Jedro

Glede na 1. odstavek 9. člena ZDen so fizične osebe lahko denacionalizacijski upravičenci, če so bili v času podržavljenja jugoslovanski državljani, in če jim je bilo po 9.5.1945 jugoslovansko državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. 1. odstavek 9. člena ZDen navaja dve predpostavki za pridobitev pravice do denacionalizacije: državljanstvo v času podržavljenja in še (dodatno) priznanje jugoslovanskega državljanstva po 9.5.1945. Če manjka katerakoli od teh dveh predpostavk, potem vlagatelj vloge za denacionalizacijo ni denacionalizacijski upravičenec. Za ugotovitev državljanstva v postopku po 3. odstavku 63. člena ZDen je torej potrebno ugotoviti, ali je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano po 9.5.1945. Priznanje pa že po jezikovni razlagi pomeni potrditev nekega obstoječega dejstva ali pravnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne. Zahteva za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/2006 in 26/2007 - odločba Ustavnega sodišča RS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24.5.2006. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Pesnica z dne 29.3.2003, s katero je bilo ugotovljeno, da se po predpisih o državljanstvu, ki so veljali na območju Republike Slovenije do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, A.A. (roj. 9.2.1908 v M.) in B.B. (roj. 23.2.1902 v M.), nista šteli za jugoslovanski državljanki.

Sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavani zadevi za ugotavljanje državljanstva domnevnih denacionalizacijskih upravičencev A.A. in B.B. Ni bilo sporno, da A.A. in B.B. nista živeli v Jugoslaviji na dan 4.12.1948. Bili sta nemške narodnosti. A.A. je namreč v vprašalniku za izdajo vize za vstop v FLR Jugoslavijo navedla, da je avstrijske narodnosti, v Kulturbund pa je vstopila januarja 1941. Vpisana je bila v seznam Š. domovinske zveze in ji je bila podeljena rdeča izkaznica. J.L. je tudi bila članica Štajerske domovinske zveze. Najprej je pridobila zeleno izkaznico, kasneje pa rdečo. Izpodbijanje teh dejstev je bilo splošno. Omogočeno je bilo izpodbijanje domneve o nelojalnosti, toda predloženi niso bili nobeni dokazi, ki bi domnevo izpodbili.

Revidentka navaja, da je bilo A.A. in B.B. premoženje podržavljeno na temelju odloka AVNOJ (Ur. l. DFJ, št. 2/1945), ki je stopil v veljavo 6.2.1945. Glede na 1. odstavek 9. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen; Ur.l. RS, št. 27/97-I, 31/93, 65/98, 66/00 in 54/2004) bi morala biti naloga tožene stranke, da ugotovi, ali sta A.A. in B.B. imeli jugoslovansko državljanstvo na dan zaplembe premoženja, to je 6.2.1945. Ker niso ugotovljena vsa dejstva, potrebna za pravilno odločitev, je podana absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka, na katero bi prvostopenjsko sodišče moralo paziti po uradni dolžnosti. 1. odstavek 9. člena ZDen ni kot presečnega dneva za ugotavljanje državljanstva postavil 28.8.1945, temveč 9.5.1945. Tožena stranka bi morala ugotoviti, ali je bilo A.A. in B.B. po 9.5.1945 priznano jugoslovansko državljanstvo. Ker tega ni storila, je bila storjena absolutno bistvena kršitev pravil upravnega postopka. A.A. in B.B. sta imeli jugoslovansko državljanstvo vse do vstopa v veljavo Zakona o državljanstvu DFJ. Tudi ta zakon jima je priznal jugoslovansko državljanstvo, saj sta bili 28.8.1945 po veljavnih predpisih jugoslovanski državljanki. Revidentka očita prvostopenjski sodbi, da so v uvodu obrazložitve navedena napačna pravna pravila in da naj bi torej sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Državljanstvo A.A. in B.B. se po revidentkinem mnenju ne ugotavlja po določbah Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS; Ur.l. RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94), niti se ne uporablja 39. člen ZDRS.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je dovoljena po 3. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1. V tej zadevi gre namreč za predhodno vprašanje pri odločanju o morebitnem denacionalizacijskem zahtevku glede obsežnega premoženja.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1).

