Jedro

Z izpodbijano odločbo je toženka pravilno odločila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za izrek pogojnega odpusta, ker je zaradi suma posedovanja nedovoljenih substanc kršil hišni red. Tožnik v zvezi s tem zatrjuje, da gre za legalen nakup snovi, ki je v prosti prodaji in oporeka pravilni izvedbi disciplinskega postopka v zvezi s tem. Glede na to, da je bil tožnik obstojen zaradi storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili in kaznivega dejanje prikrivanja, se sodišče strinja z oceno toženke, da ni mogoče pričakovati, da tožnik kaznivega dejanje v času pogojnega odpusta ne bo ponovil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za pogojni odpust. Tožnik prestaja enotno kazen 3 leta in 9 mesecev zapora. Komisija za pogojni odpust (v nadaljevanju Komisija) je na redni seji 18. 9. 2013 odločila, da se tožnika 30. 11. 2013 pogojno odpusti s prestajanja kazni zapora. Dne 25. 10. 2013 je Komisija prejela dopis ZPKZ Maribor, v katerem so bili obveščeni, da je obsojenec kršil hišni red in da pri njem obstaja sum posedovanja nedovoljenih substanc. Podan je bil tudi predlog, da se obsojenca pogojno ne odpusti s prestajanja kazni zapora. Komisija je na korespondenčni seji od 29. 10. do 6. 11. 2013, ob upoštevanju določil 88. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanj KZ-1), sprejela odločitev, da se obsojenca pogojno ne odpusti, ker ne more utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja.

2. Tožnik odločitvi tožene stranke oporeka. Pojasnjuje, da je po določbi 92. člena Pravilnika o izvrševanju kazenskih sankcij za posedovanje alkoholnih pijač in narkotikov zagrožen disciplinski postopek. Pri njemu niso bili najdeni narkotiki, ampak snov Afgano, ki je v prosti prodaji. Zaradi posedovanja te snovi je bil premeščen v zaprti oddelek, odvzete so mu bile zunajzavodske ugodnosti in uveden disciplinski postopek. Ne strinja se z odločitvijo tožene stranke, saj ni bilo storjeno kaznivo dejanje, njemu pa je bila s preklicem pogojnega odpusta storjena nepopravljiva škoda. Ima namreč socialno stanovanje, ki ga plačuje skoraj 3 leta, 2. 12. 2013 pa bi moral začeti tudi z zaposlitvijo. V dopolnitvi tožbe pojasnjuje potek disciplinskega postopka, za katerega meni, da ni bil izpeljan skladno z določbami Pravilnika o izvrševanju kazni zapora (v nadaljevanju PIKS). Pojasnjuje tudi okoliščine odvzema najdene snovi, za katere meni, da niso bile korektne. V tožbi predlaga odpravo izpodbijanega akta.

3. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem je pojasnila pravno podlago za sprejem izpodbijane odločitve.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je sporna odločba, s katero je upravni organ zavrnil prošnjo tožnika za pogojni odpust. Svojo odločitev je organ oprl na 88. člen KZ-1, ki v prvih treh odstavkih določa materialno pravne pogoje za pogojni odpust, v četrtem odstavku pa, da organ, ki odloča o pogojnem odpustu in postopek za odločanje o pogojnem odpustu, določa zakon. Ta zakon je ZIKS-1, ki v 3. poglavju Odpust obsojencev v členih 105 – 108 določa postopek pri odločanju o pogojnem odpustu. Tako je v prvem odstavku 105. člena kot organ, ki o tem odloča, določena komisija za pogojni odpust, v 107. členu pa je določeno, da komisija odloča na seji z večino glasov; komisija izda o odločitvi pisno odločbo (prvi odstavek), da mora biti odločba iz prejšnjega odstavka, s katero je bila zavrnjena vloga ali predlog za pogojni odpust, obrazložena (drugi odstavek), in da zoper odločbo komisije ni dovoljena pritožba.

6. Pogojni odpust torej ureja 88. člen KZ-1. Po določbah prvega in petega odstavka tega člena sta pogoja za izrek pogojnega odpusta predvsem določena doba prestane kazni in utemeljeno pričakovanje, da obsojenec ne bo storil novega kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se po določbi petega odstavka 88. člena KZ-1 upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti.

7. Z izpodbijano odločbo je toženka odločila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za izrek pogojnega odpusta, ker je zaradi suma posedovanja nedovoljenih substanc kršil hišni red. Vsebina najdenih (dveh) paketkov temno zelene smolnate snovi je bila predana policiji ter predlagano, da se se tožnika pogojno ne odpusti s prestajanja kazni zapora. Iz podatkov upravnega spisa izhaja tudi, da je zavod v zvezi s tožnikovo prošnjo za pogojni odpust izdelal poročilo ter mnenje z dne 3. 9. 2013, ki vsebuje vse tožnikove podatke, kot to zahteva prvi odstavek 127. člena Pravilnika, izpodbijana odločitev pa temelji na dne 25. 10. 2013 posredovanem dopisu-predlogu za preklic pogojnega odpusta, ki ga je Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij, Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor, poslala Komisiji za pogojne odpuste.

8. Gre za podatke katerim tožnik oporeka in navaja, da sum posedovanja nedovoljenih substanc ne bi smel vplivati na preklic pogojnega odpusta. Tožnik sicer ne zatrjuje, da 22. 10. 2013 pri njemu ni bila najdena temno zelena smolnata snov, zatrjuje pa, da gre za legalen nakup te snovi, ki je v prosti prodaji in oporeka pravilni izvedbi disciplinskega postopka v zvezi s tem. Sodišče tožniku pojasnjuje, da te tožbene trditve na samo pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ne morejo vplivati, toliko bolj, ker Zavod za prestajanje kazni Maribor dne 3. 9. 2013, na podlagi tožnikovega izvajanja osebnega načrta ni predlagal pogojnega odpusta. Ker iz prej navedenega dopisa izhaja tudi, da je bil tožnik obsojen s sodbo Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. I K 48338/2010 z dne 23. 5. 2012, zaradi storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po čl. 186/I KZ-1 in 196/I KZ in kaznivega dejanja prikrivanja po drugem in prvega odstavku 221. člena KZ na enotno kazen 3 leta in 9 mesecev zapora, je tudi po presoji sodišča pravilna odločitev toženke, da se prošnja za pogojni odpust zavrne. Sodišče se namreč strinja z njeno oceno, da ni mogoče pričakovati, da tožnik kaznivega dejanja v času pogojnega odpusta ne bo ponovil. 9. V zvezi s tožnikovim ugovorom o nepravilni sestavi in poteku postopka pred disciplinsko komisijo, pa sodišče pojasnjuje, da zatrjevane nepravilnosti na postopek pogojnega odpusta ne morejo vplivati, niti sodišče v tem upravnem sporu ne more presojati pravilnosti izvedbe teh postopkov.

10. Ker sodišče v spornem postopku ni ugotovilo nepravilnosti, je bilo treba tožbeni ugovor, da gre za nepravilno odločitev, ki temelji na napačnih podatkih zavrniti. Zaradi navedenega je sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).