Jedro

Zbrani podatki, s katerimi je razpolagal preiskovalni sodnik v času odločanja o izdaji odredbe o hišni preiskavi, po kvaliteti in kvantiteti dosegajo standard utemeljenih razlogov za sum, to je specifični in artikulirani verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo II K 5970/2010 z dne 21. 10. 2014 obsojenega A. M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je izreklo kazen eno leto in tri mesece zapora. Na podlagi četrtega odstavka 196. člena KZ mu je zaseženo prepovedano drogo odvzelo ter še odločilo, da mora obsojenec plačati stroške kazenskega postopka v znesku 1.587,92 EUR in sodno takso v znesku 210,00 EUR.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 5970/2010 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v znesku 315,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

3. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitve materialnega in procesnega prava, saj bi moralo biti dokazno gradivo, pridobljeno na podlagi nezakonite odredbe o hišni preiskavi, izločeno. Navaja, da je pritožbeno sodišče napačno, brez analiz in argumentacij grajanih delov sodbe pavšalno zaključilo, da je o izločitvi dokazov že pravnomočno odločeno. Predlaga izrek oprostilne sodbe.

4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) navaja, da sodišče tako posplošenih navedb o kršitvah procesnih in materialnopravnih norm, kot so navedene v zahtevi za varstvo zakonitosti, ne more preizkusiti. ZKP sicer ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, glede na strogo določene meje preizkusa pa mora vložnik zahteve navesti zakonske razloge, zaradi katerih vlaga zahtevo, kot tudi konkretno navesti kršitve zakona. Zagovornik pa v vloženi zahtevi kršitev zakona ni konkretiziral, niti jih ni obrazložil, zato predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

5. Obsojenčev zagovornik v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke, ki ga je z ozirom na določbo drugega odstavka 83. člena Zakona o sodiščih podal znotraj trimesečnega roka od zadnje vročitve pravnomočne sodne odločbe, dodatno k navedbam v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da se izpodbijana pravnomočna sodba opira na nezakonito pridobljene dokaze pri hišni preiskavi. Meni, da ob izdaji odredbe ni bil izpolnjen predpisani dokazni standard utemeljenih razlogov za sum, določen v 214. členu ZKP, saj je preiskovalni sodnik ob izdaji odredbe sam navedel, da so podani "razlogi za sum", da je obsojenec storil določeno kaznivo dejanje.

B.

6. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti vztraja pri pravnem stališču, ki ga je neutemeljeno uveljavljal že v postopku na prvi in drugi stopnji, da izpodbijana pravnomočna sodba temelji na dokazih, pridobljenih s kršitvijo človekovih pravic, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zatrjevano procesno kršitev utemeljuje z navajanji, da ob izdaji odredbe o hišni preiskavi (odredba Kpd 42/2007 z dne 9. 1. 2007), niso obstajali utemeljeni razlogi za sum, da je obsojenec storil določeno kaznivo dejanje z ozirom na to, da se v obrazložitvi te iste odredbe navaja, da iz podlag, s katerimi je razpolagal preiskovalni sodnik v času odločanja, o izdaji odredbe izhajajo "razlogi za sum". Dokazni standard utemeljenih razlogov za sum zato po navedbah obsojenčevega zagovornika ob izdaji odredbe za hišno preiskavo niso bili izpolnjeni.

7. Sodišči prve in druge stopnje sta presojali zakonitost odredbe za hišno preiskavo kot podlage za hišno preiskavo, ki je bila opravljena 9. 1. 2007, pri kateri je bila pri pregledu lesene barake in drvarnice, ki ju je uporabljal obsojenec, najdeno in zaseženo 952,7 gramov prepovedane droge - konoplje. Kot pravilno poudarja obsojenčev zagovornik, mora biti za opravo hišne preiskave po 214. členu ZKP izpolnjen dokazni standard utemeljenih razlogov za sum, da je določena oseba storila določeno kaznivo dejanje. Da ta dokazni standard obstaja, sta sodišči prve in druge stopnje obrazložili že med postopkom s sklepoma II K 5970/2010 z dne 7. 10. 2013 v zvezi s sklepom V Kp 5970/2010 z dne 15. 4. 2014, na katera se sklicujeta tudi izpodbijani sodbi. Iz navedenih sklepov med drugim izhaja, da sodišči ugotavljata, da so utemeljeni razlogi za sum med drugim izkazani v obrazloženem predlogu Policijske postaje Slovenska Bistrica in zapisniku o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon, ki ga je podal občan I. M., in iz katerega izhaja, da je zaloten storilec zbežal in se odpeljal z avtomobilom prav določene znamke, barve in določene registrske številke in da je bilo navedeno vozilo po krajšem času tudi ustavljeno in ugotovljeno, da se je v njem kot sopotnik nahajal obsojenec (točki 6 in 7 obrazložitve drugonavedenega sklepa). V izpodbijani sodbi sta sodišči v celoti pritrdili razlogom pravnomočnega sklepa, s katerim je bil vložnikov predlog za izločitev nedovoljenih dokazov ("listin, obvestil in ostalih dokazov, odredbe za hišno preiskavo in vse kar temelji na nezakoniti hišni preiskavi") zavrnjen. Zbrani podatki, s katerimi je razpolagal preiskovalni sodnik v času odločanja o izdaji odredbe o hišni preiskavi, po kvaliteti in kvantiteti tudi po presoji Vrhovnega sodišča dosegajo standard utemeljenih razlogov za sum, to je specifični in artikulirani verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Zagovornikova presoja, da iz podlag, s katerimi je razpolagal preiskovalni sodnik v času odločanja o izdaji odredbe za hišno preiskavo, ne izhajajo utemeljeni razlogi za sum, predstavljajo drugačno presojo procesnega gradiva, ki je bilo podlaga preiskovalnemu sodniku za sklep, da je podana dovolj visoka stopnja verjetnosti, da je obsojenec storil določeno kaznivo dejanje. Zagovornik se ne strinja s presojo sodišča, da so bili izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo odredbe za hišno preiskavo, s tem pa uveljavlja nedovoljen razlog z zahtevo za varstvo zakonitosti, to je zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

C.

8. Ker kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane in vložnik uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

9. Vrhovno sodišče je obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.