V tej zadevi gre za ugotovitev državljanstva, ki je predpostavka za pridobitev pravice do denacionalizacije. Postopek se je pred upravnima organoma vodil na temelju 3. odstavka 63. člena ZDen. Glede na 1. odstavek 9. člena ZDen so fizične osebe lahko denacionalizacijski upravičenci, če so bili v času podržavljenja jugoslovanski državljani, in če jim je bilo po 9.5.1945 jugoslovansko državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Revidentka je spregledala, da 1. odstavek 9. člena ZDen navaja dve predpostavki za pridobitev pravice do denacionalizacije: državljanstvo v času podržavljenja in še (dodatno) priznanje jugoslovanskega državljanstva po 9.5.1945. Če manjka katerakoli od teh dveh predpostavk, oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno ni denacionalizacijski upravičenec. Za ugotovitev državljanstva v postopku po 3. odstavku 63. člena ZDen je torej potrebno ugotoviti, ali je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano po 9. 5. 1945. Priznanje pa že po jezikovni razlagi pomeni potrditev nekega obstoječega dejstva ali pravnega razmerja.

Jugoslovansko državljanstvo je bilo lahko priznano šele potem, ko je bil po drugi svetovni vojni sprejet prvi zakon s tega področja. To je bil Zakon o državljanstvu Demokratske federativne Jugoslavije (ZDrž DFJ, Ur.l. DFJ, št. 64/45 z dne 28.8.1945). Njemu je sledil Zakon o državljanstvu Federativne ljudske republike Jugoslavije, ki je bil sprejet z Zakonom o potrditvi in spremembah Zakona o državljanstvu Demokratske federativne Jugoslavije z dne 23. avgusta 1945 (ZDrž FLRJ; Ur.l. FLRJ, št. 54/46). V tem zakonu je bilo v 1. odstavku 35. člena izrecno določeno, da veljajo za državljane FLRJ za nazaj vse osebe, ki so bile na dan 28.8.1945 državljani FLRJ.

Od vseh sprememb ZDrž FLRJ je v tej zadevi pomembna le ena, namreč tista, objavljena v Ur. l. FLRJ, št. 105/48, ki je v 35. člen dodala novi 2. odstavek. Po tej spremembi je bilo uveljavljeno, da za državljane FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, ki so na dan 4.12.1948 živele v tujini in so se med ali pred drugo svetovno vojno s svojim nelojalnim ravnanjem zoper narodove in državne koristi narodov Jugoslavije pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Za takšne osebe nemške narodnosti se je štelo, kot da po 28.8.1945 niso bile jugoslovanske državljanke. Posledično velja za njih, da jim jugoslovansko državljanstvo ni bilo priznano (1. odstavek 9. člena ZDen). Odločilno za pridobitev pravice do denacionalizacije v tej zadevi je bilo, ali je bilo A.A. in B.B. priznano jugoslovansko državljanstvo v časovnem obdobju, katerega začetek zamejuje 9.5.1945. Ni pa pomembno, ali sta bili jugoslovanski državljanki na dan 6.2.1945 ali prav na dan 9.5.1945. Dan uveljavitve Odloka o prehodu sovražniškega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Ur.l. DFJ, št. 2/45 z dne 6.2.1945), na katerega se sklicuje revidentka, pa tudi zato ni pomemben v zvezi z ugotavljanjem državljanstva, ker državljanstva sploh ne ureja.

Drugače kot revidentka pa Vrhovno sodišče RS ne meni, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo pri ugotavljanju državljanstva. 39. člen ZDRS določa, da velja za državljana Republike Slovenije oseba, ki je že do sprejetja ZDRS imela državljanstvo Socialistične federativne republike Jugoslavije in Republike Slovenije. Določiti pa je to mogoče le z uporabo predpisov, sprejetih še pred ZDRS. V tem oziru predpisi, ki ne veljajo več, še naprej dajejo določene pravne učinke. Takšna predpisa sta tako ZDrž DFJ kot tudi ZDrž FLRJ. Ugotovitev državljanstva za potrebe denacionalizacijskega postopka torej ni mogoča brez uporabe 39. člena ZDRS in nekaterih sedaj že ne več veljavnih zakonov. V tem odstavku opisano stališče je zastopalo tudi prvostopenjsko sodišče, ki pa ga je obrazložilo s svojimi besedami. Stališču v izpodbijani sodbi Vrhovno sodišče RS izrecno pritrjuje.

V dosedanjem postopku je bilo ugotovljeno, da sta A.A. in B.B. 4.12.1948 živeli v tujini in da sta bili nemške narodnosti. Domneve nelojalnosti jima tudi po presoji Vrhovnega sodišča RS ni uspelo izpodbiti. Zato je prvostopenjska sodba pravilna. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je revizija neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (92. člen ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na 1. odstavku 22. člena ZUS-1 v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavkom 165. člena ZPP.