napačno. Označena je bila kot 1. J. P. in kot 2. L. P. J. s.p., čeprav gre za isto osebo.

5. Firma L., P. J. s.p., označuje (opredeljuje) J. P., torej fizično osebo. Edina oseba, ki je na strani tožene stranke udeležena v postopku, je torej J. P.. Tako jo je treba tudi označevati in sicer bodisi z dodano označbo firme, bodisi brez nje. Da se s firmo samostojnega podjetnika označuje fizično osebo in ne druge osebe, je tudi stališče sodne prakse (npr. odločba VS RS, opr. št. VIII Ips 150/2007; VDSS opr. št. Pdp 1299/2010) in literature (Galič v: Ude in Galič, ZPP s komentarjem, Ljubljana 2010, kom. k 76. členu ZPP, rš. 22 - str. 329).

6. Predujem se odmeri tako, da se iz njega lahko krijejo za izvedbo dokaza potrebni stroški (1. odstavek 153. člena ZPP).

7. Višino predujma za prvo fazo izvedenskega dela je prvostopenjsko sodišče določilo glede na izvedenčevo oceno (l. št. 219). Izvedenec je ocenil, da bi znašali stroški 5.200,00 EUR brez DDV, brez potnih stroškov in brez dnevnic. Ocenjeni skupni stroški bi torej, ob upoštevanju teh dodatnih izdatkov, znašali bistveno več od 5.200,00 EUR, in bodo predvidoma presegali 6.000,00 EUR.

8. Pravilna je trditev tožene stranke, da sta obe stranki že založili za predujem. Založili sta skupaj 1.500,00 EUR (prim. sklep, opr. št. IV Pg 3119/2009 z dne 30. 09. 2010). Če se sešteje oba predujma, bo za izvedensko delo na razpolago skupaj 6.500,00 EUR. To pa bo predvidoma zadoščalo za izdelavo prve faze izvedenskega mnenja glede na izvedenčevo oceno. Ne bi pa zadoščal znesek, ki ga predlaga tožena stranka, to je 4.000,00 EUR.

9. Po izvedencu predlagani znesek (5.200,00 EUR) se zdi toženi stranki previsok tudi iz povsem vsebinskih razlogov. Pritožbeno sodišče nima v tej fazi postopka, v kateri se izvedensko mnenje še ni niti začelo sestavljati, na razpolago še nobenih dejstev, ki bi omogočala oceno zahtevnosti dela izvedenca in obseg njegovega dela. Določbe Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur. l. RS, št. 88/2010) takšni višini predujma ne nasprotujejo. Ker sama izvedenčeva ocena ni očitno pretirana, nima pritožbeno sodišče nobenega razloga, da se na to oceno ne bi zaneslo. Pritožbeno sodišče pri tem pripominja še, da bo ob koncu opravljanja dokazov z izvedencem tako ali tako potrebno odmeriti izvedenino (249. člen ZPP). Takrat jo bo lahko tožena stranka izpodbijala, če bo mnenja, da bo previsoka.

10. Kako je z izdelavo druge faze izvedenskega mnenja, je za odločitev v tej zadevi nepomembno. Predujem se namreč izrecno nanaša na izdelavo prve faze izvedenskega mnenja. Poleg tega pa sta dokaz z izvedencem predlagali obe stranki (prim. 2. odstavek 153. člena ZPP). Tožena stranka je to storila v vlogi, ki se nahaja na l. št. 102 v spisu.

11. Tožena stranka je zahtevala povrnitev stroškov za pritožbo. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

12. V pritožbenem postopku tožena stranka sicer ni uspela, vendar je bila to le odločitev v vmesnem postopku. Postopek v glavni stvari še ni zaključen. Stroški se vsaj praviloma odmerjajo po uspehu v glavni stvari (154. člen ZPP), in ne po uspehu v vmesnem postopku.

13. Za takšen primer ni v ZPP glede odločitve o stroških nobene posebne določbe. Pritožbeno sodišče je zato, ob smiselni uporabi 164. in 4. odstavka 165. člena ZPP, odločitev o stroških postopka v zvezi z predujmom za izvedenca pridržalo za končno odločitev.