Jedro

Če sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrne dokazni predlog in ne pojasni razlogov, zaradi katerih je bil dokazni predlog zavrnjen, stranka pa na navedeno kršitev opozori (šele) v pritožbi, pritožbeno sodišče lahko v primeru, če gre za relevanten dokaz in stranka na ta način ne zlorablja procesnih pravic, v sklepu naloži prvemu sodišču, da v novem sojenju izvede tudi ta dokaz.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdne stranke krijejo same svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek prvotožnika, da so mu toženci dolžni solidarno plačati 2.393,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 6. 7. 2010 dalje do plačila (točka I/1) in tožbeni zahtevek drugotožnice, da so ji toženci dolžni solidarno plačati 1.301,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2010 do plačila (točka I/2) ter še odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki solidarno povrniti pravdne stroške v znesku 1.329,71 EUR v 15 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do prenehanja obveznosti (točka II).

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) in v nadaljevanju navaja, da je prvo sodišče odločalo izven trditvene podlage in v nasprotju z obrazložitvijo iz prve sodbe. Tožena stranka pred koncem prvega sojenja ni uveljavljala procesne kršite, kot to določa 286.b člen ZPP, ker prvo sodišče ni izvedlo dokaza z vpogledom v pravdni spis I P 641/2009 ter je na ta način nedopustno izvedlo dokaz v novem sojenju. Iz navedenega spisa le izhaja, da sta tožnika pokojniku nakazala večje vsote denarja, iz spisa pa ne izhaja, da je pokojnik poravnal obveznosti do tožnikov, ki sta zanj plačevala položnice. Sodišče prve stopnje je novo sodbo izdalo na podlagi pričevanj tožencev in prič, katerim v prvem postopku ni verjelo in v katerem je opozorilo na nasprotja med izpovedbami. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ne verjame izpovedbam tožnikov, izpovedbe tožencev pa so bile v medsebojnem nasprotju. Tožnika sta vzela kredit, da sta pokojniku plačala kupnino za nepremičnino in če sta imela možnost pridobiti kredit, potem sta imela možnost tudi financirati pokojnega v vtoževanem znesku. Nelogično bi bilo, da bi vzela kredit, če bi naprej pričakovala, da jima bo pokojni denar vrnil. Odločitev pokojnika je bila, da drugotožnici plača za vso pomoč in nego pri oskrbi v zadnjih letih njegovega življenja, zato je po prejemu kupnine za nepremičnino nakazal denar tožnici. Pokojnik je bil ob prejemu kupnine na banki, zato je denar takoj nakazal tožnici. V postopku ni bilo navedb, da sta tožnika slabega premoženjskega stanja. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se tožnika ukvarjata s kmetijstvom, drugotožnica je povedala le, da se mati prvotožnika ukvarja s kmetijstvom in da veliko zalagata in da sta pričakovala, da bosta s pokojnim vse poračunala. Zato so protispisne ugotovitve prvega sodišča, da so bili stroški za drugotožnico neobvladljivi. Tožnika sta pričakovala, da jima bo pokojnik vrnil denar, zato ni pravilna ugotovitev prvega sodišča, da tožnika vedno poskrbita, da se njuno premoženje ne zmanjša. Tožnika nista vedela, koliko denarja ima pokojnik, na banki je pokojnik tožnikoma povedal, da bodo dolg iz naslova položnic „že uštimali“ oziroma poračunali, saj obračun še niti ni bil opravljen. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo; na podlagi izpovedbe drugotoženca, da mu je oče vedno dal bančno kartico, da je dvignil denar na bankomatu in nato na pošti plačal položnice, enako pa je izpovedal tudi M. L., da so pokojnemu na bankomatu večkrat z njegovo kartico dvignili denar in tako plačali določene račune, da naj bi takšen način plačevanja obstajal tudi med tožnikoma in pokojnim, saj tožnika nista imela bančne kartice pokojnika, niti možnosti vpogleda v stanje na njegovem računu. Na bančnem računu pokojnika je ostalo precej denarja, ker ni dvigoval denarja s svojega računa, saj sta položnice zanj plačevala tožnika. Tožnika sta po obisku banke torej po 24. 9. 2008 za pokojnika plačala še več denarnih zneskov in sicer 7. 10. 2008. Kako naj bi pokojnik vrnil navedeni dolg, nastal po zadnjem pokojnikovem obisku banke, ni pojasnjeno, enako tudi ne, kako naj bi pokojnik povrnil dolg v višini 50,08 EUR, kar predstavlja plačilo položnice za elektriko z dne 27. 10. 2008, ko je bil pokojnik že mrtev.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je navedlo odločilna dejstva in dokaze, na podlagi katerih je štelo relevantna dejstva za dokazana, določena nasprotja v izpovedbah tožencev in prič, pa niso vplivala na pravilnost dokazne ocene, glede na ostale dokaze, ki potrjujejo dejanske ugotovitve prvega sodišča. Sodišče prve stopnje je pravilno izvedlo dokaz tudi z vpogledalo v pravdni spis I P 641/2009, ker je tožena stranka pravočasno predlagala izvedbo navedenega dokaza, sodišče prve stopnje pa navedenega dokaza ni izvedlo v prvem sojenju (tožena stranka pa do konca glavne obravnave na navedeno nepravilnost ni opozorila prvega sodišča), ker je zmotno štelo, da gre za pravno nepomemben dokazni predlog, na kar je tožena stranka opozorila v pritožbi, s takšnimi pritožbenimi razlogi pa se je strinjalo pritožbeno sodišče, ki je naložilo sodišču prve stopnje v sklepu I Cp 2859/2011 z dne 25. 4. 2012, s katerim je razveljavilo sodbo prvega sodišča, da v novem sojenju vpogleda v navedeni pravdni spis. Če sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrne dokazni predlog in ne pojasni razlogov zaradi katerih je bil dokazni predlog zavrnjen, stranka pa na navedeno kršitev opozori (šele) v pritožbi, pritožbeno sodišče lahko v primeru, če gre za relevanten dokaz in stranka na ta način ne zlorablja procesnih pravic, v sklepu naloži prvemu sodišču (prvi odstavek 362. člena ZPP), da v novem sojenju izvede tudi ta dokaz. Tožeča stranka zato zmotno meni, da glede na določbo 286.b člena ZPP in ravnanje tožene stranke, niso bili izpolnjeni zakonski pogoji, da je pritožbeno sodišče naložilo prvemu sodišču, da izvede dokaz z vpogledom v pravdni spis I P 641/2009 oziroma da je bila izvedba tega dokaza v nasprotju s procesnimi pravili.

