Jedro

Pobijana odločitev temelji na oceni sodišča prve stopnje, da tožniki nimajo pravnega interesa za vložitev tožbe na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe in sicer zato, ker so bili na temelju pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dne 6.7.2000 vknjiženi kot solastniki stanovanja na S. 2 v K., vsak do ene četrtine. Iz sodbe namreč izhaja, da sta pravni prednik tožnikov (kot darovalec) in toženec (kot obdarjenec) dne 29.5.1992 sklenila darilno pogodbo za sporno stanovanje. Takrat to stanovanje še ni bilo vpisano v zemljiški knjigi, prav tako ni bilo vpisano v času smrti pravnega prednika tožnikov 22.2.1999. V zapuščinskem postopku po njem (po pravnem predniku tožnikov), so to (nevpisano stanovanje) podedovali tožniki, ki so se nato na podlagi pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim z dne 6.7.2000 vknjižili v zemljiško knjigo kot lastniki tega stanovanja, vsak do 1/4, kar med strankami ni sporno. Nesporno je tudi, da je toženec julija 2001 vložil zoper tožnike tožbo pri Okrožnem sodišču v K., da se ugotovi, da je sklep Okrajnega sodišča v K. Dn.št. 2201/2000 z dne 28.8.2000 o vknjižbi lastninske pravice na spornem stanovanju na ime tožnikov neveljaven in da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Toženec je vložil še podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval, da se ugotovi, da je izključni lastnik spornega stanovanja ter da so mu tožniki (v tisti pravdi toženci) dolžni izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo vknjižil kot lastnik. Te okoliščine pa nedvomno kažejo, da je interes tožnikov za vložitev te tožbe pravno utemeljen, ugotovitev ničnosti darilne pogodbe pa bi jim odprla možnost, da v drugem sodnem postopku uveljavijo svojo pravico ali korist, ki jim jo zagotavlja zakon.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeni stroški strank so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je darilna pogodba za stanovanje v K., S. 2, ki sta jo dne 29.5.1992 sklenila pravni prednik tožnikov V. O., rojen 8.10.1914, kot darovalec in tožena stranka B. M. kot obdarjenec, nična. Zavrnilo je tudi zahtevek tožeče stranke za povračilo njenih pravdnih stroškov ter tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov toženi stranki v znesku 292.600,00 SIT.

Zoper to sodbo se pravočasno, po svojem pooblaščencu, iz vseh pritožbenih razlogov pritožujejo tožniki in predlagajo spremembo sodbe z ugoditvijo zahtevku oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navajajo, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo, da tožniki nimajo pravnega interesa za ugotovitev ničnosti, ker so že vknjiženi v zemljiško knjigo kot lastniki spornega stanovanja. V času vložitve tožbe tožniki še niso bili vknjiženi kot lastniki spornega stanovanja, torej so pravni interes takrat imeli. Tekom postopka pa niso izgubili pravnega interesa kljub vknjižbi v zemljiški knjigi iz dveh razlogov. Prvič, dokler se sporna darilna (dejansko prodajna) pogodba ne izreče za nično, lahko toženec na podlagi te pogodbe ves čas in v nedogled vznemirja tožnike in uveljavlja (lastninsko) pravico na tem stanovanju, ki naj bi jo dobil s sporno pogodbo, kar se tudi dogaja in drugič, toženec je vložil tožbo zaradi izbrisa lastninske pravice tožnikov na spornem stanovanju, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v K. pod opr.št. P 386/2001. V tožbi, katere kopijo prilagajo, se toženec sklicuje ravno na to, da je postal lastnik spornega stanovanja na podlagi sporne pogodbe.

Toženec v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Toženec je res vložil tožbo zoper tožnike zaradi izbrisa lastninske pravice le-te na obravnavanem stanovanju, kar samo dokazuje, da tožniki trenutno nimajo pravnega interesa za to tožbo. Z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v predmetnem postopku se njihov pravni položaj ne bi z ničemer spremenil, kar je s tem, ko je zapisalo, da to za njih ne bi imelo nobene koristi, pravilno ugotovilo tudi sodišče. Poudarja še, da ob koncu glavne obravnave tožniki niso imeli več pravnega interesa, sodišče pa upošteva le dejstva, ki so nastala do konca glavne obravnave.

Pritožba je utemeljena.

Pobijana odločitev temelji na oceni sodišča prve stopnje, da tožniki nimajo pravnega interesa za vložitev tožbe na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe in sicer zato, ker so bili na temelju pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dne 6.7.2000 vknjiženi kot solastniki stanovanja na S. 2 v K., vsak do 1/4. Razlogi sodišča prve stopnje, ki jih napada pritožba, pa niso prepričali niti pritožbenega sodišča. Tako ni prepričljiv niti zaključek, da odločitev, s katero bi bilo tožbenemu zahtevku celotno ugodeno, ne bi vplivala na pravni položaj tožnikov. Iz sodbe namreč izhaja, da sta pravni prednik tožnikov (kot darovalec) in toženec (kot obdarjenec) dne 29.5.1992 sklenila darilno pogodbo za sporno stanovanje. Takrat to stanovanje še ni bilo vpisano v zemljiški knjigi, prav tako ni bilo vpisano v času smrti pravnega prednika tožnikov 22.2.1999. V zapuščinskem postopku po njem (po pravnem predniku tožnikov), so to (nevpisano stanovanje) podedovali tožniki, ki so se nato na podlagi pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim z dne 6.7.2000 vknjižili v zemljiško knjigo kot lastniki tega stanovanja, vsak do 1/4, kar med strankami ni sporno. Nesporno je tudi, da je toženec julija 2001 vložil zoper tožnike tožbo pri Okrožnem sodišču v K., da se ugotovi, da je sklep Okrajnega sodišča v K. Dn.št. 2201/2000 z dne 28.8.2000 o vknjižbi lastninske pravice na spornem stanovanju na ime tožnikov neveljaven in da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Pravda se je vodila pri okrožnem sodišču pod opr.št. P 386/2001, poleg omenjenega tožbenega zahtevka, pa je toženec vložil še podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval, da se ugotovi, da je izključni lastnik spornega stanovanja ter da so mu tožniki (v tisti pravdi toženci) dolžni izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo vknjižil kot lastnik. Te okoliščine pa nedvomno kažejo, da je interes tožnikov za vložitev te tožbe pravno utemeljen, ugotovitev ničnosti darilne pogodbe pa bi jim odprla možnost, da v drugem sodnem postopku uveljavijo svojo pravico ali korist, ki jim jo zagotavlja zakon. Ker je sodišče prve stopnje zavzelo napačno pravno stališče, ni ugotavljalo vseh odločilnih dejstev in je zato ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je moralo zato utemeljeni pritožbi tožnikov ugoditi, pobijano sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje (čl. 355 Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.