Jedro

O stroških v upravnem sporu odloča sodišče v skladu s 1. odstavkom 23. člena ZUS le tedaj, kadar v tem sporu odloči meritorno (spor polne jurisdikcije). Stroškovna določba iz 2. odstavka 23. člena ZUS je vezana na stroškovno pravilo iz 1. odstavka tega člena, torej na meritorno odločanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi drugi odstavek izreka sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 78/2002-14 z dne 23.5.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo postopek, ki ga je s tožbo sprožila tožeča stranka zaradi molka tožene stranke. Sodišče je postopek ustavilo na podlagi 3. odstavka 37. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), ker je tožena stranka med upravnim sporom izdala odločbo in je tožeča stranka sodišču sporočila, da se z njo strinja in ne vztraja več pri tožbi. V tem sporočilu pa je zahtevala povrnitev stroškov postopka.

Sodišče prve stopnje je zahtevo za povračilo stroškov zavrnilo in v razlogih izpodbijanega sklepa navedlo, da po določbi 23. člena ZUS tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov, ker niso bili izpolnjeni pogoji iz 1. in 2. odstavka navedenega člena in zato v tem upravnem sporu vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnitev zahteve za povračilo stroškov postopka in navaja, da je bil prisiljena vložiti tožbo, ker tožena stranka v instrukcijskem roku dveh mesecev po prejeti pritožbi in po njenem pozivu, ni izdala odločbe o pritožbi. Odločba je bila izdana po vloženi tožbi, zato je tožeča stranka tožbo umaknila, vendar so ji nastali stroški odvetnika in sodnih taks. Odločitev sodišča ni pravilna. V smislu 1. odstavka 23. člena ZUS sodišče v primeru, ko v upravnem sporu odloča o pravici, obveznosti in pravni koristi, odloči o stroških postopka po določbah ZPP, ki v 1. odstavku 58. člena določa, da v primeru, če tožeča stranka umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V tem primeru je tožena stranka razvaljavila odločbo organa prve stopnje, kar pomeni, da je izpolnila njegov zahtevek. V smislu določbe 2. odstavka 23. člena ZUS pa stranka, pri čemer ima položaj stranke tako tožeča kot tožena stranka, vselej trpi stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi (torej naklepno ali iz malomarnosti), kot tudi stroške, ki so nastali po naključju, ki se je njej primerilo. Prav gotovo je bilo ravnanje tožene stranke malomarno, saj ni izdala odločbe o pritožbi v roku dveh mesecev od dneva prejema popolne pritožbe, čeprav jo k temu izrecno zavezuje 256. člen ZUP. Pritožbo zoper odločbo organa prve stopnje je vložila 16.10.2001, tožena stranka jo je prejela 17.10.2001, kar pomeni, da bi morala odločiti o njej najkasneje 17.12.2001. Določbo 1. odstavka 23. člena ZUS je mogoče razumeti kot splošno določbo, medtem ko 2. odstavek določa izjemo, ki izrecno pravi, da tista stranka, ki je povzročila po lastni krivdi stroške, le te tudi trpi, in sicer ne le lastne, ampak tudi stroške nasprotne stranke. Zato tožeča predlaga ugoditev pritožbi in smiselno razveljavitev izpodbijanega sklepa o zavrnitvi zahteve za povračilo stroškov, s tem, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in ugodi stroškovnemu zahtevku.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog tožnika za povračilo stroškov postopka.

Stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni bilo pogojev za odločanje o stroških postopka po določbah Zakona o pravdnem postopku na podlagi 1. odstavka 23. člena ZUS, je pravilno. Po tej določbi odloči sodišče o stroških postopka le, če v upravnem sporu odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi, torej meritorno, in gre za spor polne jurisdikcije. Ker v obravnavanem primeru ni bilo takšnega odločanja(gre za procesni sklep), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni bilo pogojev za odločanje o stroških po določbah ZPP.

Pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti o povrnitvi stroškov na podlagi 2. odstavka 23. člena ZUS, ni utemeljen. Po tej zakonski določbi sicer res stranka vselej trpi stroške, ki so nastali po njeni krivdi ali naključju. Vendar je tudi ta stroškovna določba vezana na upravni spor in na stroškovno pravilo iz 1. odstavka navedenega člena. Odločanje o stroških postopka je odvisno od tega, ali je sodišče o zadevi odločalo meritorno v sporu polne jurisdikcije in so tedaj nastali stroški po krivdi tožene stranke ali po naključju, ki se je njej primerilo. Tega pa ne morejo izkazovati pritožbene navedbe, ki se nanašajo na razloge za umik tožbe. Zato ti razlogi ne morejo vplivati na drugačno odločitev.

Pritožbene navedbe tudi ne izkazujejo, da bi bili izpolnjeni pogoji za odločanje o stroških postopka po 3. odstavku 23. člena ZUS.

Ker niso podani v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče, na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del navedenega sklepa.