6. Iz priloženih potrdil o plačilih izhaja, da sta tožnika plačevala račune pokojnika (predvsem račune iz naslova plačila elektrike in Telecoma in posamične druge račune npr. plačilo davka), ko ju je pokojnik prosil, da mu na banki poravnavata navedene obveznosti. Iz položnic izhaja, da tožnika nista mesečno poravnavala zapadle obveznosti, vendar sta plačevala v različnih časovnih obdobjih, kar kaže na to, da sta račune plačala takrat, ko ju je pokojnik prosil, da poravnata zapadle obveznosti. Tožnika sta vedela za slabe odnose pokojnika z otroki (toženci), vedela sta, da pokojnik prejema pokojnino in za delo, ki ga je opravil zanju v delavnici sta mu plačala, da je imel vsak dan pri njih ali tašči kosilo (2), kar potrjuje ugotovitev prvega sodišča, da je pokojnik dodatno nekaj zaslužil tudi z delom, ki ga je opravljal v delavnici za tretje osebe, ob tem, da ni sporno, da je bil tožnik skromen in varčen, da pa je imel težave z alkoholom, zaradi katerega pa se finančno stanje ni poslabšalo, saj je še 30.9.2008 (pokojnik je umrl 10.10.2008) imel na bančnem računu imel nekaj manj kot 4.000,00 EUR, pijača pa je dobival tudi od tožnikov. Tožnika sta bila neposredna soseda pokojnika, prvotožnik je bil njegov nečak, s pokojnim pa sta imela zelo dobre odnose, pravo nasprotje z odnosi, ki jih je imel pokojni s svojimi otroki. Tožnika sta vedela za težko bolezen pokojnika (imel je raka), nekaj tednov pred smrtjo pokojnika pa sta s pokojnim sklenila kupoprodajno pogodbo za nepremičnino. Tožnika sta vzela kredit in plačala kupnino dne 24.9.2008 z več nakazili od 16.17 ure do 16.25 ure na bančni račun pokojnika, pokojnik pa je celotno prejeto kupnino iz svojega bančnega računa nakazal na bančni račun tožnice istega dne ob 16.27 uri iz razloga, ker naj bi se želel na ta način zahvaliti tožnici za nego in pomoč, ki mu jo je nudila. V postopku tožnika nista dokazala, da bi imel pokojnik številne dolgove, če pa je temu tako, je to le še dodatni razlog zaradi katerih so neresnične trditve tožnikov, da sta nekaj let plačevala pokojnikove položnice, ne da bi jima pokojnik vrnil denar.

