Jedro

Iz 15. člena Pravilnika o strokovnem izobraževanju ter programu, pogojih in načinu opravljanja preizkusov znanja izvršiteljev izhaja, da se odločba, s katero ministrstvo izvršitelju naloži preizkus znanja, pošlje izvršitelju najmanj tri mesece pred iztekom roka iz 287. člena ZIZ. V konkretnem primeru je sporno spoštovanje tega roka ter s tem povezano vprašanje ustreznosti časa, ki ga je imel tožnik za pripravo na preizkus. Iz odgovora tožene stranke in listin, ki so v spisih, pa nesporno izhaja, da je tožnik pristopil k izpitu in ga v roku iz odločbe tudi opravil. Očitno je torej, da izpodbijana odločba zanj nima škodljivih posledic. Ker tudi ni videti, da bi se v konkretnem primeru postavljalo oziroma reševalo pomembno pravno vprašanje, je sodišče tožbo zavrglo iz razloga po 5. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Izrek

Tožba se zavrže. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo se v 1. točki izreka ugotavlja, da je (bil) tožnik z odločbo št. 165-02-45/00/1 z dne 28. 2. 2000 imenovan za izvršitelja, v 2. točki izreka se mu določi, da bo opravljal preizkus znanja v ponedeljek, 5. decembra 2011 v prostorih Ministrstva za pravosodje in imenuje izpitna komisija ter v 3. točki izreka opredeli višina stroškov opravljanja izpita (348,77 EUR).

Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, ker ni izdana v skladu s 15. členom Pravilnika o strokovnem izobraževanju ter programu, pogojih in načinu opravljanja preizkusov znanja izvršiteljev (v nadaljevanju Pravilnik), ki določa, da se odločba, s katero ministrstvo izvršitelju naloži preizkus znanja, pošlje izvršitelju najmanj tri mesece pred iztekom roka iz 287. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Tožniku rok iz 287. člena ZIZ izteče dne 3. 2. 2012, odločba, s katero se tožniku določi preizkus znanja na dan 5. 12. 2011, pa je bila tožniku vročena šele 2. 11. 2011, kar pomeni, da tožena stranka ni spoštovala predpisanega trimesečnega roka in s tem tožniku onemogočila, da bi imel na voljo ustrezen čas treh mesecev za pripravo na preizkus znanja iz delovnega področja izvršitelja. Zato tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži, da mu povrne stroške postopka, skupaj z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik dne 5. 12. 2011 pristopil k opravljanju preizkusa znanja za izvršitelja in ga uspešno opravil ter da zato ni izgubil nobene pravice.

Da je tožnik ravnal po izpodbijani odločbi ter preizkus znanja tudi uspešno opravil, izhaja tudi iz predloženih upravnih spisov. Zato je sodišče tožnika pozvalo, da izjavi ali še vztraja pri tožbi in kolikor vztraja, izkaže svoj pravni interes za tožbo.

Tožnik na poziv sodišča ni odgovoril. Sodišče je moralo tožbo zavreči. Iz 15. člena Pravilnika, na katerega se sklicuje tožnik, nedvomno sledi, da se odločba, s katero ministrstvo naloži izvršitelju preizkus znanja, pošlje izvršitelju najmanj tri mesece pred iztekom roka iz 287. člena ZIZ. V konkretnem primeru je sporno spoštovanje navedenega roka s strani ministrstva ter s tem povezano vprašanje ustreznosti časa, ki ga je imel tožnik za pripravo na preizkus znanja na podlagi izpodbijane odločbe. Pri tem pa iz odgovora tožene stranke in iz listin, ki so v spisih (zapisnika o preizkusu znanja za izvršitelja z dne 5. 12. 2011 in potrdila izpitne komisije o opravljenem preizkusu znanja), kot nesporno sledi, da je tožnik pristopil k izpitu in izpit v roku iz odločbe tudi opravil. Očitno je torej, da izpodbijana odločba nima škodljivih posledic za tožnika. In ker tudi ni videti, da bi se v konkretnem primeru postavljalo oziroma reševalo pomembno pravno vprašanje, je sodišče iz razloga po 5. točki prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), na katerega mora paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka, tožbo s sklepom zavrglo.

8. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.