Jedro

Neutemeljeno tožnik graja odločitev sodišča prve stopnje, da stroški predpravdnega postopka niso bili potrebni za postopek. Ker je t.i. čisto denarno terjatev mogoče uveljavljati z neposredno tožbo pred sodiščem, ne gre za potrebni strošek sodnega postopka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu IV. točke izreka delno spremeni tako, da se stroški postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, zvišajo na 776,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega paricijskega roka do plačila.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi IV. točka izreka.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 85,92 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. dne do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom delno ustavilo postopek zaradi delnega umika tožbe za navedene zneske v I. točki izreka, delno je naložilo toženi stranki, naj iz naslova dodatka za stalno pripravljenost obračuna tožniku zneske za mesece od januarja 2013 do julija 2015 (II. točka izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnic za obdobje, ki so razvidna iz III. točke izreka. V izpodbijanem sklepu v IV. točki izreka je odločilo, da mora tožena stranka v 8 dneh od vročitve sodne odločbe povrniti tožniku stroške postopka v znesku 633,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Zoper sklep o stroških v IV. točki izreka vlaga pritožbo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki mu ni priznalo stroška predpravdnega zahtevka v višini 400 točk, za drugi pripravljalni spis pa mu je priznalo le 50, in ne 300 točk. Meni, da je bil strošek predpravdnega postopka potreben strošek v smislu 155. člena ZPP, saj bi se lahko tožena stranka v primeru odziva na predpravdni zahtevek v celoti izognila sodnemu postopku. Sklicuje se na prvi in šesti odstavek 27. člena Zakona o državnem odvetništvu, ki ga tolmači tako, da že zaradi ekonomičnosti postopka velja obveza, da poskusijo stranke zadeve in odprta vprašanja reševati predpravdno. Glede drugega pripravljalnega spisa izpostavlja, da je šlo za obrazloženo pripravljalno vlogo z dodatnimi navedbami in dokaznimi predlogi, kar je obrazloženo odvetniško opravilo, tudi sicer pa je vseboval obrazložitev in dodatne navedbe ter trditveno podlago. Navaja, da je kot nove trditve podal dejstva o vsebini ukaza z dne 19. 5. 2014, poleg tega pa ni zgolj navedel imen prič, ki naj se zaslišijo, ampak je obrazložil dokazni predlog z navedbo dejstev, o katerih naj se priče zaslišijo. Dalje navaja, da je sodišče toženi stranki za pripravljalno vlogo z dne 22. 1. 2019 priznalo 300 točk, pa je šlo za vlogo, s katero je ta pripoznala del tožbenega zahtevka ter se v preostanku vloge opredelila do pripoznave glede stroškov tožniku. Meni, da je glede na to treba drugo pripravljalno vlogo ovrednotiti kot obrazloženo vlogo v postopku, in ne zgolj kot obrazloženi dopis. Predlaga spremembo izpodbijane IV. točke izreka tako, da se tožniku v celoti prizna vse priglašene stroške sodnega postopka, podrejeno pa razveljavitev tega dela odločitve ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sklepa o stroških preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.).

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločalo o stroških postopka skladno z uspehom (tožnik je v sporu uspel z 94 %, tožena stranka pa s 6 %). Za drugo pripravljalno vlogo je tožniku priznalo 50 točk po tar. št. 39/3 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/15). Tožnik v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da druga pripravljalna vloga ni obrazložen dopis, ampak pripravljalna vloga, v kateri je podal dokazne predloge za zaslišanje prič ter druge trditve, ter da je bila ta vloga potrebna v postopku. V tem delu je torej pritožba utemeljena, kot potrebni strošek postopka mu je namreč treba priznati nagrado za drugo pripravljalno vlogo v višini 300 točk (tar. št. 15/2 OT). Ker mu je bilo 50 točk že priznanih, mu je treba priznati še 250 točk oziroma glede na vrednost točke v času odločanja sodišča prve stopnje (0,459 EUR) 114,75 EUR, materialne stroške v višini 2,29 EUR ter 22 % DDV v višini 25,75 EUR. Izpodbijano IV. točko sklepa o stroških je bilo tako treba spremeniti tako, da se stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, zvišajo za 142,79 EUR, tako da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 776,56 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Neutemeljeno pa tožnik graja odločitev sodišča prve stopnje, da stroški predpravdnega postopka niso bili potrebni za postopek. Ker je t.i. čisto denarno terjatev mogoče uveljavljati z neposredno tožbo pred sodiščem, ne gre za potrebni strošek sodnega postopka. V prvem odstavku 27. člena Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv, Ur. l. RS, št. 23/17) je določeno, da kdor namerava začeti pravdni ali drug postopek proti državi ali državnemu organu, mora državnemu odvetništvu predhodno predlagati, naj se sporno razmerje na miren način reši pred uvedbo pravdnega ali drugega postopka. Vendar pa v šestem odstavku isti člen določa, da določbe glede predhodnega postopka (med drugim) ne veljajo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja, kar pomeni, da ni utemeljeno tožnikovo zavzemanje, da gre za potrebne stroške postopka. Zgolj dejstvo, da zaradi ekonomičnosti postopka stranke poskusijo zadeve in odprta vprašanja reševati predpravdno, ne pomeni, da je strošek predpravdnega postopka, ki ni procesna predpostavka za vložitev tožbe, potreben strošek pravdnega postopka.

7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sklep o stroških delno spremenilo tako, da je zvišalo stroške, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, na 776,56 EUR (3. točka 365. člena ZPP), v preostanku pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani nespremenjeni del sklepa o stroških v IV. točki izreka, saj niso podani pritožbeni razlogi, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. točka 365. člena ZPP).

8. Tožnik je s pritožbo delno uspel (36 %), zato mu je tožena stranka sorazmerno z njegovim uspehom dolžna povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v povezavi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Glede na vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku, kot jo je navedel v pritožbi tožnik (396,34 EUR), mu je pritožbeno sodišče priznalo: nagrado za sestavo pritožbe v višini 250 točk oziroma glede na vrednost odvetniške točke v času odločanja pritožbenega sodišča (0,60 EUR) v višini 150,00 EUR, materialne stroške 2 % v višini 3,00 EUR, 22 % DDV v višini 33,66 EUR ter 52,00 EUR sodne takse. Kar je tožnik iz naslova pritožbenih stroškov zahteval več, nima podlage v OT, zato mu sodišče teh stroškov ni priznalo. Skupni potrebni stroški pritožbenega postopka tožnika znašajo 238,66 EUR, tožena stranka pa mu je glede na uspeh s pritožbo dolžna povrniti 36 % teh stroškov oziroma 85,92 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.