7. Navedena ravnanja tožnikov potrjujejo ugotovitve prvega sodišča, da sta tožnika, ko gre za razpolaganje z denarjem preudarna in stvari ne puščata naključju in poskrbita, da se njuno premoženje ne zmanjša. Tožnika ne trdita, da sta plačevala položnice tožniku z darilnim namenom, nista pa glede na že opisana ravnanja navedla niti enega prepričljivega razloga, zaradi katerega bi vrsto let plačevala položnice sosedu (stricu), ne da bi zahtevala vračilo. Tožnika sta celo trdila, da sta pokojniku že prej posojala denar in da jima ga je vedno vrnil, nista pa prepričljivo pojasnila razlogov, zaradi katerih nista dobila vračila denarja za plačane položnice vse do pokojnikove smrti, čeprav sta bila s pokojnikom v vsakodnevnih stikih. Po izpovedbah tožnikov tudi nista naredila obračuna, ko so bila s pokojnikom na banki v zvezi s prodajo nepremičnine. Povsem neprepričljive so trditve tožnikov, da se tožnika in pokojni v obdobju sklepanja kupoprodajne pogodbe, plačila kupnine pokojniku na banki in še posebej v zvezi z razlogi zaradi katerih je pokojni (pre)nakazal celotno kupnino tožnici, niso dogovorili o načinu kritja (pobotanja) terjatev tožnikov do pokojnika, kar vodi le do ugotovitve, ki jo je naredilo tudi prvo sodišče, da pokojni ni imel dolga do tožnikov.

8. Preden sta tožnika plačevala položnice za pokojnika, je položnice plačevala pokojnikova žena, drugotoženec in pastorka pokojnika na način, da so od pokojnika prejeli bančno kartico na podlagi katere so dvignili denarna sredstva in plačali za tožnika položnice. Glede na pristnost odnosov med pokojnim in tožnikoma ni najti pravih razlogov, zaradi katerih se takšen način plačila obveznosti ni izvajal tudi v razmerju med tožnikoma in pokojnikom in da tožnika od pokojnika nista prejela denarja oziroma nista izposlovala vračila denarnih sredstev za plačilo položnic. Ni moč najti utemeljenih razlogov zaradi katerih bi tožnika zalagala denarna sredstva za pokojnika, če je pokojnik živel na nepremičnini skupaj s svojim sinom, kateremu je plačeval položnice za RTV naročnino. Pokojni je razpolagal z denarnimi sredstvi, saj je M.L. izpovedal, da je njegova žena (pokojnikova pastorka) dvigovala denarna sredstva na bančnem računu pokojnika, ki jih je izročala tožniku, da je imel za kritje stroškov.

9. Glede na navedene ugotovitve, da je pokojni sproti plačeval tožnikoma obveznosti za plačilo položnic, tožnika pa sta pokojnika obiskovala v bolnici, ni mogoč drugačen sklep, kot da je pokojnik na enak način poravnaval obveznosti tudi v zadnjih dneh svojega življenja, ko je bil v bolnišnici, saj tožnika tudi ne zatrjujeta, da pokojnik v navedenem obdobju ni razpolagal z denarjem oziroma ni mogel razpolagati z denarjem in da tožnikoma ni mogel izročil denarja za plačilo položnic, ki so bile plačane dne 7. 10. 2008 v višini 279,60 EUR, ob tem, da je izkazano, da so se sredstva na bančnem računu tožnika v navedenem obdobju bistveno zmanjšala. Tožnika sta plačala tudi položnico dne 27. 10. 2010 za elektriko v višini 50,08 EUR, vendar je bilo to že po smrti pokojnika. Tožnika ne pojasnita razlogov zaradi katerih sta plačala navedeno obveznost namesto tožencev kot dedičev in zaradi katerih je bilo plačilo navedene obveznosti nujno in koristno in na kašen način sta opravila poizvedbeno dolžnost in dolžnost notifikacije pri tožencih (če sta ravnala kot poslovodja brez naročila), saj bi bilo le na ta način omogočeno toženi stranki, da se o teh dejstvih izjavi, kar je sicer storila v odgovoru na pritožbo, v katerem je zatrjevala okoliščine, ki izključujejo utemeljenost toženega zahtevka (3). Tožnika tudi ne zatrjujeta, da je med pravdnimi strankami obstajal dogovor, da tožnika plačata navedeno položnico, zato je tudi glede na trditveno podlago tožnikov neutemeljen tožbeni zahtevek v navedenem delu.

10. Glede na ugotovljena dejstva, se izkaže, da niso odločilna nasprotja v izpovedbah tožencev in moža prvotoženke, o okoliščinah v katerih je pokojnik seznanjal tožence, da tožnika urejata za pokojnika plačevanje položnic, kakor tudi ne dejstvo, da so se v zadnjih dnevih življenja pokojnika občutno zmanjšala sredstva na njegovem bančnem računu.

11. Pritožbeni razlogi niso bili utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, zato pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) Glej izpoved tožnice na strani 77 a sodnega spisa.

(3) Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da se plačilo računa z dne 27.10.2008 nanaša na plačilo stroškov za elektriko, ki so nastali tožnikoma z uporabo delavnice, ki sta jo tožnika v septembru 2008 kupila od pokojnika in prevzela posest.