Jedro

Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj trditvam (ugovorom) tožencev, in sicer tako glede višine prejetega posojila kot obstoja dogovora o poplačilu dolga z delom (torej o nadomestni izpolnitvi, kot jo ureja 283. člen OZ) ni bilo moč slediti. Toženca, ki sta v zvezi s podanimi trditvami nosila dokazno breme, temu nista zadostila. Obrazložitev sodišča prve stopnje je sistematična ter logična, zaradi česar pritožnika izpodbijane odločitve ne uspeta izpodbiti ne z golim vztrajanjem pri navedbah podanih v postopku na prvi stopnji niti z nedopustnim navajanjem novih (in večinoma tudi sicer nerelevantnih) okoliščin.

Omenjanje razlogov, zaradi katerih je prišlo do izposoje denarja, oziroma opisovanje (slabega) premoženjskega stanja tožencev je z vidika pravilnosti izpodbijane odločitve tudi sicer povsem brezpredmetno (saj ne vpliva ne na višino dolga in ne na dolžnost tožencev, da ga povrneta).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 1. 4. 2014 odločilo: - da sta dolžna toženca tožniku plačati 20.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 20.000,00 EUR od 1.6.2011 dalje do plačila, od zneska 750,00 EUR pa od dne 2.8.2011 dalje do plačila (1. točka izreka), - da sta dolžna toženca tožniku povrniti pravdne stroške v višini 1.277,95 EUR (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta toženca. Navajata, da sodišče ni upoštevalo oziroma razumelo, da je tožnik prvi stopil v stik z njima oziroma s prvotožencem, da mu ta na njegovem gospodarskem poslopju opravi tesarska in krovska dela. Dogovorili so se o izvedbi del in o plačilu. Zato ni res, da ni vedel za zneske za opravljena dela. Prav tako ni res, da se iz rokovnika potrgani listi niso nanašali nanj. Tožnik je prvotožencu, ko mu je ta zamenjal streho na skednju in ni prišlo do plačila, omenil, da mu posodi 3.000,00 EUR. Ker je prišlo do zamude prvim plačilom in mu ni bilo moč vrniti denarja, je tožnik prvotožencu dejal, češ da bo odslužil z delom. Potem sta se dogovorila za vsa ostala popravila, kar pa sedaj, ko je vse opravljeno, zanika. Šlo je za dogovor, da se bo vse kompenziralo z deli. Sodišče ni upoštevalo prvotoženčevega dela in se sklicuje na njegovo izjavo, da mu je dolžan še 11.000,00 EUR. Slednji je to razumel tako, da bo sodišče iz vseh teh zneskov samo izračunalo dolg. Nikdar pa mu tožnik v skupnem znesku ni dal 10.000,00 EUR. Prvotoženec si denarja ni sposojal zato, da ga ne bi vrnil. Hotel je pomagati sinu, ki je imel takrat podjetje, a je zapadlo v krizo. V nadaljevanju navajata, kako slabe so njune premoženjske (finančne) razmere.

3. Tožnik je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj trditvam (ugovorom) tožencev, in sicer tako glede višine prejetega posojila kot obstoja dogovora o poplačilu dolga z delom (torej o nadomestni izpolnitvi, kot jo ureja 283. člen OZ(1)) ni bilo moč slediti. Toženca, ki sta v zvezi s podanimi trditvami nosila dokazno breme, temu nista zadostila. Obrazložitev sodišča prve stopnje je sistematična ter logična, zaradi česar pritožnika izpodbijane odločitve ne uspeta izpodbiti ne z golim vztrajanjem pri navedbah podanih v postopku na prvi stopnji niti z nedopustnim navajanjem novih (in večinoma tudi sicer nerelevantnih) okoliščin.

6. Pritožbeno navajanje, da naj bi tožnik prvotožencu, potem ko je ta zamujal s prvim plačilom (in tožniku povedal, da mu denarja ne more vrniti), povedal, da bo to odslužil z delom (zaradi česar sta se potem dogovorila tudi za vsa ostala popravila) v prvi vrsti predstavlja nedopustno in posledično neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP(2)). Takšnega opisa dogajanja toženca v okviru svoje trditvene podlage (ki je vsebina njunega zaslišanja oziroma sicer izvedenih dokazov ne more nadomestiti) v postopku na prvi stopnji nista podala.(3) Prvotoženec je ob zaslišanju na naroku 1.4.2014 dejal, da naj bi bil po svojih izračunih tožniku dolžan še 11.000,00 EUR (kar naj bi predstavljalo razliko med posojenim denarjem in vrednostjo del, ki jih je opravil za tožnika). Upoštevaje to povsem jasno izjavo, njegovo izjavo o višina denarja, ki naj bi jima ga tožnik posodil (16.800,00 EUR), in pa skupni znesek (vrednost) za tožnika opravljenih del(4) (12.940,00 EUR), je sodišče prve stopnje povsem logično zaključilo, da do dogovora o poplačilu posojila z delom(5) ni moglo priti. Pritožbeno navajanje, da je prvotoženec to izjavo o višini „preostalega dolga“ razumel tako, da naj bi sodišče prve stopnje iz vseh teh zneskov samo izračunalo dolg in da je sam to izjavil, ker ni nič izračunal, je protislovno in samo po sebi neprepričljivo. Tudi pritožbena trditev, češ da tožnik nikoli ni posodil 10.000,00 EUR v skupnem znesku, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožnik je to trditev podal že v tožbi, a je toženca v postopku na prvi stopnji nista prerekala (gre za neprerekana oziroma priznana dejstva – drugi odstavek 214. člena ZPP). Poleg tega je takšno pritožbeno navajanje v izrecnem nasprotju z vsebino potrdila, ki ga je izdal sam prvotoženec (priloga A6) in v katerem je jasno potrdil prejem zneska (posojila v višini) 10.000,00 EUR.(6) Omenjanje razlogov, zaradi katerih je prišlo do izposoje denarja, oziroma opisovanje (slabega) premoženjskega stanja tožencev, pa predstavlja ne le nedopustno pritožbeno novoto, ampak je z vidika pravilnosti izpodbijane odločitve tudi sicer povsem brezpredmetno (saj ne vpliva ne na višino dolga in ne na dolžnost tožencev, da ga povrneta).

7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP).

8. Tožnik sam krije svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o pritožbi tožencev (2. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.

(2) Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

(3) Okoliščina, kdo je s kom stopil v stik, pa je tudi sicer nebistvena.

(4) Kot je to razvidno iz njegovih zapisov v rokovniku oziroma fotokopij v prilogi B22. (5) Zaradi „preprostega“ neujemanja številk oziroma v enačbo (v kateri kot neznanka nastopa vrednost dolga) vključenih postavk.

(6) Tudi sicer je vprašanje, ali je tožnik tožencema posodil 10.000,00 skupaj ali pa v manjših zneskih, nepomembno. Pomembno je le, ali je bil posojen tudi znesek v omenjeni višini.